»Ko sem očeta, ki je bil star kakšnih 17 let, opozoril, da je odgovoren za svojega otroka, ki je skozi vhodna vrata potisnil škatlo s kockami, se je vznemiril. Povabil sem ga, da se greva pogovorit, v tistem pa je padlo. Udaril me je s pestjo v ličnico, pri čemer mi je prebilo ustnico, padel sem vznak,« o incidentu, ki se je nedavno zgodil v eni od prodajaln v novomeškem nakupovalnem centru, pripoveduje varnostnik Franc Zorič.
Ko se je varnostnik pobral, je napadalec znova skočil vanj, tako da je moral Zorič uporabiti plinski razpršilnik. Jeznoritega napadalca pa to ni umirilo. »Po meni je padalo z vseh strani, ne samo on, pomagali so mu še drugi, s katerimi je prišel v trgovino. Domnevam, da je šlo za eno romsko družino, kakšnih osem ljudi je bilo, vključno z otroki,« se spominja Zorič, ki so mu poškodbe oskrbeli v urgentnem centru novomeške bolnišnice, potem pa je okreval doma. Izkazalo se je, da ima poškodovana tudi dva prsta, v katera so se najverjetneje zapletle vrvice napadalčeve bunde. Po dogodku je na policiji zoper glavnega storilca vložil predlog za pregon.
Zorič v varnostni službi dela že deset let, a kaj takega se mu še ni zgodilo. Opozoril je, da se tatvine, ki jih izvajajo Romi, vrstijo vsak dan: »Lahko rečem, da jih devet od desetih zagrešijo Romi. Pa ne samo to, prodajalkam neprestano grozijo, da jih bodo počakali zunaj ali da jim bodo razbili avtomobile, jih pljuvajo, odrivajo … To so nemogoče delovne razmere!«
Otrok ukradeno igračo skril v hlače
Izpostavil je, da se v večini primerov zelo dobro pripravijo na tatvine. »Prav v tej trgovini, kjer se je v soboto zgodil napad name, so nekaj dni prej isti ljudje uspešno ukradli igrače. To so naredili tako, da so dva mlajša otroka poslali med police, da sta zamotila prodajalke in varnostnika, oni pa so pri vratih podrli škatle, da se ni slišalo, ko so jih potem brcnili ven. Ker sem domneval, da tudi tokrat nameravajo narediti enako, sem se postavil ob vhodna vrata.«
Natančno je tudi opisal, kako se lotevajo tatvin v drogerijah. »Izbirajo samo drage parfume in kakšne brivnike. Ženske pridejo ali z velikimi torbami ali v dolgih krilih, izdelke poberejo iz škatel in jih zmečejo v torbe, krila ali celo v modrce.« Potem opiše primer iz trgovine s tekstilom, kjer nekateri kradejo sami, drugi v skupinah. Ena skupina izbere izdelke, jih zvije in porine med police, včasih odstranijo še etikete, druga skupina jih potem odnese. »Zelo hitro se učijo tudi otroci; tako sem zalotil fanta, starega okoli šest let, ko je ukradel igračo in jo skril v hlače.« Opaža, da je največ Romov v trgovinah ob dnevih, ko prejmejo otroške dodatke oziroma denarno socialno pomoč: »Delajo po sistemu: če ne bo mogoče ukrasti, bomo plačali.«
Oboroženi samo s solzivcem in lisicami
11 minut in 51 sekund je bil lani povprečen čas policije za nujne intervencije.
Ob takšnih varovanjih v trgovinah varnostniki drugih pripomočkov, kot so solzivec in lisice, nimajo. »V tem konkretnem primeru mi je žal, da nisem solzivca uporabil, še preden me je udaril, po treh ostrih besedah. Varnostniki nismo v lahkem položaju, saj se zavedaš, da si sam, in včasih je težko ukrepati. Če opazim, da je nekdo nekaj izmaknil, najprej stopim do njega in ga nagovorim z besedami: 'Dober dan, varnostna služba, prosim, da stopite z mano na kontrolo računa.' Na ta način jih odpeljem v prostore za pregled. Ker že vem, kam je kdo dal artikle, ki jih je ukradel, prosim, da jih pokaže. Ljudi se ne dotikamo, in če tega ne naredijo prostovoljno in gre za osebe ženskega spola, pokličemo na pomoč policistke. Po vseh izkušnjah, ki jih imamo, znamo predvideti, kako se bodo okoliščine odvile. Po navadi se storilci zavedajo, da je najbolje, če sodelujejo, zato sami pokažejo ukradeno, se pa tudi zgodi, da v tistem, ko v trgovini spoznajo, da smo jih opazili, ukradeno odvržejo.«