Vrhovno sodišče je v sodbi s 25. oktobra razveljavilo odločitev višjega sodišča o ničnosti kreditne pogodbe v švicarskih frankih zaradi neustrezne izpolnitve pojasnilne dolžnosti banke kot materialnopravno napačno, so danes sporočili iz Združenja bank Slovenije (ZBS). Vrhovno sodišče je primer vrnilo višjemu sodišču v novo sojenje.
Brez sistemske ureditve, posamezne primere tožb bank rešujejo sodišča
Gre za enega od primerov, ki je na sodišču zato, ker je švicarska centralna banka v začetku leta 2015 odpravila zgornjo mejo vrednosti za švicarsko valuto pri 1,20 franka za en evro, kar je močno prizadelo posojilojemalcev v švicarskih frankih. Ker sistemske ureditve problematike, za katero si prizadeva Združenje Frank, ni, posamezne primere tožb bank rešujejo sodišča.
Gre za primer, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je sodbo spremenilo tako, da je v celoti ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je pogodba nična. Po navedbah spletnega Dela gre za primer posojilojemalca proti Sparkasse.
Odvetnik posojilojemalca ni presenečen
Kot je za Delo povedal odvetnik posojilojemalca Robert Preininger, je takšno odločitev pričakoval, saj višje sodišče ni upoštevalo kriterijev, ki jih je postavilo vrhovno sodišče letos maja, ko je prvič razveljavilo ničnost pogodbe. Izrazil je še pričakovanje, da bo višje sodišče ugodilo njegovi pritožbi, vendar sodbe ne bo spremenilo, ampak jo vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.
Kot so glede tega primera navedli v ZBS, kjer se vseskozi zavzemajo za individualno reševanje teh sporov, je vrhovno sodišče v sodbi izpostavilo, da posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ne more biti ničnost kreditne pogodbe ali pogodbenega določila, če to določilo ni nepošteno, ampak zgolj nejasno. Jasni in razumljivi pogodbeni pogoji po mnenju sodišča ne morejo biti predmet ocene (ne)poštenosti.
Pri presoji kreditnih pogodb v švicarskih frankih morajo sodišča upoštevati, da slovenska potrošniška zakonodaja pojasnilne dolžnosti ni podrobneje urejala in ni predpisovala specifičnih zahtev oz. načina pravilne izpolnitve pojasnilne dolžnosti. Zahtev oz. načina prav tako ne ureja Sodišče EU v zadevi Andriciuc oz. primeru romunskih posojilojemalcev ter ni urejala Banka Slovenije v svojih dopisih.
Izpolnitev pojasnilne dolžnosti je torej predmet presoje sodišča v vsaki posamezni zadevi posebej ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin te zadeve. Pri tem morebitna odsotnost predloženih simulacij v nobenem primeru ne sme biti odločilna, so povzeli v ZBS.
Po njihovih navedbah je sodišče še poudarilo, da pretirana skrb za potrošnika ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta. Kot lahko človekovo svobodo in dostojanstvo ogroža premajhna skrb, ima lahko enak učinek pretirana skrb. Ravnotežje med njima izraža pojasnilna dolžnost, torej mehanizem, ki potrošniku omogoči seznanitev s potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bo lahko sprejel odločitev, ki jo sam oceni kot zase najsprejemljivejšo.
Vrhovno sodišče je tudi potrdilo, da Banka Slovenije v svojih publikacijah ni mogla napovedati apreciacije švicarskega franka, do katere je prišlo zlasti leta 2011 in leta 2015. Zanesljive in natančne napovedi glede obdobja in obsega spremembe menjalnega tečaja niso mogoče. V sami naravi tveganja je nepoznavanje prihodnosti in neobvladovanje dejavnikov, ki vplivajo na realizacijo tveganja.
Za strokovnjake je vpliv določenih dejavnikov do določene mere predvidljiv, noben strokovnjak pa ne more predvideti enostranskih ukrepov, kakršen je bil ukrep švicarske centralne banke iz leta 2015, ki je imel odločilen vpliv na vrednost švicarskega franka, so navedbe sodišča še povzeli v ZBS.
