O izredno problematičnem položaju delavcev v zdravstveni negi tokrat priča mladenka, ki ji ni jasno, kako je lahko že pri šestindvajsetih letih popolnoma izčrpana.
STA
Medicinske sestre na delo včasih prihajajo tudi bolne.
Osebni arhiv
Naša sogovornica želi s svojo izpovedjo sprožiti pozitivne spremembe v zdravstvu.
Naša sogovornica je srednja medicinska sestra Laura Poglajen, ki bi javnosti rada sporočila, v kako težkem položaju so se znašli sama in njeni stanovski kolegi.
Govori o preobremenjenosti, izčrpanosti, pa tudi o tem, da le redki cenijo njihov poklic. »Malokdo nas pohvali, znajo pa nas kritizirati in pisati pritožbe,« izpostavi.
Ogrožena je kakovost
Poglajenova, ki je po poklicu tehnica zdravstvene nege oziroma srednja medicinska sestra, ima izkušnje tako z ambulantnim delom kot z delom negovalke starejših oseb. »Vedno sem imela ta poklic za lep. Nekaj humanega, plemenitega je v njem. A zdaj vedno težje prenašam njegove izzive. Pri svojih letih sem zaradi preobilice dela pravzaprav že izgorela. Vse me boli. Imam toliko delovnih nalog, da včasih nimam časa niti za najbolj osnovne stvari – iti na stranišče ali malico. Po 13-urnem delovniku sem res samo še za v posteljo. Sprašujem se, ali je to normalno, in odgovor je seveda ne,« najprej poudari Ljubljančanka.
Doda, da rada hodi v službo, a se sprašuje, kam bo tak tempo pripeljal njo in njene kolege. »Bomo vsi izgoreli? Najbolj pri vsem pa me skrbijo odpovedi. Vse manj nas je. Zavedam se, da manj ko bo osebja, večja bo stiska – obremenitve tistih, ki ostajamo. Ni nas dovolj, da bi svoje delo lahko opravljali kakovostno. Ali se pristojni sploh zavedajo tega,« se na glas sprašuje.
Hudo je
Poglajenova na facebooku sodeluje tudi v skupini Moč za spremembe v zdravstveni negi, ki so jo ustanovili zdravstveni delavci. ki jim je mar za spremembe v zdravstvu.
»Naj povem še, da veliko ljudi vidi naše napake, a mnogo stvari spregledajo. Ne opazijo naših prizadevanj, nenehnih 'skakanj' po oddelkih v želji, da bi vse teklo gladko in profesionalno. Ne zaznajo majhnih pozornosti, ko se nasmehnemo njihovemu svojcu, ki leži v bolniški postelji, tega, kako ga stisnemo za roko, mu prinesemo časopis, ga hranimo in podobno. Slednje so stvari, ki nam jih ni treba početi. Vendar jih,« poudarja.
Pojasni še, da je kadrovska stiska tako velika, da včasih hodijo delat celo bolni, z vročino. »Se je tudi že zgodilo, da je kdo od nas celo zavest izgubil v službi, tako hudo je. A se vam to sliši v redu? Presodite sami,« so misli, s katerimi zaključi Laura Poglajen.
Osebni arhiv
