Gibanje je širši odmev dobilo konec lanskega leta, ko so na tovrstne probleme začele opozarjati tudi hollywodske zvezdnice, ki so opisovale svoje pretresljive izkušnje. Pri nas na probleme spolnega nasilja opozarja Inštitut 8. marec, ki je pod vodstvom Nike Kovač, zagnal gibanje Jaz tudi pri nas.
Z njo smo se pogovarjali o razlogih za vzpostavitev projekta in stanju v Sloveniji. Ob koncu pogovora objavljamo tudi nekaj zgodb, ki so jih v okviru projekta prejeli do zdaj.
Gibanje me too je nastalo v ZDA in doživelo velik odmev po različnih delih sveta. Očitno, kljub temu, da so na zakonski ravni ženske na Zahodu izenačene z moškimi, v realnosti temu ni tako?
"Če pogledamo razporeditev premoženja ugotovimo, da ima v Sloveniji 10 % najpremožnejših v lasti več kot 47 % vsega premoženja, na drugi strani ima 20 % najrevnejših v lasti le 0,5 % premoženja. Te velike razlike pa imajo vključujejo tudi druge neenakosti, ena od njih je neenakost med spoli. Slednja je torej sestavni del širše družbene podrejenosti, brez katerih kapitalistični sistem ne more delovati."
Sledenje črkam zakona ni dovolj za razumevanje družbene enakosti. Kljub temu, da naj bi bili v Sloveniji pred zakonom vsi enaki, smo dnevno na različnih področjih priče družbenim neenakostim, v prvi vrsti s socialno in ekonomsko neenakostjo.
Če pogledamo razporeditev premoženja ugotovimo, da ima v Sloveniji 10 % najpremožnejših v lasti več kot 47 % vsega premoženja, na drugi strani ima 20 % najrevnejših v lasti le 0,5 % premoženja. Pod pragom revščine živi kar 280.000 ljudi. Razlike med revnimi in bogati se tako pri nas kot po svetu povečujejo. Te velike razlike pa imajo vključujejo tudi druge neenakosti, ena od njih je neenakost med spoli.
Slednja je torej sestavni del širše družbene podrejenosti, brez katerih kapitalistični sistem ne more delovati. Zakoni so v Sloveniji na področju enakosti med ženskim in moškim spolom, primerjalno gledano, relativno dobro urejeni, temu pa dejanski družbeni položaj žensk pogosto ne pritrjuje. Pri tem ne merim le na preštevanje žensk na različnih družbenih položajih. Po volitvah bomo videli, koliko jih kandidira na izvoljivih mestih. Žensk na odločilnih političnih soočenjih ni in to je simptom časa, v katerem živimo.
Tako ni presenetljivo, da ste tudi v Sloveniji ustanovili gibanje Me Too. Lahko več poveš o tem?
Pobuda za gibanje #jaztudi je prišla s strani treh izjemnih žensk: Darje Zaviršek, Irene Šumi in Renate Šribar. Čeprav se je v preteklem letu gibanje #metoo, ki je opozarjalo na izkušnje s spolnim nadlegovanjem iz ZDA razširilo po celem svetu, je Slovenijo obšlo. Ni bilo odziva. Zato so ocenile, da je treba akcijo sprožiti tudi pri nas.
Pobudo so posredovale na Inštitut 8. marec. V kolektivu smo bili zaradi njene senzacionalističnosti, v Ameriki, najprej nekoliko zadržani. Feministični boj razumemo kot širše prizadevanje za enakopravnejšo družbo. Ameriški #metoo pa je postal v precejšnji meri del popkulturnega mainstreama, zato so se v njem izgubile različne perspektive.
A pobudo smo sprejeli in se odločili za drugačno zastavitev akcije: zanimajo nas izkušnje oseb različnih družbenih položajev – denimo študentk, prekerk, delavk, upokojenk. Njihove izpovedi objavljamo anonimno, z analizo pa želimo opozoriti na strukturna mesta, kjer se spolno nasilje in nadlegovanje pojavlja.
Vedno več žensk naj bi se srečevalo s spolnim nasiljem. Je tega res vedno več, ali pa je postalo to samo bolj odkrito, ker žrtve lažje spregovorijo?
