Zakaj zanj kmetijsko ministrstvo prispeva nekaj čez 88.000 evrov, občine pa še dodatnih 164.000? Ker ljudje lokalne skupnosti tako želijo in ker ljudje verjamejo, da pomaga. To, da lahko srebrov jodid točo celo okrepi ali pa povzroči zmanjšanje padavin in posledično sušo, kar so nekateri avstrijski kmetje v preteklosti že izkusili, pa bolj malokrat slišimo.
Bomo vendarle poslušali strokovnjake?
Letošnja črnomaljska kot pomaranča velika toča nam je spet dala misliti in nas spodbodla, da moramo to vremensko nevšečnost nekako odstraniti. Saj vendar živimo v času, ko je vse mogoče, kajne? Zato težko sprejmemo zatrjevanje meteorologov, da je nekatere naravne procese pač težko oziroma skoraj nemogoče nadzorovati.
Metoda letalske obrambe (s srebrovim jodidom) proti toči temelji na domnevi, da z vnosom dodatnih zaledenitvenih jeder v nevihtne oblake lahko povečamo število zrn toče in tako hkrati zmanjšamo njihovo povprečno velikost. Manjša zrna toče se po izstopu iz nevihtnega oblaka na poti do površja stopijo ali pa kljub množičnosti običajno povzročijo manjšo škodo kot maloštevilna, vendar velika zrna toče. Struktura srebrovega jodida je zelo podobna kristalu ledu. Če ga vnesemo na območje, kjer imamo podhlajene vodne kapljice ali prenasičenje z vodno paro, voda hitro primrzne na srebrov jodid in tako nastanejo številni ledeni kristali. Ob dodajanju te spojine v nevihtni oblak naj bi iz presežka vodne pare in iz podhlajenih vodnih kapljic nastalo večje število dodatnih ledenih delcev. Ker se ti ob trkih med seboj odbijajo in le stežka zlepijo, bi tako nastalo večje število manjših zrn toče.
Domneva o vplivanju umetnih zaledenitvenih jeder na podhlajene kapljice je fizikalno utemeljena in potrjena s poskusi ter dobro deluje pri mirnih oblakih. Za nevihtne oblake pa ni prepričljivih dokazov, da bi vnos zaledenitvenih jeder vanje statistično značilno zmanjšal točo na tleh. Zato je poraba sredstev za operativno obrambo po mnenju stroke in njenega poznavanja nevihtnih procesov nesmotrna. To je očitno spoznala naša soseda Avstrija, kjer država tovrstne protitočne obrambe ne financira, subvencionira pa zavarovalne premije. Zavarovalne premije so subvencionirane tudi v Sloveniji.
Letala napadajo, toča se ne da
Čeprav Avstrija letalske obrambe ne financira, ta na Štajerskem vendarle poteka. Center za obrambo pred točo v Avstriji je združenje več zasebnih podjetij, ki koordinirano izvajajo posipanje potencialno točenosnih oblakov na večjem delu avstrijske Štajerske. Denar v veliki večini prispevajo pridelovalci sami oziroma prebivalci občin, državnih sredstev tako rekoč ne pridobivajo.
A to ne pomeni, kot so namigovali nekateri slovenski zapisi, da zaradi učinkovite letalske obrambe v Avstriji že leta niso utrpeli škode zaradi toče. To seveda ni res, samo lani je na Dunaju padala toča velikosti žogic za golf, prav tako nam je to trditev zanikala Petra Kos Gnamuš, dopisnica RTV Slovenija iz Avstrije. »Nazadnje so škodo v vrednosti 1,7 milijona evrov imeli na spodnjem Štajerskem in v Salzburgu. V Avstriji se s škodo zaradi toče nenehno spopadajo, zato imajo približno 70 odstotkov kmetijskih površin zavarovanih z zaščitnimi mrežami, kmetje pa se nad višino zavarovalnih premij zelo pritožujejo. Pri tem jim pomaga država s 50-odstotnim sofinanciranjem zavarovalnin za različne vremenske neprilike.«
Kmetovalec Štefan Domej iz Rinkol na avstrijskem Koroškem, tudi svetnik v kmetijski zbornici, potrjuje, da ima večina kmetov vplačano kombinirano zavarovanje proti toči in suši. In v tako investicijo najbolj verjame, nad letalsko obrambo zamahne z roko. »Ta po mojih opažanjih ne deluje. Še več, moj prijatelj z avstrijskega Štajerskega, ki je za točo najbolj izpostavljeno avstrijsko območje, pravi, da je protitočna obramba z letali naredila celo več škode kot koristi, saj so jim pregnali dež in so se kmetje spopadali s sušo.« Tudi on nam je potrdil, da se Avstrija še kako spopada s škodo zaradi toče.
