Njeno ime se od takrat v javnosti največkrat pojavlja hkrati s podobami jeznih in zaskrbljenih državljanov, ki ponavljajo, da v svoji okolici nočejo »migrantskega centra«. Sama v njem preživi tretjino svojega življenja, saj ima urad sedež v azilnem domu v Ljubljani. Zaradi tega se ne počuti ogroženo, nasprotno, prepričana je, da bi lahko na določenih področjih Slovenija migrantski tok obrnila sebi v prid. A brez strpnosti in dialoga ne bo šlo.
Koliko novih migrantov oziroma prosilcev za mednarodno zaščito vsak dan pride v azilni dom?
Različno od dneva. V primerjavi z lanskim letom se je število prihodov podvojilo. Aprila in maja je bilo tudi med 100 in 170 prihodov na dan. Še pred nekaj tedni jih je bilo v povprečju 70 dnevno, danes pa na oddajo vloge za mednarodno zaščito čaka 34 oseb. Trenutno je v azilnem domu na Viču ter v naših izpostavah na Kotnikovi ulici v Ljubljani in v Logatcu nastanjenih 277 oseb. Velika večina prosilcev za mednarodno zaščito, med 80 in 95 odstotki, azilni dom namreč tudi zelo hitro zapusti.
Kako?
Azilni dom ima svoj hišni red, ki določa, da moramo spremljati prihode in odhode iz doma, vendar so ti načeloma prosti. Če se nekdo po določenem času ne vrne, ga izbrišemo iz evidence.
Zakaj odhajajo?
Prosilci za mednarodno zaščito hitro ugotovijo, da so denarno nadomestilo in druge oblike pomoči v Sloveniji v primerjavi z nekaterimi drugimi državami nizki. Poleg tega je veliko njihovih sorodnikov in prijateljev že odšlo naprej, v druge države, in te potem postanejo tudi njihov cilj.
Je razlog, da jih večina odide, tudi to, da je Slovenija do zdaj odobrila zelo malo vlog za mednarodno zaščito?
Tudi. Ljudem, ki so do vprašanja migracij nestrpni, vedno rada povem naslednje številke. Od leta 1995 do danes je bil v Sloveniji status mednarodne zaščite podeljen 808 osebam, trenutno pa v državi prebiva le 547 oseb s priznano mednarodno zaščito oziroma beguncev, s tem da gre v več kot polovici primerov za osebe iz tako imenovanega programa premestitve. Slovenija se je zavezala, da bo iz Italije in Grčije prevzela 567 prosilcev za azil, prišlo pa jih je samo 253. Drugi niso želeli v Slovenijo. Prav tako se je Slovenija zavezala, da izvede program za trajno preselitev 40 ljudi iz Turčije, ki so že imeli priznan status mednarodne zaščite. Od teh jih je v Slovenijo prišlo 34. Ena družina se je tik pred načrtovanim odhodom odločila, da v Slovenijo ne odide.
Je slovenska politika podeljevanja statusov begunca preveč restriktivna?
Ne. Naša politika sledi direktivam Evropske unije in temu je prilagojena tudi zakonodaja. Sledimo vsem priporočilom in tudi zdaj, ko se pripravlja nova direktiva oziroma sprememba azilne politike, Slovenija sodeluje. Smo tudi ena izmed držav, ki ji je v celoti uspelo uresničiti zavezo za delitev migracijskih bremen.
Kdo so ljudje, ki prihajajo v azilni dom? Ali gre res po večini za mlade samske moške?
Statistično gledano to drži, a prihajajo tudi najbolj ranljive skupine prosilcev za mednarodno zaščito – družine z majhnimi otroki, nekaj pa je tudi mladoletnikov brez spremstva. Po narodnosti je največ Alžircev, precej je tudi Eritrejcev, tu so še Maročani in Albanci, Sircev pa je trenutno precej manj.
Posebno ranljiva skupina so mladoletniki brez spremstva. Kako je poskrbljeno zanje?
Mladoletnike brez spremstva nastanimo v dijaškem domu v Postojni, kjer imajo 24-urno oskrbo. Trenutno jih tam biva 21, lahko pa bi jih bilo do 28. Vsakemu določimo zakonitega zastopnika, tesno sodelujemo s centrom za socialno delo, mladoletniki pa hodijo tudi v šolo, bodisi osnovno bodisi poklicno. Vlada je s posebnim sklepom uradu naložila, da poiščemo novo sistemsko rešitev za urejanje nastanitvenih kapacitet za te osebe, da ne bodo nameščene v dijaških domovih, saj domov s 24-urno oskrbo ni veliko. Preučili smo ureditve nekaterih držav in si ogledali rešitev na Nizozemskem, zdaj pa pripravljamo gradivo za vlado za novo ureditev.
