Mirjana Poljšak je bila rojena 15. januarja 1962 v Beogradu. Z njo je prijokal na svet brat dvojček. Zdravniki so Mirjanini materi po treh dneh povedali, da je otrok umrl zaradi poškodb, ki jih je utrpel pri porodu. »Vse skupaj je bilo zavito v tančico skrivnosti in o tem se ni veliko govorilo,« pripoveduje Mirjana.
Najprej je bilo z otrokom vse v redu. Mati ga je tudi dojila, nato pa je umrl, ker naj bi mu s kleščami pri porodu preveč poškodovali glavo. Vse skupaj bi bilo lažje sprejeti, če bi obstajal mrliški list ali osmrtnica. Vendar tovrstnih dokumentov in obvestil ni bilo. »Rojena sva 15. januarja, oče pa je odšel na matični urad 27. januarja, torej dvanajst dni po rojstvu, in pridobil rojstni list. Na rojstnem listu, ki je torej izdan devet dni po domnevni smrti mojega brata dvojčka, je še vedno zapisano bratovo ime, brez kakršnihkoli opomb oziroma omembe smrti, kot da je še vedno živ.«
Čuti, da je živ
Mirjana, ki v Sloveniji živi že od osemdesetih let, pravi, da jo je najbolj zmotilo to, da je bilo na njenem rojstnem listu navedeno tudi ime brata dvojčka. Vseskozi pa jo je tudi preganjal luciden občutek, da je njen brat živ. »Tak občutek sem imela, še preden se je o tem začelo na veliko govoriti v medijih,« prizna Mirjana. Kot pravi, je zaradi izgube brata imela precej težko otroštvo. »Mati je vseskozi jokala za tem otrokom, oče pa je začel popivati, ker ni mogel preboleti, da sina ni. Vse se je vrtelo okoli njegove izgube oziroma domnevne smrti.«
Mirjana tudi razkrije, da njen brat ni bil edini otrok, ki je mami umrl pri porodu. Mirjana ima namreč šest let starejšo sestro, ki je prav tako v dneh po rojstvu izgubila svojo sestro dvojčico. »Čudno se mi zdi, da je mama dvakrat rodila in obakrat je nekdo umrl.« Od svojih še živečih sorodnikov je poskušala izvedeti kaj več o tem, kar se je zgodilo z njenim bratom in mamo, vendar je naletela na gluha ušesa, saj o tem nihče ni želel spregovoriti.
Primer Melita Osojnik
Da se je v Sloveniji začelo govoriti o tem, je zaslužna pevka in avtorica predstav za otroke Melita Osojnik, ki je po enem letu raziskovanja javnost obvestila o svoji zgodbi. 24. maja 1980 je v Kranju rodila zdravega otroka, ki nato nenadoma zbolel in umrl. Ko je pridobila mrliški list, je ugotovila, da je bil obducirani otrok 840 gramov težji od otroka, ki ga je rodila. Nato je tudi izvedela, da je bil v Kranju v tistih dneh posvojen otrok. Njena objava se je močno razširila po družbenih omrežjih in o primeru smo poročali praktično vsi mediji. Kako daleč je po nekaj mesecih prišla Melita Osojnik?
NI PRAVNIH OVIR
»Imamo zakon, po katerem morajo zdravstvene ustanove v petih delovnih dneh posredovati izpise ali fotokopije zdravstvene dokumentacije. To pomeni, da ni nobenih pravnih ovir pri pridobivanju tovrstnih dokumentov,« vsem, ki iščejo svoje otroke, sporoča Melita Osojnik.
DNK-test je nedoločen
Osojnikova nam je povedala, da je DNK test, ki so ga izvedli pri nas, za našo policijo krovni dokaz, da je truplo otroka, ki je pokopan na ljubljanskih Žalah, njen po porodu umrli otrok. Osojnikova se je nato odločila vzorce odnesti v London in pridobiti še njihovo mnenje. V Londonu so ugotovili, da so vzorci prestari, zato njenih domnev niso mogli potrditi. Odgovor na vprašanje, zakaj so v Sloveniji dobili rezultat, v Veliki Britaniji pa ne, je stvar špekulacij, pravi Osojnikova. »Trenutno sem v situaciji, v kateri sploh ne vem, kaj lahko še naredim. Ker sem od vsega skupaj utrujena, sem se odločila zadevo za nekaj časa odložiti,« nam je povedala.
Kot je poudarila, je bilo njeno raziskovanje lažje, saj je v nasprotju z večino žensk, ki so ji zaupale podobno zgodbo, pridobila mrliški list in vedela za lokacijo, na kateri je bil otrok pokopan. Osojnikova iz izkušenj tudi svetuje, kaj storiti. Matere, ki iščejo domnevno ukradene otroke, naj v bolnišnicah zahtevajo dokumentacijo, pridobijo obdukcijski zapisnik, pridejo do podatka, kje je bil otrok pokopan, in nato odidejo na pokopališče preverit, ali je bil tistega dne otrok z dotičnim imenom pripeljan tja. »Vse matere bi morale priti do točke, ko bi jim povedali, ali je njihov otrok tam pokopan ali pa da ga ni,« pravi Melita Osojnik in dodaja, da se je sicer le malo žensk, ki so bile v stiku z njo, odločilo zadevi priti do dna. Gre namreč za zelo stresen in čustveno naporen proces.
