Zoper M. G. sta pred okrajnim sodiščem v Novem mestu pravnomočno končana dva postopka. V prvem primeru je šlo za kaznivo dejanje grožnje in mu je bila izrečena pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom.
Pokazal nam je tudi papirje, iz katerih je razvidno, da je pred skoraj dvema letoma M. G. v prostorih NLB v Šentjerneju z eno roko prijel A. G. za vrat, z drugo roko pa ga je udaril, pri čemer mu je izbil zob. Zadevo so obravnavali policisti, začel se je postopek, a po tistem, ko sta dva sodna izvedenca s področja psihiatrije napisala, da v času storitve kaznivega dejanja M. G. ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja in je bila pri njem zmožnost razumevanja lastnih dejanj prizadeta v bistveni meri, je tožilstvo umaknilo obtožni predlog. To je pomenilo, da bi se kazenski postopek zaradi povzročitve lahkih telesnih poškodb nadaljeval le, če bi se gospod, ki je bil dejansko žrtev, odločil za pregon na lastne stroške. »Izvedeli smo, da so možnosti za uspeh na sodišču v takšnih primerih zelo majhne, poleg tega je bil storilec človek, ki je na socialni podpori,« je še povedal naš sogovornik.
Hočevar: Prištevnost ugotavlja izvedenec
Sodišče lahko izreče obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti, če ugotovi, da je to potrebno in da zadostuje za to, da storilec ne bo ponavljal hujših kaznivih dejanj.
Vodja novomeškega tožilstva Srečko Hočevar je najprej opozoril na določbo kazenskega zakonika, ki pravi, da kdor ob storitvi dejanja ni bil prišteven, ni kriv. »Tožilstvo v takšnih primerih od pregona ne odstopa sistematično, temveč je neprištevnost treba ugotoviti z izvedencem. V konkretnem primeru je bilo to storjeno celo z dvema izvedencema.« Tudi on je potrdil domnevo našega bralca, namreč da oškodovanec, ki bi sam prevzel pregon neprištevnega obdolženca, na sodišču najverjetneje ne bo uspešen. Pojasnil pa je, da se sme storilcu, ki ni kriv, ker ob storitvi protipravnega dejanja ni bil prišteven, izreči varnostni ukrep. V primeru kaznivih dejanj, ko se izreka kazen zapora enega leta ali več, se izreče obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, če se na podlagi teže storjenega dejanja in stopnje storilčeve duševne motenosti ugotovi, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je tako nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda, ki ustreza posebnim varnostnim pogojem (ta ukrep traja največ pet let).
Lahko zahteva odškodnino
Tudi predsednica novomeškega okrajnega sodišča Andreja Beg je uvodoma opozorila na to, kar pravi kazenski zakonik: »Kriv je storilec, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja prišteven in je ravnal z naklepom ali iz malomarnosti, pri tem pa se je zavedal ali bi se moral in mogel zavedati, da ravna v nasprotju s pravom, in če niso podani razlogi, ki izključujejo krivdo.«
