V nedeljo bodo volilci odločali, katera strankarska opcija bo krojila tudi zdravstveno politiko države v naslednjih letih. Gre za enega od najneuspešnejših resorjev, iz katerega so "zaradi pritiskov"- pri čemer konkretnih imen nismo nikoli slišali in konkretnih oseb nikoli videli za rešetkami - množično bežali ministri najrazličnejših strankarskih barv. Karavana pa je šla naprej.
Razmere v zdravstvu so eno od ključnih področij tudi letošnje predvolilne kampanje. Ključen razkol med predstavniki različnih strankarskih ideologij, s katerimi nas te dni zasuvajo, se skriva v odgovoru na vprašanje, ali slovensko zdravstvo potrebuje več denarja (namenjenega zaposlenim, zavarovancem, ...) ali več urejenosti in ustreznega nadzora, ki bi preprečeval neupravičeno zaslužkarstvo in odtekanje denarja v zasebne žepe po raznovrstnih, tudi nezakonitih, obvodih.
Na prvi pogled se zdi, da odgovore in rešitve ponujajo vse stranke in strani. Manj pa je slišati konkretnih rešitev, kako bi tu in zdaj racionalno uporabili že razpoložljivi denar, ki ga mesečno preko prispevkov plačujemo za delovanje zdravstva, in to brez obremenitev ljudi z dodatnimi prispevki.
Ob plačilih še doplačila: od zobozdravnikov do korekcijskih očal in ...
Ne le zneski, ki se odvajajo v zdravstveno blagajno od plač in drugih plačil posameznika, prevečkrat se pozablja in ne upošteva stroškov državljanov ob, na primer, običajnem obisku zobozdravnika. Zaradi zastarele košarice pravic so tudi v javno-zdravstveni mreži doplačila za storitve skorajda že stalnica tudi ob najbolj običajnih posegih, na primer, belih polnilih za zobe (pri čemer so izjema le sprednji zobje, običajno enke in dvojke).
V svoje žepe segajo zavarovanci z višjo, vendar ne izjemno visoko očesno dioptrijo, kadar potrebujejo očala za korekcijo vida s tanjšanjem stekel. Zavarovalnica namreč za korekcijska očala skopo "primakne" nekaj deset evrov, medtem ko skupni strošek za zavarovanca lahko doseže dva stotaka ali še več evrov, pri čemer cena izbranega okvirja še zdaleč ne predstavlja najvišjega zneska v tem seštevku. Tudi pripomočki za inkontinenco, ki jih potrebujejo predvsem starejši, so po merilih zdravstvene zavarovalnice zelo strogo odmerjeni in jih zato ljudje plačujejo iz svojih žepov. Kaj pa doplačila zdravil za kronične bolnike vseh starosti? In še in še bi lahko naštevali, na tem mestu smo izpostavili le nakaj zelo pogostih storitev in pripomočkov, za katere zavarovanci doplačujejo, in to kljub in ob mesečnih premijah dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.
Kaj je z oskrbo v socialnovarstvenih domovih? Le na kratko: doplačila za zavarovanci so, v težavnih razmerah pa delajo tudi tam zaposleni, kot opozarjajo v spodnjem pismu. O zdravstveni negi v teh domovih so zapisali, da je "tako rekoč v nemilosti", saj ni ne kadrovskih standardov in ne normativov, kar občutijo tako oskrbovanci kot tudi zaposleni.
Zdravstvo in politika: Besede so poceni, štejejo le dejanja
V teh dneh smo od poznanih političnih obrazov slišali tudi manj konkretnih rešitev, kako bi pretrgali z dolgoletno rak rano preplačil materiala in opreme ter naročil le-tega mimo javnih naročil v zdravstvu, o katerih poročajo predvsem mediji. Kako zakonodajno, kazensko-pravno urediti področje? Nad tovrstnimi praksami se politiki radi zgražajo, slišali smo kopico pozivov in zavez k ureditvi razmer, tudi pozivov k lustraciji, rešitev, kako v našem tradicionalno ideološkem/strankarsko razklanem političnem sistemu učinkovito preprečiti zasoljeno okoriščanje teh podjetij na račun davkoplačevalskega denarja, pa bore malo. Politika doslej tega ni bila sposobna izpeljati. Pika. Vse ostalo so le izgovori.
Politiki so sicer znani, da radi govorijo in obljubljajo, in tej tradiciji se tudi v tej predvolilni kampanji niso izneverili. Veliko slišimo besed o zdravstvu. Pa vendar: kako od imen in priimkov, med katerimi nekateri že desetletja krožijo po strankarskem odru, pričakovati, da bodo, metaforično, zagrabili bika za roge? Da bodo v prihodnje storili to, kar so v preteklosti že dokazali, da niso sposobni storiti ali zajeziti. Vsi vemo, da so besede "poceni", dejanja pa tista, ki štejejo.
Opozorilo politikom vseh barv: Razmere so kritične
Medtem ko so se zdravniki glede vrednotenja svojega dela in plačil uspeli delno dogovoriti z ministrico v odhajanju, čeprav grožnja s stavko nad bodočo vladno koalicijo ostaja, pa obstaja tudi v zdravstvu še ena skupina zaposlenih spregledana. Bodo strankarski pretendenti uslišali še en poziv, ki nekaj dni pred volitvami prihaja iz vrst zaposlenih v zdravstvu?
Iz Sindikata delavcev v zdravstveni negi Slovenije (SDZNS) so politikom poslali pismo, v katerem predsednice SDZNS Slavica Mencingar razmišlja o najbolj akutnih težavah zdravstva in zaposlenih v zdravstveni negi. Pismo objavljamo v celoti.
