Novice Svet24

Veliko skrb vzbujajočih dejstev

Slovenski nakupovalni centri so večinoma opremljeni s stabilnimi napravami za gašenje ali tako imenovanim šprinklerjem, ki se vklopijo takoj, ko zaznajo požar, in ga začnejo nemudoma gasiti. »Res pa je, da se požari zaradi sodobnih plastičnih materialov širijo izredno hitro. Zadnji izsledki laboratorijskih preiskav kažejo, da dim kljub vgrajenim stabilnim napravam za gašenje še vedno lahko zelo hitro napolni evakuacijske poti. Glede na poročilo inšpektorata za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami je bilo leta 2016 v 93,7 odstotka (206 centrov) slovenskih trgovskih centrov usposabljanje za evakuacijo skladno s predpisi. V osmih centrih (3,6 odstotka) ni bilo skladno, v šestih (2,7 odstotka) pa je bilo pomanjkljivo,« je povedal dr. Aleš Jug, predsednik komisije za preventivo pri Gasilski zvezi Slovenije, in nadaljeval: »Problem se pojavi, ko predpisi zelo skopo določajo usposabljanje oseb za evakuacijo, in smiselno je pričakovati, da bi v primeru požara ti ljudje zgolj omejeno opravili svojo funkcijo. Tudi v slovenskih multikinih v primeru obiska kinopredstave v dvorani, kjer so sami otroci, ni človeka, odgovornega za izvajanje evakuacije, in postavi se vprašanje, kdo bi jih peljal na varno evakuacijsko pot. Učitelji in spremljevalci otrok najverjetneje objektov, kjer je dogodek, ne poznajo. Podoben primer so igralnice, kjer puščamo otroke. Dvomim, da so tisti, ki tam skrbijo za otroke, poučeni o varni evakuaciji. Pogosto v trgovskih centrih te naloge opravljajo celo osebe preko študentskega servisa, pri katerih je raven usposabljanja za varstvo pred požarom še slabša!«

Reuters

Varni ob postavitvi, kaj pa sedaj?!

Blaž Udovč, dipl. var. inž. iz Projekt varnost d.o.o., je opozoril na dva dejavnika požarne varnosti. »Prvi je lastnost objekta v času njegove postavitve. Drugi pa je njegova uporaba. Predpisi in standardi glede gradnje se tudi s stališča požarne varnosti z leti zaostrujejo. Ko je objekt načrtovan, se upošteva le predpise, ki so pri načrtovanju objekta obligatorni. Po dokončani gradnji se v primeru skladnosti objekta s projektno dokumentacijo izda uporabno dovoljenje. Ko pa ga objekt ima, ga ni treba dopolnjevati s sistemi za povečevanje požarne varnosti. Zato na splošno velja, da je v Sloveniji 'bolje' doživeti požar v novejši zgradbi kot v starejši. V novejših zgradbah lahko opazite sisteme za avtomatsko gašenje, t. i. šprinkler sisteme, naprave za odvod dima in toplote (strešne kupole, ventilatorje), pregrajenost objekta na več požarnih sektorjev, širše evakuacijske poti ipd.«

Revija Zarja

Ali to pomeni, da je v starejših nakupovalnih centrih požarna varnost slabša? »Slabša požarna varnost ni pravi izraz. Lahko bi recimo dejal, da bi se trgovine, kot sta na primer Maxi market ali Nama, če bi bile projektirane sedaj, arhitekturno načrtovale in izvedle drugače. Do vsake etaže bi bilo zgrajeno zadostno število požarno varnih stopnišč z zadostno kapaciteto pretočnosti, verjetno bi se vgradilo nekaj naprav aktivne požarne zaščite (naprave za odvod dima in toplote, javljalniki požara, šprinklerji, verjetno bi se objekta pregradila na več požarnih sektorjev). Ne morem pa vam z gotovostjo trditi, da npr. šprinklerjev ali javljalnikov požara tam ni vgrajenih, saj jih je možno vgraditi pri adaptaciji.«

