Urška Veber je po osemmesečnem delu na 180 metrov dolgi ladji Rossana te dni na suhem – na oddihu, čas pa izkorišča za druženje s prijatelji in sorodniki. Kdaj točno in kam bo že naslednjič plula z večtonsko tovorno ladjo, v tem trenutku še ne ve. To po navadi izve šele teden ali dva pred vkrcavanjem.
Življenje in delo prve častnice na krovu smo pobližje spoznali v Ivanjkovcih, kjer jo je gostilo tamkajšnjo turistično kulturno društvo. Urška Veber, katere korenine segajo tudi v Prlekijo, natančneje v Ivanjkovce, od tam prihaja njena mama, sicer prihaja iz Savinjske doline, iz Braslovč.
Daleč od morja, se pošali prva častnica velikih tovornih ladij, torej po rangu takoj za poveljnikom, se je že kot otrok navduševala nad pogledom na ladje. A tisti »preblisk«, da bi delala na ladji, je dobila v srednješolskih letih. Tako je po končani srednji strokovni in poklicni šoli v Celju šolanje nadaljevala na fakulteti za pomorstvo in promet. Pred šestimi leti pa se je rjavolaska kot sveža diplomantka, inženirka navtike, prvič vkrcala na ladjo MV Tamar v lasti ladjarja Splošna plovba. Kot kadetinja se je na njej urila in izobraževala več kot leto dni. Toliko je namreč trajala njena prva resna plovba.
Želi si postati poveljnica
Danes je prva častnica ladij z bruto tonažo 3000 ton ali več, ki si v načeloma moški posadki vedno zna zagotoviti avtoriteto. »Doslej je bila samo enkrat v 20-članski posadki poleg mene še ena ženska, pa še to zgolj dva meseca,« pove Vebrova, a hkrati poudari, da razlik med moškimi in ženskami – vsaj na ladji – ni. Kolikor ve, je na Splošni plovbi poleg nje še eno dekle, pri tujih ladjarjih pa morda dela še nekaj predstavnic nežnejšega spola, tudi s poveljniškim činom. Biti poveljnica je velika Urškina želja, do najvišjega mesta pa ambiciozni 30-letnici manjka izkušenj: »Odkrito povedano, upam, da bom čim prej postala poveljnica. Zdaj kot prva častnica plujem že dve leti, imam opravljeno licenco za poveljnika, ustrezno izobrazbo, vendar mi manjkajo še izkušnje.«
Plače niso več tako mamljive
Čeprav v delu in življenju na ladji nadvse uživa in ima še velike načrte, je že zdaj trdno odločena, da če bo družina, ladje ne bo: »Po mojem mnenju to dvoje ne gre skupaj. Preveč časa si zdoma, že tako težko vzdržuješ stike s prijatelji.« Urška namreč dve tretjini leta preživi na ladji. Biti pomorščak tako ni služba ali poklic, temveč način življenja, poudari.
Njeno delo je zelo dinamično, polno izzivov, nadvse zahtevno in odgovorno, začne pa se že ob štirih zjutraj. »Dela se 25 ur na dan, osem dni na teden, nosiš številne zadolžitve, prejmeš pa eno plačo,« pravi Vebrova. A te še zdaleč niso tako mamljive kot nekoč.
Kot prva častnica vsak dan osem ur upravlja ladjo, organizira delo na palubi ter nadzoruje delovanje ladje, zadolžena je tudi za ravnanje s tovorom, smetmi in odpadnimi materiali. Prav tako opravlja preglede protipožarne opreme in opreme za reševanje, je tudi učiteljica, saj izobražuje kadete na ladji, med drugim skrbi še za administracijo. Skratka, trdo delo ji ni tuje, kakor tudi timsko delo ne, ki je na ladji nadvse pomembno. Ker je prostega časa tako na ladji malo, ga člani posadke toliko raje izkoristijo za kakšen »žur«.