"Če se že politiki (vsaj) vsakič pred volitvami spomnijo na nas in tako veselo ter brez zadržkov (iz)koristijo zdravstvo kot vedno zanimivo in udarno temo, lahko v tokratnem predvolilnem času svoj pogled na razmere v zdravstvu in izkušnje iz prve roke predstavimo tudi mi, ki to zdravstvo dejansko predstavljamo in živimo. Žal smo zdravstvo in zaposleni v tej dejavnosti »zanimivi« le, ko gre za afere, in pa, seveda, v predvolilnem času. A ker tudi v teh soočenjih le redkokdaj priložnost in možnost predstaviti svoje poglede in predloge dobimo mi, medicinske sestre, zdravstveni tehniki, bolničarji in negovalci, naj nam bo oproščeno, da tokrat tudi mi izkoriščamo priložnost bližajočih se volitev.
Na soočenjih lahko redno poslušamo, kako se zaradi pomanjkanja zdravnikov zapirajo oddelki, kako preobremenjeni so družinski zdravniki, s čimer se lahko samo strinjamo. Občasno se kdo spomni celo na nas, zaposlene v zdravstveni negi, a še zdaleč preredko glede na resnost položaja.
Poglejmo najprej v našo največjo zdravstveno ustanovo v državi, UKC Ljubljana, kjer se zdravijo najzahtevnejši bolniki v intenzivnih terapijah ter na drugih oddelkih, za katere 24 ur na dan skrbijo visoko usposobljeni medicinske sestre in zdravstveni tehniki, ki se jih, enako kot zdravnikov, ne da čez noč nadomestiti, a prav tako vse pogosteje odhajajo. Medicinske sestre in tehniki zdravstvene nege namreč v vse večjem številu odhajajo na manj zahtevna, stresna in obremenjujoča delovna mesta tako doma kot v tujino, številni pa celo iz poklica zdravstvene nege. Da lahko začne novozaposleni samostojno opravljati delo na najzahtevnejših deloviščih, traja tudi nekaj mesecev do enega leta. Položaj je več kot alarmanten in kritičen, odgovorni (tudi ali zlasti politiki) pa se še vedno ozirajo stran in se vedejo, kot da to ni velika težava, temveč zgolj trenutna situacija, ki bo prešla. Seveda se s podobnimi težavami srečujejo v vseh slovenskih bolnišnicah.
Ob vse glasnejših pozivih in opozorilih družinskih zdravnikov, da jih je premalo in da so preobremenjeni, se tudi zaposleni v zdravstveni negi sprašujemo in opozarjamo – mar nismo tudi njihovi najtesnejši sodelavke in sodelavci v tej zgodbi? Govorimo lahko praktično o identičnih težavah, glede na to, da smo tako rekoč tim ena na ena. Tudi medicinskim sestram in tehnikom zdravstvene nege v ambulantah družinske medicine se nalaga vedno več dodatnih obveznosti. Kot da, denimo, ne bi bilo dovolj že, da vsakodnevno v ambulanto prihaja vsaj dvakrat toliko pacientov, kot so kapacitete oziroma (že prastari in neživljenjski) standardi, se jim nalagajo še dodatne naloge. Poleg medicinskih posegov in opravil ter neštetih telefonskih klicev še obvezno e-naročanje, e-recepti, e-napotnice, e-čakalne knjige … Ob zadnji zahtevi, ki jo nalaga Pravilnik o pacientovih pravicah, da mora medicinska sestra v pol ure vrniti klic vsakemu, ki je pred tem ni uspel dobiti na telefon, pa se sprašujemo, s katerega planeta so padli snovalci te določbe. Ob tem, da so nekateri pacienti zaradi številnih prej omenjenih novosti ter predolgega čakanja na termin najpogosteje precej zmedeni, nestrpni in vse večkrat tudi žaljivi ali nesramni, lahko samo upamo, da se nam ne ponovi Izola ali kakšen drug tragičen dogodek.
Podoben položaj je tudi v socialnovarstvenih domovih, kjer je zdravstvena nega še bolj podhranjena in tako rekoč v nemilosti. Namreč - tam že v temelju ni kadrovskih standardov in normativov v zdravstveni negi, ker je glavna sociala, a vsi vemo, da domovi za starejše vse bolj postajajo podaljšani bolnišnični oddelki.
Skladno z vsem zapisanim v preteklih vrsticah se v Sindikatu delavcev v zdravstveni negi Slovenije (SDZNS) zaskrbljeno sprašujemo, kako dolgo bo sistem sploh še deloval. Zanima nas, kdo bo odgovarjal, če bo zaradi zgoraj omenjene problematike prišlo do neljubih dogodkov ali do strokovnih napak, ki bi imele za posledico poslabšanje zdravstvenega stanja naših varovancev ali celo kaj hujšega. Bojimo se, da se bo takrat s prstom kazalo na konkretno osebo in našlo dežurnega krivca, in to navkljub vsem našim dosedanjim opozorilom ter zahtevam po ureditvi problematike.
Prav tako pa se v SDZNS sprašujemo, kako lahko najbolj odgovorni za nastali položaj, ki trenutno menda opravljajo samo »tekoče posle«, mirno hodijo na svoja delovna mesta in čakajo. Na kaj že?! Najbrž na prihajajoče volitve, s polnimi usti novih in novih obljub. Medtem pa naši kadrovski normativi in drugi akti, ki bi pomembno izboljšali varnost in kakovost izvajanja zdravstvene nege, tičijo v predalih že leta in leta …."
