Novice Svet24

Svet Evrope izvaja nadzor nad izvrševanjem sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice iz leta 2013 v korist Zorice Jovanović, ki državi Srbiji ukazuje zakonsko in institucionalno reševanje vprašanja izginulih otrok.

Izkazalo se je, da ne gre za osamljen primer domnevne kraje otroka. Ogromno podobnih zgodb prihaja z Balkana in iz Vzhodne Evrope.

Nekaj ljudi je ob objavi Osojnikove podvomilo o iskrenosti njenih besed, dokler niso spregovorili tudi drugi starši s podobnimi zgodbami. Medtem je na Balkanu, še posebej v Srbiji, afera »Nestale bebe« (Izginuli dojenčki) sprožila tako obsežen odziv, da se je kar 20 tisoč staršev združilo v skupno iniciativo za razjasnitev okoliščin smrti njihovih otrok, ki naj bi bili v resnici oddani v posvojitev, bodisi v druge republike nekdanje SFRJ bodisi na Zahod. Bolj ko na dan prihajajo zgodbe ljudi iz Kranja, Maribora, Kopra, Beograda, Zagreba, Prištine in drugih mest, se zdi, da celotna slika dobiva vse bolj in bolj šokantno podobo. Indici kažejo, da bi lahko bile v mednarodni škandal vpletene številne zdravstvene, lokalne in državne institucije. Ta zaključek bi lahko mejil na teorijo zarote, vendar ko prisluhnemo zgodbam do nedavnega nepovezanih ljudi, ki se med seboj močno povezujejo, se izriše velik vprašaj. Tako velik, da je zadevo v roke prevzel tudi Svet Evrope, ki je pozval Srbijo, da do 1. oktobra sprejme potrebne ukrepe za obelodanjenje spornih primerov in uredi vse potrebno za izplačilo odškodnin staršem.

• Slovenska glasbenica išče svojega otroka, ki so ga pred 38 leti razglasili za mrtvega

Zapletati se je začelo po 18 letih

Združenje staršev izginulih otrok v Srbiji ocenjuje, da je izginilo vsaj 6 do 10 tisoč trupel dojenčkov. Za zdaj jim je z DNK-analizo uspelo potrditi 42 primerov. Državno tožilstvo pa še vedno ni sprožilo preiskave.

Zgodbe, ki jih pripovedujejo ljudje, so naravnost grozljive. Skoraj vsem materam je skupno, da so konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let rodile zdrave otroke, katerih zdravstveno stanje se je čez noč poslabšalo. Otroka so nato odpeljali v drugo, večjo bolnišnico, bodisi v Ljubljano ali celo v Beograd, nato pa staršem sporočili, da je otrok umrl. Primerom je skupno tudi to, da starši trupla otroka niso videli, sporočeni vzroki smrti pa se niso ujemali s podatki na mrliškem listu, kjer vzrok smrti pogosto niti ni bil zaveden. Največ primerov je bilo med mladimi materami dvojčkov, kjer sta bila živi kot mrtvi otrok zavedena pod isto matično številko. Prve težave za domnevno skrbno organizirano kriminalno verigo oseb in institucij so se začele dogajati, ko se matere niso želele sprijazniti s pojasnilom medicinskega osebja. Ker so začele povzročati nemir in kričati, so jih izolirali od drugih porodnic in jih pošiljali na druge, zaprte oddelke, pričajo ženske, ki še dandanes iščejo svoje otroke.

Več očetov je tudi povedalo, da so se odpravili pogledat otroka v Beograd, kjer pa so jim dejali, da tega otroka pri njih niso sprejeli, in jim tudi pokazali evidenco sprejemov. To naj bi po njihovem mnenju pomenilo, da so jim v porodnišnici lagali in da je otrok po vsej verjetnosti zapustil državo. Ko pa so nekateri starši 18 let po smrti otroka na dom dobili obvestilo volilne komisije o prihajajočih volitvah, naslovljeno na mrtvega otroka, so na občinskih uradih začeli zahtevati pojasnila, a ta so bila zelo nekonsistentna in polna lukenj.

Ljudje so se začeli povezovati in deliti zgodbe. Vse skupaj ni ostalo samo pri tem. Ko so zgodbe začele prihajati v javnost, so se začele javljati osebe, ki so odraščale v rejniških družinah, in v več primerih je bilo dokazano, da je otrok, ki je domnevno umrl v porodnišnici, v resnici živ in je odraščal v drugi družini, pogosto v tujini. Pred leti je denimo dekle iz Slovenije na maturantskem izletu spoznalo sestro dvojčico iz Srbije, za katero je uradno veljalo, da je mrtva. Otroci so bili najdeni v Švici, na Švedskem, v Nemčiji, Angliji, Luksemburgu in drugih državah.

