Ko je Glorjana na socialnem omrežju objavila sodbo, so se ji oglasile številne ženske s podobno usodo, zato se je odločila, da bo ustanovila organizacijo, ki jim bo svetovala in konkretno pomagala. Ženske namreč radi postavijo na vodilna mesta, ki so naporna, da ne rečem sporna, saj računajo, da so krhke in ranljive ter primerno ubogljive. Če niso, se ve, kaj jih čaka – razrešitev, odpustitev, javno sramotenje. O nekaj takšnih primerih smo zadnje čase pisali, pravo je dalo ženskam prav, a karavana gre dalje, saj so povzročitelji takšnih škandalov še zmeraj na svojih stolčkih, pa tudi v sistemu se ni nič spremenilo.
Dr. Glorjana Veber ima poleg raznolike izobrazbe in številnih zanimivih zaposlitev (za seboj ima več kot 700 inovativnih projektov, številne literarne nagrade in službovanje na ministrstvu, javnem zavodu, občini, v zasebnem sektorju in še kje) vsekakor obširno področje za pogovor, a se ustavimo le pri enem, ki žuli današnji razviti svet (da o nerazvitem niti ne razmišljamo) – vlogi žensk v družbi, pa se naj sliši še tako klišejsko. Kaj se je zgodilo? Pred štirimi leti se je prijavila na razpis za direktorico celjskega mladinskega centra, polna idej, kaj vse bi lahko mladi v knežjem mestu počeli – in službo dobila. Že prej je bila zaposlena na celjski občini, mladinski center je zavod pod okriljem občine, skratka, preskok na videz ni bil hud, je pa bil poln izzivov.
Zanimivo, čedalje več nekdanjih poslovnih žensk, ki so ugotovile, da ne bodo več tratile svojega življenja v brezglavi tekmovalnosti podjetij in ustanov, izdatno podpira raziskave o vlogi žensk v poslovnem svetu. Ena od ugotovitev je, da se ženske zelo redko prebijejo na čelo uspešnih podjetij, zelo radi pa jim podtaknejo takšna, ki so obsojena na propad. Potem požirajo kritike o svoji nesposobnosti, če pa jim uspe obrniti trend v smer uspeha, niso tako zelo hvaljene, kot bi se pričakovalo.
Kaj so si mislili tisti, ki so jo zaposlili? Glede na potek dogodkov in ugotovitve raziskovalk moderne ženske scene, o tem malo kasneje, je bilo najbrž takole: aha, dama je mlada, čedna, znanstvenica, umetnica, naivna in neizkušena, lahko jo bo voditi za nos in nedvomno bo podlegla pritiskom oziroma »nasvetom«, če ne bo delala tako, kot je »prav«. To, da je med študijem opravljala po tri službe hkrati in da ima tudi nekaj ekonomske izobrazbe, ni nikogar skrbelo. Le zakaj, saj je po veljavnih pravilih mogoče vsakogar, ki postane neprijeten, na hitro odstraniti. In to se je zgodilo tudi Glorjani Veber.
Kavarna
Sogovornica pravi, da so v njenem zelo kratkem mandatnem obdobju (nekaj več kot dve leti) ogromno dosegli. Sprejel se je odlok o mladini, s katerim se je prvič sistemsko uredil položaj mladih v Mestni občini Celje, uredili in sistematizirali so ukrepe, ki jih mestna občina izvaja na področju mladih, na podlagi katerih je občina prejela certifikat mladim prijazna občina. Prav tako so takrat kot mladinski center prejeli certifikat odličnosti po kriterijih največje svetovne organizacije HostellingInternational, in sicer certifikat HI – Q, Booking.com in Tripadvisor sta nagradila njihov hostel z award of exellence. Povečalo se je število različnih dogodkov pa tudi obiskovalcev, obnovila dvorana in kavarna ter odprla nova kavarna, skratka, kar veliko prostora bi še lahko posvetila naštevanju, kaj se je v času direktorovanja Glorijane Veber spremenilo.