Slovenske občine
Napovedi
Evropska agencija za okolje na podlagi prejšnjih gibanj ugotavlja, da je atmosfera postala bolj nestabilna in zato primernejša za točo, posebno na območju srednje in južne Evrope. Največ toče je v visokih, goratih predelih in v predalpskem svetu, v južni Franciji in sosednji Avstriji, v prihodnosti pa več toče napovedujejo prav za srednjo Evropo.
Pobude za letalsko obrambo pred točo v slovenske vladne službe prihajajo iz občin Pomurja, Podravja ter iz občin Slovenske Konjice, Zreče in Podvelka (Koroška). Za takšen ukrep proti toči se zavzema 57 občin.
Župan občine Slovenske Konjice, kjer je v letih od 2000 do 2010 toča klestila kar osemkrat, Miran Gorinšek, je povedal, da občina zadnja tri leta ni podpisala sporazuma z Letalskim centrom Maribor. Torej so bili zadnje obdobje brez protitočne obrambe. »Letos maja smo se odzvali na objavo kmetijskega ministrstva, ki bo izvedlo javni razpis za obrambo proti toči. Če je pobuda vodena na nacionalni ravni, smo zagotovo zraven. Mi smo se v preteklosti želeli pogovarjati z Letalskim centrom Maribor, vendar so nas s ceno oziroma pogoji zgolj seznanjali, z nami pa se niso želeli pogovarjati. Urna postavka za stalno pripravljenost ekipe za obrambo proti toči v vrednosti 50 evrov na uro za člana posadke se nam je zdela nesprejemljivo visoka.« Gorinšku se tudi ne zdi smiselno, da se z letalskim centrom dogovarja vsaka občina posebej, to mora po njegovem mnenju potekati pod okriljem pristojnega ministrstva.
Ali se jim zdijo finance koristno porabljene in so ukrepi proti toči smiselni? Župan odgovarja, da si o tovrstnih ukrepih niti stroka ni povsem na jasnem, na občini pač poskušajo narediti vse, da bi pogostnost toče zmanjšali. Stroka ne zatrjuje, da pomaga, niti tega ne zanika.
V Slovenskih Konjicah imajo tako vinarje kot sadjarje, slednji imajo nasade proti toči zaščitene z mrežo, medtem ko vinogradniško podjetje Zlati grič za obrambo proti toči vlaga zgolj v zavarovalno polico. Direktor podjetja Silvo Žižek nam je povedal, da je zavarovalna polica pogoj, če želiš v primeru ujme dobiti kakršnokoli pomoč države. Prav tako priznava, da zavarovalne premije nikakor niso poceni, so pa stvar dogovora z zavarovalničarji, zato o konkretnih številkah ni želel govoriti. Nazadnje jih je prizadela katastrofalna toča pred približno desetimi leti, lani pa v manjšem obsegu pozeba.
Ljudje pričakujejo, pa jim damo
Čeprav na kmetijskem ministrstvu pravijo, da sta najbolj priporočljiva in najučinkovitejša obramba pred točo vplačilo zavarovalne premije in namestitev zaščitnih mrež (tudi te je država v zadnjih letih sofinancirala in jih bo tja do leta 2020 v vrednosti 6,2 milijona nepovratnih sredstev), so se kljub temu odločili prisluhniti lokalnim skupnostim. Prav tako se zavedajo, da je vnos srebrovega jodida vnos tuje kemikalije v okolje. Vendar za letalsko obrambo pred točo prispevajo, ker prebivalstvo določenih regij v državi to od njih pričakuje.
Več obrambe, več toče?
Slovenski raziskovalec doc. dr. Blaž Komac, vodja Oddelka za naravne nesreče na Geografskem inštitutu Antona Melika pri ZRC SAZU, je s kolegi sodeloval pri ugotavljanju učinkovitosti obrambe pred točo v Srbiji. Tam imajo od države zagotovljeno obrambo s protitočnimi raketnimi sistemi in radarskimi opazovalnicami.
