Zaznamovalo ga je že nenavadno otroštvo. Rodil se je v Belgiji, v družini, kjer je oče delal kot rudar. Ko je bil star 12 let, so se vrnili v domovino in od takrat je ni več zapustil. Letos teče že njegovo trinajsto leto ministrovanja, a je še vedno odločen, da bo naredil nekaj dobrega za državo in ljudi.
Kako potekajo zadnji dnevi pred volitvami?
Moram reči, da so zelo intenzivni. Obiskujem praktično vse kraje po Sloveniji. Danes (v sredo, op. p.) sem bil že v Ilirski Bistrici in Postojni, zjutraj sem imel kratek intervju na Radiu Aktual, zdaj grem še v Štepanjsko naselje, kjer ima Saša Dončić – naš kandidat – prireditev, pozneje na soočenje na televizijo, in če to ne bo predolgo trajalo, bom šel še v Stožice pozdravit državne prvake, nogometaše Olimpije; tam se bom tudi srečal z Zoranom Jankovićem. Dnevi so zelo zapolnjeni.
Kako ocenjujete kampanje drugih strank ali pa njihove poteze? Ste dobili kaj polen pod noge?
Seveda, bil sem deležen veliko napadov, tudi danes sem bral stvari glede arbitraže – pravijo, da sem objektivno odgovoren in podobno. A sem tega navajen, saj če si minister, podpredsednik vlade in opravljaš javne funkcije, si vedno pod udarom kritike, še zlasti pa političnih nasprotnikov. Navsezadnje je politična kampanja namenjena tudi temu, da prejemaš nizke udarce.
V Levem bloku ste odprti za vse stranke na levici, pa me vseeno zanima, katere stranke si morda najmanj želite v vladi?
Ne, kar zadeva levosredinske stranke, nimam nobenega problema z nobeno stranko. Tudi programi so dokaj kompatibilni. Če pa bi seveda morali oblikovati levosredinski blok s kakšno desno stranko, bi bilo težje zaradi programskih razlik. Ko na primer govorim z NSi, oni podpirajo privatizacijo zdravstva, kar je za nas nesprejemljivo. Je pa v tem trenutku edina stranka, s katero ne bi mogli sodelovati, tu govorim kot predsednik stranke Desus – stranka SDS. Janez Janša namreč vodi neko politiko, ki bolj pelje proti Madžarski kot pa k jedrnemu delu Evropske unije.
Katere so najnujnejše stvari, ki jih je treba postoriti v Sloveniji?
Gotovo moramo začeti z nekaterimi investicijami državnega pomena. Ne samo drugi tir, potrebna je tudi celotna modernizacija železnice. Poskrbeti moramo za javni promet; mislim, da je v celoti nerazvit, razen v Ljubljani. Na področju energetike je treba čim prej začeti gradnjo elektrarn na srednji Savi, treba je zgraditi hitre ceste, kot je cesta v Črnomelj, v Ormož, Ptuj in na Koroško. To je nujno, če želimo ostati v tem razvojnem koraku. Zdravstvu je treba nameniti več denarja, da ljudje ne bodo čakali na posege in preglede, saj je tu neka kontradiktorna situacija – če nisi pripravljen plačati, čakaš, če pa plačaš, te isti zdravnik v isti bolnišnici takoj sprejme in opravi poseg. Še dodatno je treba olajšati umeščanje gospodarskih objektov v prostor. Zakonodaja je tukaj še vedno preveč zapletena in toga. Veliko je še rezerv glede poslovnega okolja, davčnih olajšav. Razširiti je treba dohodninske razrede, da se ne bo več dogajalo, da zaradi 13. plače padeš v višji razred in jo nato praktično nakažeš državi. Kar zadeva obrt in podjetništvo, mi predlagamo posebno ministrstvo, saj to področje predstavlja kar 83-odstotni delež našega gospodarstva in v vladi nimajo svojega zagovornika, ker je minister za gospodarstvo preveč zaseden z velikimi podjetji. Tukaj takoj pade očitek, da želim povečati število ministrstev, a lahko na drugi strani kakšno ministrstvo združimo z drugim, saj je v preteklosti že bilo tako. Uvedli bi pavšal za majhne obrtnike, da ne bi potrebovali računovodskega servisa, in bi jim tako olajšali poslovanje. In potem – še vedno smo zelo neučinkoviti, ko gre za kriminal belih ovratnikov …
Kaj pa povišanje socialne pomoči? Se strinjate z višino, ki začenja veljati junija?