Osebni arhiv

Arhiv Novice Svet24

Primer Ivan Miljković

Ivanova zgodba se začne v porodnišnici Svilajnac, 7. maja 1979, kjer se je rodil tudi njegov brat dvojček Nenad. Kot je povedal Ivan, sta bila z bratom zdrava, nato pa se je vse obrnilo na glavo. Oba so, brez vednosti mame, premestili na inštitut za neonatalogijo v Beogradu. »Ko je oči prišel v bolnišnico, so mu dejali, da je en otrok umrl, drugi pa je v kritičnem stanju,« pripoveduje Ivan. Oče je nato želel videti truplo svojega otroka, a mu prošnje niso odobrili, prav tako ni prejel mrliškega lista, osebje pa mu je svetovalo, naj se posveti drugemu otroku, dokumentacijo pa da bo prejel naknadno. Toda papirjev niso dobili, vse dokler niso odkorakali na institucije. Najprej so odšli v porodnišnico, kjer so dobili samo protokol o rojstvu, zato so obiskali matični urad, kjer pa so bili dokumenti pomanjkljivi in v njih ni bil naveden vzrok smrti.

Na inštitutu za neonatalogijo so iskali obdukcijski list, potrdilo o smrti ter seznam mrtvih in obravnavanih otrok v tistem letu. Na inštitutu nič od tega niso imeli v arhivih. Na koncu so odšli na pogrebni zavod, kjer pa so jim povedali, da v tistem mesecu tam niso pokopali nobenega umrlega otroka z inštituta za neonatologijo. »V državljanski knjigi v Svilajncu je njegovo ime prečrtano, namesto njega pa je vpisana Petrović Zorana Verica, ki je bila rojena v Jagodini. Ugotovili smo, da je njeno matično število vpisano v podatkih mojega brata.« To število je bilo ključnega pomena v iskanju Nenada, saj je bilo namesto števila 72 zapisano število 92, ki se nanaša na rojene na Kosovu. »Izkazalo se je, da so mojega brata prodali albanski družini s Kosova. Prek svojih zvez na policiji sem prišel do njegovega naslova, s katerega pa je bil odjavljen 12. maja 1999, med bombardiranjem Nata.« Nenada so odkrili ob popisu beguncev, ki so prišli v Srbijo. Našli so ga v Beogradu in z njim navezali stik. Več kot očitno je bilo, da gre za brata dvojčka, kar je potrdila tudi DNK-analiza. Ivan in njegova družina so podali kazensko ovadbo proti vpletenim v primer, vendar v Srbiji do obravnave ni prišlo, ker naj bi primer zastaral. Tudi Ivan išče pravico na Evropskem sodišču za človekove pravice.

Facebook

Primer Mire Dobrosavljević

Mira Dobrosavljević pravi, da nikoli ne bo pozabila dneva rojstva svojega drugega sina. 2. novembra 1989 je bila stara 20 let. V Pančevu je rodila zdravega otroka. »Dovolili so, da ga podojim, vse je bilo v najlepšem redu. Nekaj ur kasneje pa so mi sporočili, da je prišlo do zapletov ter da je otrok premeščen v Beograd. Tri dni zatem so mi sporočili, da je otrok mrtev. Želeli smo ga pokopati, vendar so povedali, da za to skrbi klinika.« Mira, ki ji niti na pamet ni padlo, da bi podvomila o trditvah zdravnikov, je doživela šok točno 18 let po porodu, ko je prejela pismo, v katerem so sina pozvali, da se vpiše v seznam volivcev. Začelo se je iskanje in po dolgih letih se je izkazalo, da je njen sin z rejniško družino odšel v ZDA. Pridobila je tudi njegovo fotografijo. »Želim, da izve resnico, da ga nisem zapustila. Želim, da ve, da ima še eno družino in dva brata, s katerima lahko naveže stike, če želi,« je za nemške medije povedala Dobrosavljevićeva.

Facebook

Primer Anastacia Kobakhizde

O podobnih primerih pa ne poročajo le iz Slovenije in drugih balkanskih držav, ampak tudi iz Rusije. Tam naj bi se kraja dojenčkov dogajala v začetku devetdesetih let, ko je po razpadu Sovjetske zveze prišlo do hude finančne krize. Sedemindvajsetletna Rusinja Anastacia Kobakhidze nam je zaupala svojo zgodbo o pogrešani sestri dvojčici. »Mama, takrat še študentka iz Ukrajine, naju je rodila pri sedmih mesecih nosečnosti. Oče je bil v Gruziji. Nekaj dni po najinem rojstvu je doktor povedal mami, da je ena od dvojčic umrla ter da se mora mati posvetiti preživeli sestrici. Mama je bila pretresena, a jim je vseeno verjela.« Nadaljevanje je bilo srhljivo podobno prej omenjenim zgodbam. Anastaciini mami niso pokazali trupla umrle hčerke ter tudi ne mrliškega lista. »Zgodba je bila dolgo pozabljena, dokler nisem med prakso v šoli našla zdravniškega kartona in v njem prebrala, da sem imela sestro dvojčico. Mama mi je nato povedala vso zgodbo, jaz pa sem ji dejala, da sem povsem prepričana in da čutim, da je moja sestra še vedno živa. Povedala mi je zgodbo, kako sem pri petih letih z jabolkom v roki pristopila k njej in ji dejala: 'Daj to moji sestri.'« Anastacia verjame, da je njena sestra dvojčica še vedno med živimi. »Zagotovo je še živa in je videti povsem enako kot jaz. Sva enojajčni dvojčici.« Podobnih primerov je v Rusiji nešteto, epilogov pa zelo malo.