Ena izmed žensk, ki so opisale svojo izkušnjo, je zapisala, da je spolno nadlegovanje in nasilje tako sprejemljivo, da ga več ne zaznavamo kot problematičnega. Do 58. leta je bila prepričana, da je za nadlegovanje nad njo kriva sama, da ga je izzvala s svojim vedenjem. Danes ga ne pripisuje sebi, prepoznava ga in jo izrazito moti ter je nanj občutljiva.
Druga poudarja, da svojo izkušnjo s pobudnicami akcije deli, ker želi zgraditi svet, v katerem se bo njena hčerka tovrstnemu obnašanju znala upreti.
Oba odgovora opozarjata, da je bila akcija #jaztudi potrebna, da žrtve spregovorijo. Pričevanja, ki jih dobivamo, dokazujejo razširjenost spolnega nadlegovanja in nasilja, a tudi to, da so izkušnje neizrečene. Akcija #jaztudi tem osebno bolečim izkušnjam daje glas, žrtvam pa omogoča, da so slišane. A to je le prvi korak. Zavedamo se, da je spolno nadlegovanje in nasilje problem, ki ga je potrebno postaviti v širši družben kontekst, analizirati in nanj reagirati.
Do sedaj se je nabralo že kar nekaj zgodb, katere so se tebi zdele najbolj pretresljive?
Pozitivno me je presenetil predvsem ogromen odziv na samo akcijo. Sporočila in opise, ki jih prejmemo, anonimiziramo, jih uvrščamo v širše sklope okoliščin in naložimo na našo spletno stran. Vsaka oseba, ki je pripravljena z nami deliti svojo izkušnjo, s svojim glasom opozarja na strukturna mesta vzpostavljanja problemov.
Nadlegovanje in nasilje se dogaja med tistimi, ki so osebam najbližji: izpovedi opozarjajo na opisovala apatičnost in ignoranco bližnjih oseb, ki so bile priča spolnemu nadlegovanju in nasilju. Učiteljice, očetje, strici, mame, bratje, prijateljice, ki so ob nedopustnih ravnanjih skomignili z rameni, zamahnili z roko ali umaknili pogled.
Izpovedi pa govorijo tudi o solidarnosti in zavezništvu. Opisujejo različne prakse in načine pomoči in zaščite pred spolnim nadlegovanjem in nasiljem. Zato je potrebna občutljivost in krepitev moči za spoprijem s problematiko na osebni in strukturni ravni.
"Zdi pa se mi, da so mediji do sedaj preslišali eno izmed temeljnih ugotovitev naše akcije: žrtve spolnega nadlegovanja so zelo pogosto osebe katerih videz in spolni izraz ne sovpada z obstoječim hetero normativnim modelom. Ugotovitev potrjuje tudi poročanje medijev o sami akciji: pogosto jih zanimajo zgodbe žensk, ki ustrezajo družbenim normam lepote, ženskosti ipd. Pri drugih, denimo pri izpovedih transspolnih oseb, interes uplahne."
Ti dogodki, predvsem spolne zlorabe pustijo na žrtvah, sledi za vse življenje…
Res je. V sklopu akcije smo prejeli izpovedi oseb, ki so svojo izkušnjo s spolnim nadlegovanjem in nasiljem prvič delile desetletja po izkušnji, ki so jo preživele. Njihovi zapisi sporočajo: “Naj se moj glas sliši, da se moja izkušnja ne bo ponavljala drugim".”
Ob predstavitvi projekta si dejala, da je pomembna tudi analiza dogodkov, do kakšnih ugotovitev ste prišli do sedaj?
Nekatere ugotovitve so očitne: Spolno nadlegovanje in nasilje se pojavljata v vseh okoljih, osebam najrazličnejših starosti, poklicev in družbenih položajev.
Zdi pa se mi, da so mediji do sedaj preslišali eno izmed temeljnih ugotovitev naše akcije: žrtve spolnega nadlegovanja so zelo pogosto osebe, katerih videz in spolni izraz ne sovpada z obstoječim hetero normativnim modelom. Ugotovitev potrjuje tudi poročanje medijev o sami akciji: pogosto jih zanimajo zgodbe žensk, ki ustrezajo družbenim normam lepote, ženskosti ipd. Pri drugih, denimo pri izpovedih transspolnih oseb, interes uplahne.
Neokonservativna gibanja so po celotni zahodni Evropi sicer spet v porastu. Preizprašujejo pravico do splava, kontracepcije ipd. Kako se boriti proti tem gibanjem?