Požarno varnost si vsak razlaga po svoje

Čeprav so pravila za požarno varnost v državi jasno postavljena, pa je stvar lastnika posameznega nakupovalnega centra, koliko se jih tam dejansko držijo. Toliko se jih sicer morajo, da prestanejo  inšpekcijski nadzor, ki se je letos izvajal že dvakrat, dvakrat pa se še bo. Ko je nadzor enkrat opravljen, pa je odgovornost na lastniku centra. Milan Hajduković, univ. dipl. inž. str., vodja Požarnega laboratorija ZAG Ljubljana, je v pogovoru omenil, da ve vsaj za dva centra, ki imata na strehi kar nekaj gorljivega izolacijskega materiala. »Tudi v takšnem objektu se zna požar zelo hitro razširiti po celotnem objektu. Po predpisih varstva pred požarom takšna sestava strehe ni dovoljena. Ampak že nekaj let država nima nobenega nadzora nad projektiranjem in izgradnjo objektov, zato si požarno varnost razlaga vsak po svoje, največkrat pa se ukloni željam investitorja, ki želi čim cenejši objekt. Pri nas so lastniki objekta odgovorni tudi za požarno varnost. Pri tem kar nekaj nalog izhaja iz Pravilnika o požarnem redu, vprašanje je le, ali jih lastniki opravljajo in ali inšpektorat redno nadzira stanje. Celo pri rednem nadzoru pa se poraja vprašanje, ali so inšpektorji dovolj usposobljeni za izvedbo nadzora.«

Revija Zarja

Dr. Aleš Jug je opozoril še na nekatere druge kritične napake glede evakuacije, ki so najpogostejše v trgovskih centrih. »Ne samo zapečatena vrata za izhod v sili, pri pregledih se pogosto ugotavlja, da so tudi znaki nameščeni na neprimernem mestu – niso dovolj vidni, so premajhni ali je oddaljenost med posameznimi znaki prevelika. Problem je tudi, kadar znaki niso osvetljeni in posledično niso dovolj vidni ali kadar so narobe obrnjeni – izstopa poslovna stavba v Ljubljani, kjer nekaj sicer novih in osvetljenih znakov zaradi želje arhitektov ni bilo pravilno obrnjenih. V več primerih so že bile neustrezno izvedene evakuacijske poti: vrata imajo napačno smer odpiranja (navznoter namesto navzven), poti potekajo skozi nezavarovana mesta, so založene (včasih z gorljivim materialom) ali na koncu ob izhodu celo zaklenjene, kot smo že omenili. Za nameček evakuacijska stopnišča v številnih objektih niso izvedena kot požarna stopnišča. Pogosti so primeri, ko so na požarnem stopnišču nameščene tudi elektro omarice, zaprte s požarno neodpornimi vrati ali loputami.«

Če bi zagorelo v slovenskem nakupovalnem centru ...

Seveda si nihče ne želi, da bi kjerkoli zagorelo. A se to lahko zgodi povsod, zato je nujno, da so odgovorni na to kar najbolje pripravljeni. Pa so res? Imajo v nakupovalnih centrih v Sloveniji kdaj kakšno vajo pri polni zasedenosti centra? Glede na to, da česa takšnega še nismo doživeli, sklepamo, da verjetno nikoli. Čeprav teorija narekuje drugače. »Če je stopnja požarne ogroženosti najmanj 3 (na šeststopenjski lestvici) ali pa je možno, da je v objektu lahko več kot sto oseb naenkrat, zakonodaja predvideva izdelavo načrtov evakuacije, ki so v nakupovalnih centrih tudi izobešeni. Prav tako zakonodaja zahteva, da se v tem primeru najmanj enkrat na leto izvaja tudi vaje evakuacije. Vendar v Sloveniji stanje ni brezhibno. V trgovskih centrih je mogoče opaziti postavljanje ovir (raznih prodajnih površin) na evakuacijskih poteh in, morda še huje, ob sprožitvi požarnega alarma se uporabniki centrov ne odzovejo na način, da bi začeli evakuacijo,« je opazil Blaž Udovič.