Sem za takšno rešitev, da socialna pomoč omogoča normalno preživetje, da ljudje ne živijo v revščini, in mislim, da trenutna to omogoča. Ne strinjam pa se s tem, da so plače tako nizke, da se ljudem ne izplača več delati. Obstajajo primeri, ko ljudje prejemajo socialno pomoč in dobijo še druge ugodnosti, in tako so na istem kot tisti, ki dela.
In kakšna je rešitev za to?
Treba je dvigniti plače. Mi se zavzemamo, da bi bila minimalna plača vsaj 700 evrov, zlasti zato, ker vemo, da gospodarske družbe dosegajo lepe dobičke; ne nazadnje imamo gospodarsko rast, vendar vidimo, da teh uspehov ne delijo povsod z delavci. Seveda to ne velja za vse, so tudi gospodarske družbe, kjer določitev minimalne plače res ni potrebna, ker so tudi družbeno odgovorni. A obstajajo podjetja, ki dosegajo lepe rezultate, vendar delavci prejemajo zelo nizke plače ali pa dobre rezultate ustvarjajo s prekarnim delom, kar je tudi nesprejemljivo. Treba bo prav tako zaostriti kontrolo, torej inšpekcijske nadzore. Pri nas je še vedno zelo živ sivi trg. Nekateri, ki prejemajo socialno pomoč, zraven še delajo – kot se po navadi reče, hodijo pomagat prijateljem.
Verjetno je posledica vsega, kar ste zdaj našteli, tudi odhajanje mladih iz države …
Ni slabo, če mladi odhajajo iz Slovenije. Mi smo jih celo spodbujali prek raznih evropskih programov in izmenjav, da hodijo v tujino študirat, obiskujejo najboljše univerze, da pridobijo najboljše znanje. Nekateri so tako dobri, da takoj dobijo zaposlitev, saj vemo, da najboljše radi zadržijo. Mladi pa potem niti ne pomislijo, da bi se vrnili domov. Mislim, da bi jim morali ponuditi kakšne stimulacije, da bi se ti strokovnjaki vračali domov. Glavna težava mladih, poleg redne zaposlitve, je še stanovanjski problem. Če bi za mlade uvedli neke stanovanjske sheme, če bi jih spodbujali, da bi varčevali pod zelo ugodnimi pogoji in subvencijami, bi lahko rešili tudi svoj stanovanjski problem. Vsaj del mladih, ki so odšli v tujino, bi se tako zagotovo vrnil. Ko gre za visoko usposobljene strokovnjake, jim mora pa tudi gospodarstvo ponuditi ustrezne pogoje, da svoj talent še naprej razvijajo. Mislim, da imamo kar precej takšnih podjetij. Torej, treba je najti način, kako mlade privabiti nazaj. Morda tudi s tem, da jih spodbudimo, da tukaj sami odprejo podjetja, mogoče s kakšnimi davčnimi ugodnostmi. Na primer, da so prvo leto oproščeni plačila davka.
Pokojninski sistem kmalu ne bo več vzdržen, kako ga spremeniti, da bo?