Neokonservativna gibanja niso samo v porastu, nenehno se razvijajo. Če so še pred dobrim letom delovala predvsem v obliki civilno družbenih organizacij, se vedno hitreje premikajo v polje politike. Nasprotniki splava in pravic LGBT oseb so ustanovili stranko Glas za otroke in družine.
Ravno prejšnji teden pa je odmevala izjava Mateja Tonina, predsednika NSi, stranke ki je pri ekonomski in socialni politiki nekrščansko neoliberalna, v nasprotovanju pravicam žensk in LGBT oseb pa klasično rimokatoliška. Tonina se je sklicujoč se ravno na neokonzervativni Zavod živim zavzel za to, da bi se splav otežil in ga ne bi financiral iz osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Toninov predlog je v direktnem nasprotju z Ustavno zagotovljeno svobodo odločanja o rojstvu otrok, za uresničevanje ustavne svoboščine mora imeti ženska tudi socialne in ekonomske pogoje za njeno izvajanje, Tonin in neokonzervativci pa bi splav omogočili samo tistim ženskam, ki si to lahko finančno privoščijo.
Toninova izjava je bila deležna ogorčenega in množičnega odziva po socialnih omrežjih, obsodili smo jo tudi v Inštitutu 8. marec. A taki odzivi za boj proti neokonzervativnim gibanjem niso dovolj. Potrebno se je organizirati na terenu, delovati zunaj centrov večjih mest in se povezovati. Samo veliko povezanih ljudi lahko doseže družbeno spremembo. Dokaz za to je dogajanje na Irskem v zadnjih letih, kjer so kljub veliki moči Rimokatoliške cerkve najprej na referendumu izborili izenačitev istospolnih in raznospolnih parov, pred dnevi pa so na še enem referendumu liberalizirali še zakonodajo o splavu, ki je bil v praksi praktično popolnoma prepovedan. S kampanjo od vrat do vrat, delovanjem v majhnih mestih in vaseh, izpovedmi različnih žensk jim je v petek uspelo izbojevati zgodovinsko zmago. Potrebno pa je poudariti, da so imela civilnodružbena gibanja zaslombo pri odločevalcih. To je tudi ključna razlika s situacijo v Sloveniji.
Pred dnevi je potekal tudi dogodek v državnem svetu, kjer so razpravljali o tem, kako preprečiti izumrtje slovenskega naroda. Med mehanizmi, ki naj bi prispevali k zmanjševanju rodnosti se je omenjalo: splav, kontracepcijo, liberalizacijo in šolanje žensk, tudi prepoved preveč aktivnega moškega osvajanja žensk. Človek se vpraša, kako je mogoče, da celo profesorji doktorji v 21. stoletju razmišljajo na takšen način…
Organizacija tovrstnega posveta v državnem svetu je nedopustna, saj je evidentno, da je bil posvet zlorabljen za predvolilno kampanjo in sporočila desnih političnih strank. Glede na preteklo delovanje te institucije, nas tovrstni dogodek ne preseneča. Svetnice in svetnike so dober mesec nazaj, z argumentom zaščite gradnje slovenskih cest, skoraj zavrnili dvig socialne pomoči in varstvenega dodatka najrevnejšim, invalidom in upokojencem.
"Do nasilja pogosto prihaja s strani nosilcev moči. Nasilje je zato manj vidno. Če ilustriram na primeru filma 50 odtenkov sive: ker je glavni junak filma izredno bogat, uspešen in lep, je nasilni in poniževalni odnos, ki ga ima do dekleta, lahko vzpostavljen kot romantični ideal nove dobe. Predstavljajmo si odziv na glavnega junaka v vlogah begunca, revnega mladega nasilnika, temnopolte osebe, ki se tako vede do belopolte osebe drugega ali istega spola ipd."
Ali ni paradoksalno, da se ta gibanja tako zavzemajo za svetost življenja, po drugi strani pa jih ne moti kvaliteta življenja, še posebej tistih, ki nimajo takšne moči v družbi (najrevnejših, žensk, homoseksualcev, beguncev ipd.). Ne motijo jih posiljene ženske, ki morajo rojevati, begunci, ki se utapljajo v Kolpi in v Sredozemlju…
Položaj ženske je zreduciran na golo reproduktivno vlogo. Pred volitvami so se po vseh Sloveniji pojavili tudi jumbo plakati na katerih je pisalo: 3000 evrov za vsakega novega otroka. Kot da bi enkratno nakazilo rešilo socialno stisko mladih družin.
