Kot je dejal Horvath, si želita, da bi kakršnakoli koalicija imela potrebno večino brez njunih glasov. »Če bi predstavljala 45. ali 46. poslanca, ki bi podpiral vlado, bi bilo težko in tega si ne bi želela,« je dejal tudi Žiža in dodal, da se bodo v primeru takšne situacije »morali pogovarjati in videti, kakšne so možnosti in kakšen riziko to predstavlja«. Žiža je pojasnil, da se ne želita politično opredeliti in da bosta sodelovala s koalicijo in vlado, »ki bo prevzela vodenje naše države za dobrobit vseh državljank in državljanov«. Pričakujeta pa, da bosta predsednik prihodnje vlade in koalicija podpirala uresničevanje v ustavi in zakonih zagotovljenih pravic narodnih skupnosti. Poslanca narodnosti menita, da država potrebuje močno večino, in si želita, da bi bilo v koaliciji najmanj 50 poslancev. Poslanca narodnosti na petkovih posvetovanjih s predsednikom Pahorjem nista sodelovala, saj je po Horvathovih besedah njuno stališče jasno. Pa lahko poslanca manjšin držimo za besedo? Podobno kot Žiža in Horvath so zagotavljali tudi njuni predhodniki Roberto Battelli, László Göncz ter Maria Pozsonec, a so pri nekaterih ključnih odločitvah predstavljali prav tisti jeziček na tehtnici.
Ne Janši, da Drnovšku
Ciril Pucko je kmalu po volitvah prestopil iz SKD k LDS, s tem pa predstavnikoma manjšin dal pogum, da glasujeta za vlado Janeza Drnovška.
Volitve leta 1996 so prinesle skoraj povsem neodločen rezultat med prvakoma leve in desne opcije, Janezom Drnovškom in Janezom Janšo. Vsa pozornost se je zato usmerila v poslanca manjšin. Maria Pozsonec in Roberto Battelli nista želela biti jeziček na tehtnici in sta napovedala, da ne bosta podprla mandatarja, ki nima jasne večine, toda ... Ciril Pucko je kmalu po volitvah prestopil iz SKD k LDS, s tem pa predstavnikoma manjšin dal pogum, da glasujeta za vlado Janeza Drnovška, ki je z omenjenimi tremi glasovi prišla do tesne večine 46 poslancev in oblikovala vlado. Ko je leta 2000 padla Drnovškova vlada, poslanca manjšin z glasovi nista izrazila podpore vladi Andreja Bajuka, vendar je ta tudi brez njiju imel zadostno podporo.
Padec Pahorja, zdrs Jankovića in drugi prihod Janše
Poslanka madžarske narodnostne skupnosti Maria Pozsonec je leta 1998 Drnovšku zagrozila, da v parlamentu ne bo več vestno podpirala njegove politike, če ne bo kaj storil za ohranitev delovnih mest v Nafti.
Ko je Borut Pahor ostal brez petih ministrov in je skupaj z LDS predlagal menjave, so poslanci glasovali tudi o usodi njegove vlade. Pahorja poslanca manjšin nista podprla, čeprav njun glas v tem primeru ni bil usoden. Pahorjev padec je prinesel nove volitve, na katerih je presenetljivo slavil Zoran Janković, vendar je bilo takoj jasno, da bo zelo težko sestavil vlado. Janković, ki je imel zagotovljenih 42 glasov, je računal na podporo poslancev narodnostnih manjšin in upal na dva odpadnika, vendar Battelli in Göncz nista glasovala za mandatarstvo Zorana Jankovića. Roberto Battelli je takrat izjavil, da se je nanj in na predstavnika madžarske manjšine vršil pritisk s strani »levih struj« v parlamentu. Poslanca sta povedala, da bosta podprla tistega, ki bo pred glasovanjem imel zagotovljenih vsaj 46 glasov. Te glasove je imela desnosredinska koalicija, zato sta podprla Janeza Janšo, ki je na koncu dobil 52 glasov.
Glasova odločitve
Glasovanja o mandatarjih niso bila izjema. Ko je prva Janševa vlada leta 2006 izglasovala zakon o verski svobodi, sta prav poslanca manjšin Battelli in Pozsončeva prispevala 45. in 46. glas za sprejetje zakona. Novembra lani je denimo glas Lászla Göncza odločil, da predlog za spremembo ustave glede financiranja šolstva ne bo podprt. Njegov glas na ustavni komisiji je bil ključen za dosego dvotretjinske večine.