Kje se je potem zataknilo? Sogovornica je ugotovila, da je v zavodu marsikaj zelo po domače, še posebej v kavarni, kjer so možnosti za prirejanje podatkov in ponikanje denarja še posebej velike. Hotela je počistiti vse nepravilnosti, ki so se v zavodu z leti nabrale, in nasedla na tempirano bombo v kavarni. Ko je začela v svetu zavoda in na občinskem svetu razgrinjati nepravilnosti, so se obtožbe obrnile proti njej. Iz računovodstva (ki ga je ustanovila občina) so začeli prihajati podatki, da je zavod v izgubi, čeprav je bilo prej izkazano drugače, po časopisih se je pisalo, da je denar nakazovala svojemu inštitutu, »v resnici pa sem svojo plačo prek svojega inštituta nakazovala mladinskemu centru, ko smo čakali na evropska sredstva, da smo lahko končali projekt. Do konca leta je bilo treba ta sredstva, ki sem jih zavodu posojala v obliki brezobrestnega posojila, vrniti, in to sem storila. Seveda sem prej vprašala računovodstvo za mnenje.«
Ko se je začela »afera Glorjana«, se je v medijih valjal samo drugi del zgodbe, da je torej direktorica nakazovala sama sebi denar, o dokumentih, ki so dokazovali nasprotno, pa se ni govorilo. Dokončno je bila odpisana, ko je začela na sejah mestnega sveta govoriti o nepravilnosti v računovodstvu, saj ni dobivala pravočasnih in zanesljivih podatkov, dobili jih niso niti revizorji, in ko je odpustila vodjo kavarne, saj je ugotavljala primanjkljaje, netransparentna naročila in še marsikaj. V svetu zavoda so krivdo za takšno poslovanje zvalili nanjo. Ko je bilo na mestnem svetu napovedano, da jo bodo razrešili, je imela osem dni časa za pojasnila in zagovor. Pa se je tako mudilo, da so jo razrešili nekaj dni pred tem, ne da bi počakali na njen odziv.
»Javni sektor se mora nujno učiti iz zasebnega in uporabljati njegove inštrumente, le tako lahko zagotovimo njegovo učinkovitost in razvoj,« pravi sogovornica. V zasebnem podjetju se škandali, znani pod imeni »žilne opornice« ali pa »operacijske mize«, preprosto ne morejo zgoditi.
Mimogrede, ko je dobil celjski mladinski center novo vodstvo, je dobil vodja kavarne svoje prejšnje delovno mesto nazaj. Dr. Glorjana Veber se je dve leti pravdala in zdaj je sodba dokončna, pritožba ni več mogoča – skratka, celjski mestni svet jo je nezakonito razrešil in ji bo moral povrniti škodo. Iz sredstev, ki jih z davki prispevajo meščani.
Koliko jih je še?
»Ko sem na spletnem omrežju objavila novico, da sem dobila pravnomočno sodbo, in prvič o tem javno spregovorila, nisem mogla verjeti odzivu, koliko tovrstnih zgodb je med nami. Gre večinoma za ženske, kar je razumljivo. Postavijo nas na določene položaje, čustveno smo bolj ranljive, in če nismo 'primerne', so prepričani, da bodo na nas lažje pritiskali,« pravi dr. Glorjana Veber. »Ogromno je primerov, ko obtoženim ženskam v takih primerih na vodstvenih položajih razpadejo družine, saj se zaradi pritiskov zapirajo vase, mediji pa jim uničijo življenje in prihodnost. Ko se pravica izkaže, marsičesa ni več mogoče popraviti,« pravi sogovornica, ki je med svojo kalvarijo shujšala za 15 kilogramov. »Zato menim, da potrebujemo organizacijo, kjer bodo vsi, ki se znajdejo v takšnih zgodbah, našli oporo, strokovnjake, ki jim bodo pomagali, kjer bodo primerno organizirane okrogle mize in simpoziji o takšnih temah. Svojo podjetniško in umetniško pot bom nadaljevala, a sem kljub temu postavila vse ustrezne temelje za organizacijo, ki se imenuje Pravica in srce (Državljani. Narava. Skupnost) in bo izvajala vse našteto. Seveda vabim vse, ki jih takšni problemi zanimajo in zadevajo, da sodelujejo.«
Kakšna je resnična moč žensk?