Po istem kopitu delujejo tudi različne organizacije, ki se zavzemajo za “svetost življenja”. Noseče ženske v stiski na prefinjen način potiskajo k odločitvi, da nosečnosti ne prekinejo ob tem pa jim še plačujejo jim položnice in nudijo materialno pomoč.
Ob tem pa drži: življenje človeka zanje pogosto ni vredno enako, če ni »njihov«, če ne deli njihovih prepričanj, vrednot, vere, se spada med tiste, ki jih obravnavajo kot drugačne.
Še bolj problematično pa je, da medtem ko ta gibanja izganjajo drugačnost, ki naj bi posiljevala in pretepala "naše" ženske, avtomatično pristajajo na svetost družine. Prav v družini, kjer so žrtve najbolj ranljive, izjemno pogosto prihaja do različnih oblik nasilja...
Mislim, da bo analiza izpovedi oseb, ki smo jih prejeli v sklopu akcije, pritrdila tezi v vprašanju. Številne izpovedi nakazujejo na stiske žensk, ki so bile spolnega nasilja in nadlegovanja deležne v družini in to s strani najbližjih npr. strica, družinskega prijatelja, očeta. Do nasilja pogosto prihaja s strani nosilcev moči. Nasilje je zato manj vidno. Če ilustriram na primeru filma 50 odtenkov sive: ker je glavni junak filma izredno bogat, uspešen in lep, je nasilni in poniževalni odnos, ki ga ima do dekleta, lahko vzpostavljen kot romantični ideal nove dobe. Predstavljajmo si odziv na glavnega junaka v vlogah begunca, revnega mladega nasilnika, temnopolte osebe, ki se tako vede do belopolte osebe drugega ali istega spola ipd.
Pri tem celo nekateri iz levih krogov problematizirajo projekte, kot je vaš. Veliko zgražanj je naletelo predvsem na Vesno Godino. Tudi igralka Milena Zupančič je v petek za Delo dejala: "Zvezdnice govorijo, da so se jim te stvari dogajale pred mnogo leti – zakaj pa takrat niso ničesar rekle? Če se je to dogajalo v sobah, zakaj so pa šle v sobo z njimi? Takrat je bilo to v redu, zdaj ko imaš kariero, pa govoriš, kako grozno je bilo. Saj te ni nihče silil. Ali bi spregovorila takrat ali pa nikoli. Histerija, ki se širi, je nedopustna. Ne govorite mi, da ženski ne prija, če ji moški pomežikne in jo lepo pogleda, vsaki prija..." Kako to komentiraš?
Ponovila bom opozorilo Tive Vlaj, da tovrstne izjave kažejo na narazumevanje hierarhičnih razmerij moči in dinamik zlorabe. Njihovo izpostavljanje je iskanje pozornosti in pripoznanja na ramenih zlorabljenih žensk in drugih oseb.
Kakšni so vaši prihodnji načrti v okviru projekta?
Še dober mesec bomo zbirali zgodbe, čez poletje pa bomo z Darjo Zaviršek in Ireno Šumi pripravili podrobnejšo analizo prejetih pričevanj, ki jo bomo skušali objaviti v knjižni obliki. Vsekakor pa to ne bo zadnji korak.
"Ponovila bom opozorilo Tive Vlaj, da tovrstne izjave kažejo na narazumevanje hierarhičnih razmerij moči in dinamik zlorabe. Njihovo izpostavljanje je iskanje pozornosti in pripoznanja na ramenih zlorabljenih žensk in drugih oseb." Nika Kovač o kritikah, na račun tovrstnih projektov."
-------------------
Objavljamo nekaj izpovedi deklet. Svojo zgodbo lahko delite prek anonimnega obrazca tukaj še več izpovedi žrtev pa lahko najdete na spletnih straneh #jaztudi.
MASTURBIRAL OB AVTOMOBILU
Na glasbenem festivalu sva s prijateljico eno noč prespali v avtomobilu. Prijateljica me je naslednji dan zelo zgodaj zjutraj zbudila, saj je nek moški srednjih let ob avtomobilu gledal kako spiva in masturbiral. Ko je videl, da sva se zbudili in začeli klicati prijatelja se je usedel v svoj avto in se odpeljal.