Ravno zato predlagamo demografski sklad, kjer bi imeli naloženo državno premoženje, ki ga je za 12 milijard evrov. Tudi del dohodkov bi lahko šel v ta sklad – na primer vodne koncesije. Voda je naše naravno bogastvo, zakaj ne bi del denarja iz tega namenili v demografski sklad? Norvežani imajo nafto in to rešujejo na ta način, mi imamo pa vodo in les. Ne vidim razloga, zakaj ne bi od vsakega hloda namenili nekaj centov za pokojnine. Tudi iz trošarin bi lahko dali nekaj v pokojninsko blagajno. Če želimo bodočim generacijam zagotoviti varno starost, moramo iti v to smer. A bo verjetno treba podaljšati delovno dobo in še prej doseči, da bodo res vsi delali 40 let, saj se pri nas ljudje večinoma upokojujejo predčasno. Zagotoviti je treba, da bodo res vsi zaposleni za polni delovni čas. Samo polni prispevki so zagotovilo, da bo pokojninska blagajna polna.
Ali lahko nekomu pri 30 letih, ki je zaposlen, danes z gotovostjo rečete, da bo, ko bo dopolnil pokojninsko dobo, prejel pokojnino, ki mu bo omogočala normalno preživetje?
Ja – če bo imel plačane prispevke, mislim, da bo tako. Verjamem v naš pokojninski sistem. Je pa treba vedeti, da smo v devetdesetih letih reševali tranzicijo tudi s predčasnim upokojevanjem ljudi. Ljudje so hodili v pokoj s 45 oziroma 50 leti, da niso ostali brezposelni zaradi stečajev podjetij. To je bilo veliko breme za pokojninsko blagajno in to ji tudi povzroča težave. Pa tudi v javni upravi je bilo veliko predčasnih upokojitev, zlasti v policiji in vojski. To je šlo vse v breme solidarnosti. Moramo verjeti v ta pokojninski sistem, ker druge rešitve ne vidim.
Kdaj ste nazadnje čakali na kak specialistični pregled ali poseg?
Na srečo še nisem. Lahko pa povem izkušnjo glede zobozdravstvenih storitev. Ni mi preostalo drugega, kot da sem šel k zasebniku, ker mi tudi služba ne dopušča, da bi imel neurejene zobe. Preden bi mi to uredili, bi trajalo precej časa, tako da sem obiskal zasebno ambulanto.
Kakšne so vaše ambicije, če boste znova del vlade?
Prvi cilj je, da stranka Desus doseže čim boljši rezultat, drugi, da levosredinski blok sestavi vlado, ker si ne želim madžarskega sistema. Kar zadeva mojo funkcijo, bo pa to stvar mandatarja. Verjetno bom moral v vlado, ker tako lahko najbolje zastopam interese naše stranke in uresničim programske točke. Ljudje napačno mislijo, da si vsakokrat želim v vlado. Primoran sem v to, če želim nekaj narediti. Sem pa že 12 let minister in vsak ministrov dan je izjemno naporen. To je delo od zjutraj do poznega večera. To ni protokolarna funkcija, kjer samo uživaš. Poglejte vse ministre po izteku mandata, kako so iztrošeni. Veste, ko si petkrat, šestkrat minister, to ni več nek izziv, v smislu, da si zaradi tega pomemben, ampak greš v to izključno zato, da lahko kaj narediš.
Z gospodom Jankovićem se zadnje dni zaradi Levega bloka več srečujeta, ste spoznali kaj novega o njem?
Predvsem spoznavam, da ni takšen, kakor si ga ljudje predstavljajo glede na medijske informacije. Vidiš, da res želi pomagati ljudem, da mu srce bije za Ljubljano. Bil sem presenečen, kako so mu ljudje hvaležni za vse, kar je naredil. Iz Ljubljane je res naredil moderno mesto in prav smešno mi je, ko se Marjan Šarec hvali, kako dober župan je, medtem ko sem nazadnje, ko sem bil v Kamniku, sem sredi trga videl samo razpadajoče fasade. Nobene spremembe v zadnjih osmih letih. Govori, kako bo spremenil Slovenijo, pa še Kamnika ni mogel.
Kdo bo zmagal na volitvah?
Po anketah kaže, da bo to SDS. Ampak to, da si relativni zmagovalec, še ne pomeni, da na koncu res zmagaš. Zmagal bo tisti, ki bo sestavil vlado.
