Ana in Martin imata dve hčerki, Ano in Tino, ki zanju lepo skrbita. Nič koliko lepih spominov imajo Mlakarjevi na otroštvo in mladost. Posebno veselje za bisernoporočenca je tudi pet vnukov in štirje pravnuki.
Pogosto namreč v življenje, ki naj bi ga partnerja skupaj preživela vse do njegove jeseni, grobo zareže bolezen, kakšna nesreča, in prej ali slej eden ostane sam. Že zlate poroke so redke, biserne, ko žena in mož skupaj živita kar šest desetletij, pa še bolj.
Zato sta Ana in Martin Mlakar iz Radovlje pri Šmarjeti vesela in hvaležna, da sta pred kratkim dočakala in v krogu svojih bližnjih praznovala biserno poroko.
Počaščena sta, da ju je poročila šmarješka županja Bernardka Krnc. Pri zlati poroki je bil njun matičar zdaj žal že pokojni Jože Kukec. »Pri zlati poroki – takrat sva imela tudi cerkveno – sva na svatbi še plesala, zdaj ne več,« se nasmejeta biserna poročenca, ki sta oba še neverjetno čila in razumna, zdravje jima kar dobro služi.
»Nič manj se nimava rada kot na začetku,« navdušeno pove 85-letna Ana in iskrivo pogleda svojega dve leti mlajšega moža Martina. Živita v hišici v hribu malce nad Šmarjeto, ki sta si jo sama zgradila, okrog pa se razprostirata velik vrt in manjši vinograd. Tu sta si ustvarila svoj drugi dom, saj sta si družino osnovala v Ljubljani, čeprav sta oba Dolenjca – Ana je Šmarječanka, Martin pa se je rodil v Koritnici pri Raki. Želela sta se vračati v svoje rodne kraje, zato sta sem najprej prihajala za konec tedna, po osamosvojitvi Slovenije pa za stalno. In ni jima žal.
Fant modrih oči
Njuno življenje je bilo zanimivo in težko, a ker sta bila od doma navajena skromnosti in delavnosti, jima je uspelo. Ana je bila najmlajša v družini sedmih otrok. Želela si je postati šivilja, a žal ji starši tega niso mogli uresničiti. Po sedmih razredih osnovne šole je, da je dobila kak denar, hodila delat h kmetom, čuvala je otroke, potem pa jo je v Ljubljano »zvabila« starejša sestra in našla si je službo. Kot tkalka je pokojnino zaslužila v trgovskem podjetju Dekorativa v Ljubljani.
Martina, ki je odraščal v številčni kmečki družini s 14 otroki (dva sta že majhna umrla), je spoznala na nekem praznovanju pri prijateljici Justi. Takoj ji je bil všeč. »Bil je tako lep, skodranih las, modrih oči, postaven. Jaz pa tako majhna in drobna,« se spominja Ana. Ja, pa še punco je Martin takrat imel, a kmalu je spoznal, da bo Ana bolj prava zanj. »Bila mi je všeč in videl sem, da bova šla lepo skupaj – bila je pridna in zanesljiva in taka je še danes,« pove Martin, ki je kot kovinar delal v Litostroju in IMP. Poznala sta se komaj slabo leto, pa sta se že vzela – ona stara 25 let, on 23. »Kaj bi pa čakala! To so bila ravno prava leta za poroko. Mnogi se spoznavajo leta, potem gredo pa narazen,« povesta bisernoporočenca.
Treba je tudi potrpeti
Mlakarjeva dva, ki jima družbo delata dva psička, sta še zelo samostojna. Ana, ki si las ni nikoli barvala, saj je še danes skoraj črnolasa, dobro kuha. Za moža, ki je nekoč oboževal dunajske zrezke in krompir v vseh različicah, mora sicer zdaj hrano prepasirati, a se z veseljem potrudi zanj.
Vozi še tudi avto, zato se po bližnjih opravkih odpeljeta sama – v trgovino, k frizerju in drugam. Izpit je naredila pri 40 letih in tega je res vesela. Pri 85 letih mora vozniško dovoljenje seveda podaljševati. »Dokler bova oba, bo kar šlo: pogovarjava se, si pomagava in tako mora v zakonu biti vedno. Tudi potrpeti je treba kdaj, seveda. Ko bo eden ostal sam, bo pa revež. No, ampak pogodbe s teto s koso še nisva podpisala,« se nasmeje Ana.