#jaztudi, maj 2018
--------------
SKORAJ VSAKA IMA KAJ POVEDATI
Ko na vaši spletni strani prebiram vaše povabilo k razkritju svoje izkušnje s spolnim nasiljem in se zavem, da je mojih izkušenj več kot zgolj ena, se vame spet priplazi dobro znana misel, da je bilo mogoče z mano nekaj narobe, da so se moški tako pogosto obregnili obme. A zdaj, pri oseminpetdesetih, jo znam mirno odgnati in si reči, da sem mogoče le malo bolj občutljiva za tako nasilje, ki me je vedno motilo.
Ker je to početje družbeno tako sprejemljivo, pogosto sploh ni zaznano kot nasilje. Če pa že je, ga znamo ženske skriti v kak temen kotiček duše, da nas ne moti preveč. Ko sem se namreč že pred časom o tej temi pogovarjala s svojimi prijateljicami, je skoraj vsaka imela kaj povedati. Ob eno, ki se je v osnovno šolo vozila z javnim avtobusom, se je vedno drgnil isti moški. Drugo je v njenem lastnem stanovanju otipaval stric, medtem ko sta skupaj čakala, da se njena mama vrne iz službe. Tretja mi je pred kratkim zagotovila, da se njej kaj takega ni dogajalo.
Ker pa sva bili v gimnaziji sošolki, nisva potrebovali dolgo, da sva ugotovili, da je tudi njo profesor geografije med podajanjem učne vsebine osladno božal po roki. Kasneje se je spomnila tudi tega, da se je njen stric pri skupnem delu na kmetiji vedno potrudi stisniti se k njej na vozu. Oboje se ji je zdelo gnusno, a je oboje potisnila nekam globoko vase in živela v prepričanju, da se to dogaja predvsem tistim, ki izzivajo.
--------------
NADLEGOVANJE V IGRALNIŠKEM SALONU
Tekom študentskega dela v igralniškem salonu sem bila s strani gostov večkrat "ljubkovalno" klicana kot "pikica, mucica, mačkica". Kasneje se je govorjenju teh besed in tudi otipavanju pridružil še en izmed mojih sodelavcev, nakar sem študentsko delo v igralništvu prekinila.
#jaztudi, april 2018
--------------
NADLEGOVANJE PROFESORJA
Stara sem bila 19 let. Igrala sem v orkestru, kjer je igral tudi starejši moški, ki je bil star, po moje, čez 40 let. En dan smo imeli koncert v bližini mojega kraja, zato mi ni bilo treba skrbeti glede prevoza, saj sem se tja peljala s svojim avtom. Moški, ki pa ni bil od tu, pa si je rezerviral hotel.
Na vajah mu pozornosti sploh nisem posvečala, saj sem se družila s svojimi vrstniki iz orkestra. On pa je bil vsako vajo bolj vztrajen in iskal načine kako bi se mi približal. To mu je tudi uspelo. Po koncertu mi je sledil do avta in ravno ko sem ga odklenila, sem začutila roko na mojih ramenih. Obrnil me je in začel na silo poljubljati. Hotela sem se braniti in pobegniti pa je bil premočen. Začel mi je groziti, zato si nisem upala storiti ničesar. Hodila sva do njegovega hotela in še danes ne vem, zakaj nisem pobegnila. Ko sva prišla v njegovo sobo, mi je slekel bundo in me porinil ob steno, kjer me je spet na silo poljubljal.
Nato me je vrgel na posteljo, se slekel in začel še mene slačiti. Takrat pa sem pomislila: "A si zmešana?! Spomni se vendar nečesa!" Dobila sem ogromno volje in moči, da se mu uprem in sem mu rekla, da če takoj ne neha, bom začela kričati. Nasmejal se je in me začel otipavati. Začela sem kričati na vso moč in tako je tudi on nehal. Hitro sem se oblekla in stekla proti avtu. H orkestru nisem nikoli več šla. Še danes tega ne ve nihče.
#jaztudi, april 2018
--------------
NADLEGOVANJE NA DELOVNEM MESTU
Najhujša zgodba v zvezi s tem, me še danes zaznamuje, saj me nanjo vsak dan spomni podarjena lončnica. Tisto osnovno- in srednješolsko nezaželeno otipavanje, pa študentske službe in nespodobna vabila oz. prisile v stilu "vzemi ali pusti" (delo, če se ne strinjaš z 'nasprotnimi uslugami'), niso veliko v primerjavi s tem, kar se kasneje dogaja v službah, po mojih izkušnjah. Nespodobna povabila, urejanje skupnih službenih poti, nastanitev skupaj, obljube o napredovanju ali nasprotno, uničenje kariere, ki se z ogromno truda, zavzetosti in resničnega boja za nek višji cilj gradi lahko veliko let.
