Mitja Trošt, mladi učitelj zdravstvene nege na eni od novogoriških srednjih šol, si je zadal, da se bo povsem prepustil vsakdanu in spontano zajadral na valu življenja.
Sprejel je sklep, da bo vsako leto storil nekaj novega, saj živi v prepričanju, da človeka take poteze ohranjajo bolj živega, izpolnjenega. »Grčija s kolesom je bila spontana odločitev. Sicer sem kolesaril že lani, in sicer v Medžugorje, kaj več pa ne, tako da nisem nek poseben kolesar. Nekajkrat sem opravil vožnje na razdaljo nekaj deset kilometrov, to pa je bilo to,« a očitno si je dovolj zaupal, da je vedel, da bo izzivu kos.
Več kot mačji kašelj
»Bistveno pri tem podvigu je bilo, da se nekam odpravim. Življenje ti je podarjeno in treba ga je izkoristiti. Nekako me poganja misel, naj grem kamorkoli, saj človek živi le enkrat. Hočem reči, prej ali slej bo naš poslednji dan, in ko ta pride, bi rad imel zavedanje, da sem nekaj doživel,« so njegove modre misli.
Mitja je svojo več kot 1300 kilometrov dolgo pot začel v Podnanosu pri Vipavi, od koder prihaja. Minuli vikend se je svoje uspešno opravljene misije že veselil na Lefkasu. Samo sedem dni je porabil, da je opravil s tako dolgo potjo, kar ni ravno mačji kašelj. Posebnega načrta, kako bo to dosegel, si sicer ni zadal, vedel je le, katere smeri naj se drži, preostalo je »reševal« sproti.
Najvišja vrednota
»Vsak dan sem kolesaril toliko, kolikor sem zmogel, potem pa sem si zvečer, tam, kjer sem pač bil, poiskal prenočišče. Te dni že uživam v Grčiji, kjer bom ostal še kak dan, potem pa se odpravljam do trajekta, s katerim bom odpotoval nazaj domov,« nam pojasni poln vtisov.
Naš sogovornik si želi, da bi njegov podvig med ljudi ponesel pomembno sporočilo o spontanosti življenja in o tem, naj se mu prepustimo, predvsem pa sporočilo o hvaležnosti. »Delam v zdravstvu in dobro vem, kako neprecenljiva vrednota je zdravje. Zato izkoristimo vsak trenutek in bodimo zanj hvaležni. Ko nas enkrat doleti bolezen, lahko namreč obžalujemo, da nekaterih stvari nismo naredili. Ljudi takrat bremeni tudi občutek, da v svojem življenju niso storili dovolj dobrega. Spoznajo, da bi lahko marsikaj spremenili,« so modrosti, ki mu jih je dalo delo v zdravstvu.
Skrb za naravo
Zanima nas, ali je kaj ponosen na svoj dosežek. Z nasmehom na obrazu nekoliko šaljivo pripomni, da je še najbolj ponosen na to, da ni niti enega odpadka vrgel na tla. »Doma in po svetu je treba hoditi z lepimi manirami. Treba je bivati v sožitju z naravo, biti dober z njo, da bo ona lahko dobra z nami,« so njegove zaključne misli.
