Sem za nasilno vzpostavitev miru. To je sporočilo zapisa ljubljanske učiteljice Suzane Belak Pungartnik, ki ga je pred dobrim tednom poslala v javnost.
Arhiv
Da je s tem ponovno odprla vprašanje telesnega kaznovanja otrok, je jasno. Da smo državljani okoli tega vprašanja močno razdeljeni, tudi. A onkraj tega se odpira še nekaj drugega – pogled na to, kako Slovenci rešujemo težave. Kako funkcioniramo v mehanizmu te družbe. Slednja tiktaka v ritmu apatičnosti, prelaganja odgovornosti in maščevanja. V točno tem zaporedju.
Pojdimo po vrsti.
Novice Svet24
Petra Rupnik, odgovorna urednica časnika Novice Svet24.
Učiteljica situaciji z nasilnim učencem ni bila kos. Ko se je pritožila ravnatelju, sodeč po zapisu, ni bila deležna pomoči ali ukrepanja, kot bi ga v takšnem primeru od nekoga, ki so mu bile dodeljene določene pristojnosti, tudi pričakovali. Namesto tega ji je nadrejeni zgroženo potarnal, kaj je s strani nasilnežev doživel on. Nekako v smislu, češ, lahko je še hujše, zato se raje potuhnimo in sprijaznimo s situacijo takšno, kot je. Zatem učiteljica ni zmogla več in je odšla. Težave s problematičnimi mulci ni rešil nihče, ki je za to pristojen. Namesto tega so se od problema vsi distancirali. Apatično. Strahopetno.
Nam Slovencem prekipi, ko je že zdavnaj prepozno. Iz nekega razloga se prebudimo iz apatičnega zimskega spanja in se z vso silo zavemo krivic, ki so nas doletele. Kaj storimo, ko je prepozno? Ko sta nam apatičnost in nezmožnost reševanja težav odvzeli napredek v karieri, uničili partnersko zvezo ali nas kako drugače dotolkli? Odgovornosti za situacijo, v kateri smo se znašli, ne prevzamemo nase. Na družbenih omrežjih ali za šankom, tem svetim oltarjem slovenske pravičnosti in moraliziranja, iščemo krivce v sistemu, državi in duhu časa ali pa s prstom kažemo na nekdanjega partnerja, šefa ali sodelavce. V primeru učiteljice so za situacijo krivi učenčevi starši, okoliš šole in neslovensko poreklo. Njeni apatični sodelavci na šoli, ki bi morali stopiti skupaj in ukrepati, pa niso, so se ji smilili in niso krivi ničesar.
V tretji fazi pa se (ne)reševanja težav lotimo z maščevanjem. Pa še pri slednjem odgovornost preložimo na druge in na pomoč kličemo družbo, državne mehanizme in vse svetnike božje. V konkretnem primeru učiteljica zagovarja princip milo za drago, kot se je izrazila sama. Aktivirala bi policiste, ki naj bi nasilno obračunali z nasilnim učencem. Zelo slikovito opiše, kako močno naj bi ga pretepli. Bi s tem nad nasilnežem uveljavili kakršnokoli moč? Ne. Ko nad sočloveka, nad šibkejšega, dvignemo roko, pravzaprav sporočimo samo to, da smo tako šibki, da z razumsko prevlado in čustveno inteligenco ne zmoremo rešiti konflikta.
In tako je v središče te zgodbe postavljen nasilen najstnik, okoli katerega krožijo strahopetni odrasli, ki si odgovornost podajajo kot papirnato žogico.
Ta šibkost bivanja prežema nas, posameznike, ki krivdo za situacijo in odgovornost za svojo usodo prelagamo na nekoga tretjega – šefa, starše, partnerja, državo. Prežema tudi politiko, ki se sklicuje na trojko, strice iz ozadja in majhnost naše države.
Vseskozi torej računamo na intervencijo in pomoč nekoga tretjega. Pa si v resnici ne želimo, da bi slednji kaj rešil. Potrebujemo namreč dežurne krivce, na katere bomo lahko zvalili krivdo za posledice naše šibkosti.
Novice Svet24