Ko sem zamenjala službo, sem pristala v pisarni s starejšo gospo, s katero sva se precej zbližali v naslednjih dveh letih, preden so nas preselili v druge prostore. Kar mi je povedala, nimam razloga ne verjeti, sploh po mojih kasnejših izkušnjah. Bila je vodja pomembnega oddelka, spoštovana in cenjena pobudnica veliko projektov, za katere vem, da še danes živijo naprej. Zakaj je pristala v pisarni z začetnico, mi je po nekem času zaupala...
V prejšnji službi jo je direktor poklical in kot je rekla, namignil za kaj več. Ko je, srečno poročena, dala vedeti, da ni zainteresirana za takšno povezavo z njim, je bila po hitrem postopku odstavljena, premaknjena na drugo delovno mesto znotraj organizacije, degradirana v funkciji in položaju. Njena nova vodja je predlagala izredno odpoved dela, za kar je najela odvetnika za zaščito svojih pravic in v nekem trenutku enostavno omagala. Ni bila borka, bila pa je srčno zavzeta za vsebine s področja dela, ki ga je opravljala. Eno leto je bila na bolniški, potem je precej iznenada umrla.
Njena družina je sporočila, da ne želi, da je na pogrebu prisoten kdo službe. Kljub temu so se njeni bivši podrejeni iz prve službe, ki so jo poznali in imeli radi, odločili za pripravo dogodka v spomin, postal je spominski dan, in poimenovanje enega izmed projektov v njenem imenu. Direktor je bil kasneje odstavljen, vendar je še vedno zaposlen v širši organizaciji, prav tako njena bivša vodja. Ona pa počiva v miru.
#jaztudi, marec 2018
--------------
VEDNO ZNOVA ŽRTEV SPOLNIH ZLORAB
Moja zgodba se začne pri štirih letih. Ko sem bila stara štiri leta sem mogla gledati nekoga kako se kopa in še danes se spomnim njegovega spolnega uda, kako si ga je mastrubiral. Čez kašno leto me je nekega dne zunaj na igrišču nekdo otipaval, ko sem šla v osnovno šolo me je zlorabil sošolec, kasneje ko sem dobila prvega fanta mi je takoj prvi dan tlačil prste v vagino,čeprav mu jaz tega nisem pustila. Počutila sem se zelo nelagodno, kasneje me je še večkrat nadlegoval. Potem se je začela moja nočna mora, katere ni bilo nikoli konec. Konec osnovne šole sem spoznala nekega fanta Makedonca iz samskega doma v katerega sem se noro zaljubila in bila prepričana, da bo on moj zadnji fant in da si bova ustvarila skupno življenje.
Koliko je bil star takrat v resnici še zdaj ne vem. Takrat se mi je zlagal, da je star 18 in jaz kot mladoletnica sem mu to verjela. Bil je starejši od mene vsaj 20 let. No, peljal me je v samski dom zalog, kjer sem spoznala vseh 100 ali še več njegovih prijateljev. On me je zlorabljal pred drugimi pod deko, ko je bil kdo v sobi, sva imela spolne odnose, me je zadovoljeval. Kasneje so imeli že njegovi prijatelji spolne odnose z mano. On in njegovi prijatelji so me več let spolno zlorabljali, mogla sem jim mastruberati spolni ud, drgnili so se oblečeni ob mene, da jim je prišlo, lizati sem jim mogla spolni ud, sex z njimi na silo, včasih so me tudi snemali med sex, če česa nisem hotela narediti sem bila tepena. Grozili so mi več leto po telefonu, me zasledovali, ustrahovali da bodo ubili mojo družino, vedeli so namreč kje stanujem.