Koliko stane oskrba prosilcev za azil? Računsko sodišče je za leto 2015 ugotovilo, da skoraj 2000 evrov na mesec.
Navedba računskega sodišča po ocenah urada ni utemeljena, saj so pregledovali stroške oskrbe v času begunske krize med letoma 2015 in 2016, ko so bili ti precej drugačni, poleg tega pa ni primerljiva oziroma ustrezna niti metodologija tega izračuna. V izračun so namreč zajeli tudi stroške dela, stroške postavitve šotorov in podobno, torej ni šlo zgolj za oskrbo. Analiza ocene stroškov oskrbnega dneva, ki jo je pridobil urad, je precej drugačna. Po zakonu o mednarodni zaščiti pripada osebi, ki biva v azilnem domu, 18 evrov žepnine na mesec. Poleg tega ji pripada tudi ležišče in trije dnevni obroki ter nujne higienske potrebščine in oblačila. Ta oskrba stane 18,49 evra na dan oziroma 573 evrov na mesec skupaj z omenjeno žepnino. V to ceno niso zajeti stroški dela, pri čemer pa za nekatere projekte v določeni meri prejemamo tudi sredstva Sklada Evropske unije za azil, migracije in integracijo (AMIF).
Kaj pa ukrepi za integracijo oseb z mednarodno zaščito? So ti zadostni?
So. Vsak, ki dobi status, je upravičen do osebnega svetovalca za integracijo. Nastanjeni so v integracijskih hišah ali v zasebnih stanovanjih. Marsikdo je že opravil tečaj slovenskega jezika, ki je poleg kulturnih razlik največja ovira. Sodelavci in nevladne organizacije, ki sodelujejo z uradom pri izvajanju programov integracije, zelo skrbijo za čimprejšnjo zaposlitev in vključevanje v okolje. Društvo Odnos denimo pomaga poiskati primerna stanovanja.
Predstavljam si, da je glede na splošno ozračje, v katerem prevladuje nezaupanje, težko najti najemniško stanovanje za begunca.
Dostikrat je težava že v tem, da gre za številčne družine, primerno velikih stanovanj pa je malo. Na uradu sicer dobimo veliko ponudb, a so cene pogosto previsoke ali pa gre za neustrezne prostore. Imamo pa tri integracijske hiše – v Ljubljani in Mariboru, nazadnje pa smo odprli tudi hišo v Velenju, ki smo jo uredili ravno zaradi izvedbe programa preselitve beguncev iz Turčije.
Kako so prišleke sprejeli lokalni prebivalci?
Mestna občina Velenje je primer dobre prakse. Že lani smo stopili v stik s tamkajšnjo lokalno skupnostjo, z vzpostavitvijo integracijske hiše se je strinjal tudi občinski svet. Z vsemi državnimi institucijami in nevladnimi organizacijami smo dorekli programe integracije, še preden so te osebe prišle v Slovenijo, in zaznati ni bilo nobene nestrpnosti.
Kako pa je bilo v Ljubljani in Mariboru?
V večjih mestih se že tako prepletajo različne kulture in tu je zaznati manj nestrpnosti, saj se majhno število prišlekov ne občuti tako zelo. Izkušnje iz integracijske hiše v Mariboru in Ljubljani so v veliki meri pozitivne. Le v času pred državnozborskimi volitvami so nekateri z nestrpnostjo hoteli pridobiti nekaj pozornosti, a so se strasti hitro umirile. Ljubljana pa je do tujcev sploh zelo odprta. Župan Zoran Janković večkrat pove, da rad sodeluje z različnimi skupinami, da mu je medkulturnost blizu in da pospešuje takšen način življenja in bivanja v Ljubljani.
Kako uspešen je program integracije? Koliko beguncev je denimo našlo zaposlitev oziroma nadaljuje šolanje?
Na uradu imamo na voljo zgolj okvirne podatke o številu zaposlenih oseb z mednarodno zaščito in teh naj bi bilo okoli 120. Enajst se jih je denimo zaposlilo v Revozu in na nas se obračajo tudi nekatere zaposlitvene agencije. Ker je delo eden ključnih elementov integracije, to pospešujemo. Kar pa zadeva šolanje, imamo med begunci zlatega maturanta in uspešne športnike, tako da lahko rečem, da program integracije deluje, je pa to seveda tek na dolge proge.
Pred letom dni ste v intervjuju za enega izmed slovenskih tednikov na vprašanje, ali je tujec, ki pride v Slovenijo, priložnost za odpiranje in bogatenje naše družbe, odgovorili pritrdilno. Še vedno mislite tako?
Seveda.
Zdi se namreč, da večina Slovencev migrante čuti predvsem kot grožnjo. So tudi to?
