Z letom 2017 je država odprla trg za dimnikarske storitve. Z novim zakonom je odpravila koncesije, lastniki kurilnih naprav lahko sami izbirajo med licenciranimi dimnikarji. Pri dimnikarskih podjetjih, predstavnikih države in drugih smo preverili, kakšno je stanje na tem področju po novi ureditvi. Odzivi uporabnikov dimnikarskih storitev so različni. Na ministrstvu za okolje in prostor med drugim opažajo, da so uporabniki, ki niso imeli najboljše izkušnje z dimnikarji, zadovoljni, saj ga zdaj lahko izberejo sami. Večinoma so zadovoljni tudi s ceno. Kažejo pa se že nekatere slabosti, kar priznavajo tudi sami. Tako med drugim opažajo, da uporabniki neupravičeno zamenjajo dimnikarsko družbo, če dimnikar ugotovi pomanjkljivosti, in da nekatere dimnikarske družbe ne opravljajo vseh storitev.
Pri večstanovanjskih stavbah ugotavljajo, da ponekod namesto večine lastnikov izvajalca izberejo upravniki in da še vedno prihaja do zapletov, ker je izbrana dimnikarska družba pri uporabniku in na skupnih napravah druga ter je težje ugotavljati dejansko stanje vgrajenih naprav. Hkrati so zaskrbljeni zaradi informacij, da ljudje zavračajo storitve, ker imajo izbranega drugega dimnikarja, česar pa, kot pravijo, ni mogoče preveriti. A takšna praksa lahko pomeni povečano tveganje za požar ali zastrupitev.
»Na trgu dimnikarskih storitev vlada kaos«
Sekcija dimnikarjev pri Obrtno podjetniški zbornici Slovenije (OZS) opozarja, da kakovost in rednost dimnikarskih storitev upadata in da ni nadzora, kar lahko pomeni tudi več dimniških požarov in drugih nesreč: »Dimnikarske storitve se danes ne opravljajo sistematično, novo vgrajene peči se ne prijavljajo dimnikarskim družbam, številni dimnikarji namesto vseh predpisanih storitev izvajajo samo čiščenje kurilnih in dimovodnih naprav, številni uporabniki pa celo zmotno mislijo, da bodo z izogibanjem dimnikarskim storitvam prihranili. Državljani tudi lahkomiselno v nasprotju s predpisom menjavajo dimnikarske družbe, da tudi za neustrezno peč pridobijo pozitivno mnenje. Iz kratkega opisa jasno izhaja, da na trgu dimnikarskih storitev trenutno vlada zmeda, uporabniki so tarče številnih zavajanj in nepoštenih poslovnih praks, vgrajujejo se peči, ki so brez ustreznih dokazil (certifikatov) ali pa presegajo dovoljene emisije, prav tako se vgrajujejo dimniki brez dokazil (jih sploh nimajo ali pa so jim certifikati potekli), ki ogrožajo varnost stavbe. Vse navedeno pomeni manjšo varnost in ogrožanje javnega interesa, kamor spadajo požarna varnost, varstvo zdravja, varstvo okolja, učinkovita raba energije in kakovost zraka.«
Boj za stranke
V boju za stranke se po trditvah zbornice tako dogaja, da nekateri dimnikarji oziroma dimnikarske družbe za neustrezne vgrajene kurilne naprave sploh ne izdajo negativnega zapisnika, na drugi strani pa dosledni dimnikarji izgubljajo stranke. »Sistem dejansko ne deluje, kot bi moral, saj bi za tako utopičen ekonomski eksperiment potrebovali močno in strokovno usposobljeno inšpekcijsko službo za okolje.«
Prav pomanjkanje nadzora predstavlja veliko težavo, še trdijo: »Inšpektorat za okolje in prostor ne zmore opravljati nadzora niti nad uporabniki niti nad dimnikarskimi družbami, saj se srečuje s kadrovskimi in strokovnimi težavami. Inšpektorat za okolje ne izvaja nadzora nad strokovnostjo delovanja dimnikarjev in dimnikarskih družb, ne preverja pravilnosti izdanih zapisnikov pri uporabnikih, niti ustrezno ne obravnava negativnih zapisnikov, zaradi česar posredno zanemarja varnost državljanov in javni interes. Na tak način se posredno podpira nestrokovno izvajanje storitev posameznih dimnikarjev, kar vodi v ogrožanje varnosti državljanov in onesnaževanje okolja. Izpostaviti velja centralne kurilne naprave na trdno gorivo, ki nimajo dokazil o ustreznosti ali pa že iz dokumentacije izhaja, da presegajo dovoljene emisije. S številnimi tovrstni primeri je inšpektorat za okolje že seznanjen, državljanom in dimnikarskih družbam pa kljub temu še vedno ni bilo podano pojasnilo, kako bo inšpektorat zaščitil zavedene potrošnike, ki so v dobri veri vgradili neustrezne kurilne naprave.«
