»Hoditi bos je zdravo. Stopala so del nas. Ampak nanje pozabljamo. Na stopalu imamo energijske točke in to je pri bosi hoji še posebno pomembno,« je pred začetkom pohoda dejal Lojze. »Bosa nisem šla še nikoli na Šentvid,« je v svojem kratkem pozdravu pred začetkom poti priznala nasmejana Nuša Derenda.
OKUŽENI
»Po televiziji sem slišala za današnji pohod in sem prišla sem. Drugače skoraj ne hodim brez obuvala. Biti bos – to pomeni nekaj prvinskega,« je povedala Barbara Rebernik iz Radelj ob Dravi.
»Lojze nas je okužil s tem virusom,« je Rade Iljaž komentiral svoje bose noge na pobočju Šentvida na omenjenem prvojulijskem pohodu. Zdravnik je, a je dvignil roke, češ, proti temu virusu za zdaj ni cepiva. »Videval sem Lojzeta, kako gre bos nasmejan, pa sem si rekel, da je nekaj na tem,« se je nasmejal Iljaž.
Matjaž in Breda iz Grosuplja sta prišla tretjič na Lojzetov bosonogi pohod. Ko sta bila prvič na pohodu, jih je bilo skupno samo osem. Letos je bilo pohodnikov že več kot desetkrat več. Nekateri od udeležencev hodijo brez obutve poredko. Nekateri drugi sezuvajo pred hojo obuvala zelo pogosto, med temi je tudi Martin Tine Dušič iz Orehovca (pri Pišecah). Po prvi etapi tokratne poti na Šentvid je, utrjenih podplatov od domačega pešačenja, povedal, da jo je prehodil brez težav. »Lojzetov pohod je dobra poteza za spodbujanje zdravega življenja. Bosa hoja, to je nekaj enkratnega, človek se počuti, kot bi odvrgel vse od sebe. Priporočam boso hojo. Mislim, da zaradi hoje brez obuval obutvena industrija ne bo prikrajšana v ničemer,« je malo zares in malo za šalo dejal Tine, nekdanji inovativni učitelj in ravnatelj Osnovne šole Maksa Pleteršnika Pišece.
ČUDEŽ NA GORI
Koprive in polka so bile res tisto, kar je dodatno poživilo pohodnike na vrhu Šentvida. Tja so jim namreč dostavili harmoniko. Lojze je znan glasbenik, tudi in še zlasti harmonikar, Nuša je, kdo ne bi vedel, pevka in tako se je na vrhu takoj oglasila Slovenija, od kod lepote tvoje, ki jo je z njima zapel najbrž kar ves tokratni zbor bosih človeških in spremljajočih pasjih nog. V oblačnem dopoldnevu je posijalo sonce prav takrat, ko so pohodniki dosegli vrh, kar bi lahko pomenilo, da so ga priklicali oni, komu bi se mogoče celo (za)reklo: »Čudež!«
Na vrhu Šentvida so jedli omenjene koprive, surove, ne da bi jih pekle. Bosi so tudi zaplesali. Pohod, ki so ga organizatorji festivala Brežice, moje mesto letos prvič uvrstili v spored te množične prireditve, so bosi ljudje sklenili tam, od koder so šli na pot. Umili so si noge.