Nikakor ne. V azilnem domu smo dobivali tudi novinarska vprašanja, ali smo zaposleni doživeli kak napad ali grožnje. Če se čutimo kakorkoli ogrožene in podobno. Sploh ne. Ob svetovnem dnevu beguncev vedno poiščemo koga, ki dobro kuha in potem drugo kulturo predstavi s hrano. To je eno izmed področij, kjer je medkulturni dialog zelo prijeten. Ali pa jezik. Marsikdo od Slovencev se od tujcev začne učiti njihovega jezika. Potencial je tudi v delovni sili in nekateri delodajalci so to že zaznali. Priložnosti je veliko, ključno pri tem, ali jih bomo znali izkoristiti, pa sta prizadevanje za strpnost in dialog. Veliko in odlično vlogo pri tem odigrajo nevladne organizacije. Ob vodenju urada namreč spoznavam, kako pomembno lahko prispevajo k dvigu ravni prebivanja in razbijanju stereotipov v družbi.
Ne zdi se mi, da bi se splošno ozračje spreminjala v smeri razbijanja stereotipov. Ravno obratno. Migrantsko vprašanje se izkorišča za širjenje strahu. Lahko ta trend obrnemo?
Svoboda govora dovoljuje marsikaj, menim pa, da sovražnega govora ne smemo dopuščati.
Urad je v zadnjem letu pod velikim pritiskom zaradi aktivnosti, ki jih vodite za vzpostavitev sprejemno-registracijskih centrov. Centrov v resnici ne ustanavljate, ampak se zgolj pripravljate na njihovo vzpostavitev v primeru, če bi prišlo do povečanega števila prihodov. Koliko vam protesti, kakršnemu smo bili priče na primer v Metliki, otežujejo delo?
Nič kaj dosti. Pripravljamo se na morebitno povečano število prihodov, da nas to ne bi presenetilo kot leta 2015. Vlada nam je lanskega junija naložila, da vzpostavimo sprejemno-registracijske centre, če bi nam policija glede na varnostna tveganja to naročila. V resnici bi s tem zgolj povečali kapacitete policijskih postaj, kjer že zdaj potekajo postopki sprejema, pregleda in usmerjanja tujcev, ki bi v teh centrih lahko ostali do predvidoma 72 ur. Gre predvsem za to, da izvedemo določene postopke javnega naročanja, naročilo tega blaga in storitev pa bi aktivirali v primeru vzpostavitve teh centrov. Številke, ki so v teh razpisih navedene, nekateri žal izkoriščajo, da med ljudi vnašajo dvome in nemir.
Je Slovenija pripravljena na množičen prihod migrantov?
Nekateri postopki priprav še trajajo, saj moramo spoštovati zakonska določila, prav tako pa to niso preprosta naročila. Določeni ponudniki nimajo kapacitet, da bi lahko nemoteno dobavljali zadostne količine. Zaradi pritiskov v javnosti se marsikateri ponudnik na koncu sploh ne odloči, da bi oddal ponudbo. Razpis za prehrano ponekod zdaj ponavljamo že drugič.
Odzivi lokalnih okolij na morebitno vzpostavitev teh centrov so zelo različni. V Beli krajini so se nekateri odzvali zelo burno, v Brežicah pa vznemirjenja praktično ni bilo.
Z vsemi župani v Beli krajini dobro sodelujemo, nekateri lokalni prebivalci pa žal nimajo posluha za to, kar se dogaja, in v javnost posredujejo nepreverjene informacije z nestrpnimi izjavami, s čimer je hitro narejena škoda. Pomembno se nam zdi, da zadeve dobro razumejo župani, in v tem njihovem zavzemanju za to, da je bivanje občanov varno, je tudi družbena sprejemljivost sprejemno-registracijskih centrov precej dobra, kar kaže odziv večine prebivalcev Bele krajine. Po medijih se te zadeve kar malo napihujejo.
Kako je bilo v Brežicah?
Na začetku nas je skrbelo, da bi tudi tu lahko naleteli na vnaprejšnji odpor, vendar smo z županom Ivanom Molanom opravili zelo razumen in konstruktiven pogovor. Povedal je, da je občina turistična destinacija in da podpirajo zadevo, če bo šlo za center zaprtega tipa – in tak tudi bo, z omejenim režimom gibanja in policijo, ki bi ga vodila.
Kolikšna je verjetnost, da bi do povečanega prihoda migrantov v kratkem res prišlo?
Za to vprašanje je pravi naslov policija, ki tesno sodeluje s tujimi varnostnimi organi.
Se vam zdi ograja na meji potrebna?
Z vidika nestrpnosti, varnosti in usmerjenosti migracijskih tokov je prav, da se postavi, če pa na zadevo gledamo z vidika človečnosti in načela odprtih evropskih meja, pa ne.