Moj fant in nekateri njegovi prijatelji so bili zaposleni v klavnici in jaz sem velikokrat šla z njimi na delo in gledala kako mučijo uboge živali, kako jih koljejo, jim režejo vratove, noge, jih žive zakoljejo, kaj vse se je dogajalo v klavnici raje ne bom pisala, ko ni bilo več nikogar pozno v noč, so mene v klavnici posiljevali na beli brisači. Če sem jokala ko so klali živali so me udarili in rekli da ne smem jokati. Velikokrat so me zadeli z heroinom, da so me lahko mučili in posiljevali, saj sem bila tako lažja žrtev in ker sem kasneje že bila tok odvisna od heroina sem se vedno znova vrnila na sto mesto. Zavezali so me z vezicami in me posiljevali. Zaradi njih sem se začela rezati, postala sem zelo jezna in žalostna, ter dobila diagnozo čustveno neuravnovešena osebnostna motnja. Zaradi vseh spolnih zlorab sem postala sama sebi tujec.
Pomešala sem vsa svoja čustva, ker jih kot otrok nisem smela izražati. Pustilo mi je gromozanske travme iz katerih se še zdaj nisem rešila. Posilil me je tudi delavec, ko sem šla prvič na prakso v knjigoveznico. Ponudil mi je prevoz in me nato odpeljal v garažo njegovo da parkira avto in zaklenil garažo in me tam posilil. Veliko oseb ko grem ven, me hoče posiliti ali zlorabiti, zdaj se na srečo znam vsaj približno braniti in se nekako izognem temu, čeprav včasih tudi ne. Meni se spolne zlorabe kar naprej ponavljajo, ravno zato, ker se ne znam braniti, ker so me naredili plahi in imam občutek, da se ne smem braniti. :(
#jaztudi, marec 2018
--------------
NADLEGOVANJE SREDNJEŠOLSKEGA UČITELJA
Srednja šola, gimnazija… tretji letnik, mogoče četrti, ne vem več… zaključna novoletna zabava, v dopoldanskem času in profesor športne vzgoje… gruča dijakov ki se je zabavala… ne spomnim se več... alkohol na delovnem mestu odraslih, pusti na ranjenih otrocih pečat… Ne spomnim se več, kako mu je uspelo, da me je lahko odpeljala stran od vse tiste mase ljudi, nekako me je kar vlekel za seboj, še sedaj vidim tiste okrogle stopnice ki so vodile v zgornji separe, naročil je alkohol za oba in jaz sem kot kamen od strahu sedela tam, vidim kako se mi približuje, in to človek ki sem mu nekako zaupala!
In je čedalje bližje…spomnim se da mi govori stvari ki jih ne razumem… o ženi, da bi jo zame zapustil, da bi rad preživel praznike z menoj, da kje bom jaz… šumenje v ušesih in alarm, ki hromi telo… in že me poljublja v imenu voščila za novo leto… in zletela sem po stopnicah… ven in na štop domov… zaupala sem svoji najboljši prijateljici takrat in mi je hladno rekla, saj si vedela kakšen je… to je eden stavkov ki še danes bolijo… še bolj pa me je bolelo dejstvo, da ko se je razvedelo me je ravnatelj šole prosil naj ne skličem medijev… v zameno sem imela opravičeno športno vzgojo do konca šolanja in prepoved približevanja profesorja. Danes vam dragi moji gospodje povem, SRAM VAS BODI IN NE, NE BI BILA VEČ TIHO!
#jaztudi, marec 2018
--------------
BODI KOT PUNCA
Ko smo punce vstopile v puberteto, so nas fantje začeli “šlatati”. Skupina fantov je izločila dekle, jo obkrožila in jo napadla z grabljenjem po prsih in spolovilu.
Nekega večera sem bila zunaj s prijateljico, kakšnih 12 let mi je moralo biti, in na igralih smo se našli s fanti sosednje ulice. Veliko smo se hihitali in lovili, dokler naju niso stisnili v kot igral, od kjer nisva mogli pobegniti in naju začeli šlatati. Spomnim se, da se je prijateljica smejala, mene pa je zgrabila panika. Začela sem brcati, praskati, tepsti, se prerinila na svobodo in zbežala. Za sabo sem slišala ogorčene fante: “Ti sploh nisi kot punca, se tepeš kot fant!” Prijateljica je kasneje prišla za mano in me okregala, češ, da sem bila enemu od fantov všeč, a sem si z bojem zapravila priložnost.
Kritiko, da nisem dovolj punca, sem si zelo vzela k srcu. V nadaljnih mesecih, ko so nas sošolci zapirali v wc in šlatali, sem se borila sama s sabo, da bom vendar bolj kot punca in se manj divje upirala. Da si ne bi zapravila še kakšne priložnosti, da sem kateremu od napadalcev všeč…
#jaztudi, marec 2018
