Za vse skupaj je bil kriv takratni lokalni radio Studio D, danes Aktual Studio D, ki je družini Grubačevič leta 1991 z nagradno igro podelil deset ur brezplačnega jahanja. Tja so odpeljali devetletnega sina Jureta in tako se je zgodba konjeniškega centra pravzaprav začela. »Osemkrat ali devetkrat sva se vrnila od konja do avtomobila in nazaj, ker ga je bilo strah, to so bili veliki konji. Ampak ko je bil prvič v sedlu, se je zasidral,« se danes spominja 62-letni oče Branko. Jure je nato ostal povezan s konji, skozi leta nizal vrsto uspehov na domačih in tujih tekmovanjih, ob šoli sta z dve leti starejšo sestro Tanjo skoraj vsako prosto uro dneva preživela na konjih in ob njih. Branko pripoveduje, da se je leta 1992 s takratnim novomeškim županom Boštjanom Kovačičem dogovoril, da lahko v Češči vasi uporabi opuščena vojaška skladišča. »Med vojno je bilo tu precej streljanja, vse strehe na 11 objektih so bile razkrite. Prvo, kar kar smo naredili, je to, da smo vse objekte pokrili in preprečili uničevanje notranjosti. Tu je delalo tudi po 40 ali 50 ljudi, večinoma moji sodelavci iz takratnega Novoterma. Na vsakem koraku je bil sicer prisoten tudi strah, da ne bi česa razneslo, a k sreči ni bilo nič takega. Bilo je res veliko odpadkov iz vojašnice, kar smo sanirali. Od marca do oktobrskega odprtja leta 1992 smo tu čistili in urejali okolico.«
Posestvo sicer zajema šest hektarjev in več objektov; okoli dva hektarja z dvema objektoma uporablja konjeniški center. Branko pristavi, da občina v prvih letih (in žal tudi pozneje) tu ni vložila niti centa, leta 1994 pa je celoten kompleks prešel v last ministrstva za obrambo. Začela se je neskončna bitka za formalno ureditev lastništva ali najema.
Branko Grubačevič: »Bili so stresi, izsiljevanja, grožnje, laži in prevare.«
»Z ministrstva za obrambo so me od dvakrat do trikrat letno tu obiskali, da so pogledali, kaj se dogaja in kaj delamo. V najemu sem imel sprva druge travnike in sem jih vprašal, ali lahko vlagam tu, v Češči vasi. Rekli so, da v okolico brez težav. Da bo vse, kar bom vložil, kakšen njihov cenilec ocenil in bodo ovrednotili. Tu, ob objektu, je bila dolina, vse smo počistili in poravnali.«
15 let zagotovljenega obstoja še potrebuje konjeniški center.
Poskusov ureditve statusa centra je bilo več; najhuje je bilo verjetno leta 2009, ko so od njega zahtevali plačilo najema za vsa pretekla leta in ga obvestili, da se poteguje na javni dražbi, s katero je država želela prodati celoten kompleks. Toda družini so se v bran po njegovih besedah postavili vsi takratni dolenjski in belokranjski župani, ki so podprli peticijo proti dražbi in potrdili, da so Grubačeviči območje nenehno vzdrževali. »Zamenjal sem 14 ministrov in vse župane. Nikomur nisem zaprl vrat, z vsakim sem želel najti rešitev. Še danes želim urediti te zadeve, a ne morejo pričakovati, da bomo kar pozabili na ves 26-letni trud in vložek,« še dodaja.
Občinski načrti so v Češči vasi razviti športno-turistični kompleks z bazenom in saniranim velodromom, ki naj bi postal olimpijski vadbeni center.
Spet občinsko
Nekaj pa se je po vseh teh letih vendarle spremenilo. Država je namreč februarja letos posest prenesla nazaj na občino. »Država z uporabniki ni imela rešenega vprašanja rabe, tako da smo trenutno v postopku urejanja medsebojnih razmerij. Glede na status oseb, ki nepremičnine uporabljajo, morajo te za nadaljnjo rabo z MO Novo mesto skleniti najemno pogodbo. Ta jim je bila posredovana, vendar odgovora še nismo prejeli. Želja MO Novo mesto je, da se konjeniška dejavnost na območju ohrani, vendar bo to mogoče le, če bodo izvajalci dejavnosti pristopili k sklenitvi najemnega razmerja,« so o rešitvi statusa konjeniškega centra odgovorili z rotovža.