»Obramba pred točo do zdaj ni bila znanstveno potrjena v smislu, da bi z eksperimenti dokazali njeno učinkovitost. To je sicer težko zagotoviti, saj v realni pokrajini ne moremo zagotoviti laboratorijskih razmer oziroma ponovljivosti eksperimentov. Zato lahko analize opravljamo le na temelju dolgoletnih časovnih nizov podatkov za določeni kraj. To smo naredili na primeru Srbije, kjer njihov sistem obrambe pred točo obsega: 250 zaposlenih in 3500 začasno zaposlenih, 1650 raketnih postaj, 13 radarskih centrov, več avtomobilov, na leto pa izstrelijo 12.000 raket, ki v atmosfero prenesejo in trosijo srebrov jodid. Vse skupaj na leto stane okrog 10,000.000 evrov. Naša analiza 40-letnega obstreljevanja točnih oblakov z raketami (skupaj jih je bilo izstreljenih približno 400.000) v Srbiji ni pokazala rezultatov. V Vojvodini na severu Republike Srbije je število dni s točo naraščalo ravno v dobi uporabe protitočnih sistemov (2003–2009), upadalo pa v času, ko jih ni bilo (1967–2002). Na temelju te analize je utemeljena domneva, da tovrstno delovanje tudi v Sloveniji ne more biti učinkovito, posebno ne zaradi dejstva, da v naši državi nevihte niso povezane le s konvekcijskim tipom vremena, kot smo mu priče v zadnjih tednih, temveč tudi s prehodi hladnih front.«
Komac tako sklepa, da pozitivno mnenje o učinkovitosti obrambe pred točo bolj ko ne temelji na anekdotičnih primerih. »Na to pa se ne moremo zanašati, zlasti ne v smislu porabe javnih sredstev, ki zato po našem mnenju ni upravičena. Zato je razumljivo, da v Sloveniji obramba pred točo oziroma podpiranje letalcev, ki to storitev izvajajo, temelji v glavnem na zasebnih sredstvih. Obrambo pred točo sicer finančno podpirajo naslednje države: Bolgarija, Srbija, Madžarska (delno), Hrvaška, Romunija, Rusija in Makedonija. Pri porabi javnih sredstev gre v resnici za odziv na strah prebivalcev in kmetovalcev, ki na učinkovitost teh sistemov gledajo tako, da je bolje nekaj narediti kot 'zvoniti po toči'. Na drugi strani pa financer (država), ki podpira tak način delovanja, javno in z dokaj veliko porabo sredstev izkazuje velik trud za dobrobit prebivalcev, ki je viden tudi na zunaj – v dejavnosti obstreljevanja oblakov.«
Kako škodljiv je srebrov jodid?
Oddelek za okolje, zdravje in varnost ameriške Univerze Berkeley uvršča srebrov jodid med tvegane kemikalije, ki onesnažujejo vode in zemljo. Ugotovili so, da je strupen za ribe, živali in ljudi. V tujih zdravstvenih prispevkih je zaslediti, da ga ljudje lahko absorbirajo v pljuča, nos, kožo in prebavni trakt. Rahla zastrupitev lahko povzroči prebavne težave, neobičajne spremembe na pljučih in ledvicah ter blago obliko argirije (ko srebro povzroči, da se vam koža obarva blago modro oziroma sivo). Zato verjetno ne moremo biti ravno navdušeni nad tem, da bi ga tisti, ki z letali oziroma srebrovim jodidom ožemajo oblake, radi »pošpricali« še več.
Simona Perčič z Nacionalnega inštituta za javno zdravje nam je pojasnila, da ni nujno, da srebrov jodid pade na tla. »Nevihtni oblak se lahko dvigne na 19 kilometrov višine. Troposfera se začne na 15.600 metrih, in kar gre nad troposfero, ne gre nikoli več dol. Ostaja nekje v vmesni plasti troposfere. Izračunavanje razvoja in gibanja takšnega oblaka je problem perpetuum mobile. Do nas pride tudi saharski pesek, pa so nevihtni oblaki v Sahari visoki največ šest kilometrov. Tako tudi ni strokovnjaka, ki bi lahko točno izračunal, kako se bo reagent razsipal. Za zdaj koncentracije, ki padejo na tla, niso dovolj velike, da bi bilo ogroženo zdravje prebivalcev.« Vendar je treba vedeti, da je koloidno srebro v dovolj velikih koncentracijah škodljivo za ljudi. »Nanosrebro lahko vstopi v telo z zaužitjem, skozi kožo ali z dihanjem. Ko nanodelci srebra vstopijo v telo, jih telo ne more popolnoma izločiti. Največ nanodelcev srebra so našli v vranici, jetrih in ledvicah, pa tudi v testisih in možganih. Rezultati različnih toksikoloških študij kažejo na strupenost nanodelcev srebra za jetra, njihov vpliv na imunski sistem ter na možno genotoksičnost.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