To je seveda modro vprašanje. Mačoti imajo nanj takojšen odgovor v smislu menstruacijskega sindroma, preveč ali premalo izživetega materinstva, nesposobnosti drznega in hitrega odločanja, cmeravosti in podobnih lastnosti, ki so vredne ironičnih nasmeškov in ženskam preprečujejo, da bi bile dobre voditeljice. Kaj res? Spomnimo se, kako so se posmehovali Angeli Merkel, suhi veji brez otrok, pa še z bivšega komunističnega vzhoda je prihajala – a ni trajalo dolgo, da je postala najvplivnejša ženska na svetu. Doma jo zaradi politike do migrantov sicer žagajo, a zgodovina pač prej ali slej pokaže, kdo je imel v določenem obdobju prav.
V Svetu kapitala najdete odličen članek Tee Glasser o svetovni uspešnici Ženska vizija: resnična moč žensk v praksi avtoric Sally Helgesen in Julie Johnson (na spletu jo poiščite pod naslovom The female vision). Kaj pravita avtorici? Žensk skorajda ne najdemo v vrhovih finančnih družb, ki vsake toliko časa temeljito preoblikujejo in pretresejo svet in so tudi pripeljale do zadnje finančne krize. Čeprav so mnoge menedžerke bolje izobražene in usposobljene, jih fantje ne spustijo h koritu, kjer se odloča. Seveda ni mogoče trditi, da bi lahko ženske preprečile krizo, toda lastnosti, ki jih imamo, kažejo na to, da morda ne bi bila tako huda. Raziskava, o kateri pišeta avtorici, kaže, da ženske niso naklonjene brezglavemu tveganju, da ne delujejo po maksimi vse ali nič.
Čeprav niso imele možnosti vplivanja na hazardiranje svojih kolegov, vsekakor niso bile slepe. Opazile so, da kolegi predvsem polnijo svoje žepe in delujejo tako, kot je všečno upravi in lastnikom, čeprav je dolgoročno to vodilo v katastrofo. Nobena normalna menedžerka z vsaj malo gospodinjskega instinkta si ne bi izplačevala čedalje višje plače, pri tem pa gre podjetju čedalje slabše. A kakšno moč imajo, ko pa jih je v upravah podjetij le 15 odstotkov in na brezglavo tveganje moških kolegov nimajo vpliva? In seveda zelo dobro vedo, da se bodo fantje, ki občasno potonejo v lastni poslovni nesnagi, s pomočjo drugih fantov hitro pobrali, ženske pa bodo svoje neuspehe drago plačevale. Poslovne ženske so že zdavnaj zaznale tudi tisto, kar (praviloma zelo bogati) moški nočejo niti slišati – da postaja okolje za zaposlene čedalje bolj neznosno, da delajo čedalje več za manj denarja, da nimajo več nobene varnosti in harmoničnega družinskega življenja. V poslovodskih vrstah so zaželeni samo tisti, ki jih zanima zgolj in samo poslovna uspešnost za vsako ceno, vsi drugi, pa če so še tako izobraženi in polni idej, veljajo za slabiče. Avtorici sta prepričani, da bi bil svet precej drugačen in krize manj izrazite, če bi bilo k pomembnim odločitvam pripuščenih več žensk, ki znajo pogledati na probleme iz več zornih kotov in ne le iz tistega, v katerem tičita moč in denar.
____________________________
Kako spremeniti sistem?
Kar naprej razpredamo o tem, kako so si »nekateri« že vnaprej zastavili predpise in pravila, ki jih je potem mogoče poljubno izigravati. Dr. Glorjana Veber ima vrsto konkretnih predlogov, kako preoblikovati zavode, da bo izigravanje manj mogoče. Med drugim pravi, da bi se morali člani svetov zavodov pogosteje menjavati, kar bi preprečevalo različne oblike dolgoletnih koruptivnih ravnanj in razmerij. Člani svetov zavodov ne bi smeli biti člani drugih svetov zavodov, saj imajo tako možnost, da trgujejo z uslugami in javnimi službami. Treba bi bilo spremeniti zakon o javnih zavodih, saj vzpodbuja politično korupcijo. Zavode je treba strogo in redno kontrolirati, ne pa intervalno, saj je tako mogoče naprtiti krivdo za nepravilnosti v preteklosti tistemu, ki je trenutno na položaju (še posebej če ni »priden«.) Zadeve se tako nikoli ne razčistijo, ampak samo ponavljajo.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