V praksi je torej vse drugače, s čimer se strinja tudi Aleš Jug. »Objekti, kot so trgovski centri, se vaj evakuacije izogibajo, kar je primer povsod po svetu. Gre za težave, vezane na kraje in nadzor nad tem, kdo kaj odnese iz trgovine. Kar odgovorni izvajajo, je evakuacija zaposlenih zunaj delovnega časa. S tem se zaposleni sprehodijo po evakuacijskih poteh, spoznajo izhode in zbirno mesto, kar je že nekaj. Je pa seveda res, da preko tega nimamo informacij o tem, kaj bi se zgodilo v primeru pravega požara, sploh ob polno zasedenem trgovskem centru.« Na takšne scenarije torej sploh niso pripravljeni.

Pravilno ravnanje ob požaru

Skrajno pomembno je, da proceduro ob morebitnem požaru vsi dobro poznajo. To pomeni, da odgovorni najprej poskrbijo, da so obiskovalci o požaru pravočasno obveščeni ter da so evakuacijske poti jasno označene in prehodne. Obiskovalci pa morajo v takšnih trenutkih ohraniti trezno glavo, naj bo še tako težko. Nihče si ne želi tisočere množice, ki brezglavo leta sem in tja. Takšno početje lahko hitro zahteva več žrtev. »Ob prvi stopnji alarma se sicer navadno še ne oglasijo sirene. Zaposleni imajo možnost preveriti, kaj se dogaja, in požare ročno pogasiti ali sploh prekiniti požarni alarm, če gre za lažnega. S tega vidika morajo biti zaposleni ustrezno usposobljeni in ob pravem času na pravem mestu. Žal se lahko že na tej točki zaplete, saj je za odziv na požarne alarme usposobljeno premalo ljudi. Ker redko ali sploh ne izvajajo vaj, navadno ne vedo, kaj narediti. Če gre alarm v drugo stopnjo, se po objektu oglasijo sirene. V tem primeru je treba vedno izvesti evakuacijo, a se pogosto 'nič ne zgodi'. Trgovke delajo naprej na blagajnah, nihče se ne odzove. V tem primeru morajo evakuacijo voditi usposobljene osebe. Po umiku iz objekta pa se morajo ljudje zbrati na zbirnih mestih zunaj objekta in tam počakati gasilce. Vodja gasilske intervencije se bo na zbirnem mestu pozanimal, kako poteka evakuacija, in poskušal izvedeti, ali se koga pogreša oziroma kje v objektu so morda še osebe, ki jih je treba rešiti. Na podlagi tega so bo tudi odločal, kam usmeriti gasilske napadalne skupine,« je razložil Jug.

Na alarm se večina obiskovalcev ne odzove

Ivan Valentinčič, strokovnjak za požarno varnost iz ZVD (Zavod za varstvo pri delu), je kot primer dobre prakse navedel usposabljanja za evakuacijo v treh največjih nakupovalnih centrih v Ljubljani, Celju in Mariboru, kjer usposobijo za evakuacijo najmanj eno osebo vsakega najemnika. »V primeru požara takoj oblečejo odsevne jopiče in prevzamejo vlogo usmerjevalcev obiskovalcev k najbližjim izhodom. Pomenljiv je namreč podatek, da se na alarm večina obiskovalcev ne odzove, če ne opazi konkretne nevarnosti. Zato je usmerjanje ljudi proti izhodom nujno. Izrednega pomena je torej ozaveščenost obiskovalcev nakupovalnih središč. Morajo se odzvati na požarni alarm in biti seznanjeni z osnovnimi postopki v takih primerih. Poznati je treba označbe za pot evakuacije, v kritični situaciji pa upoštevati navodila odgovornih oseb.« Opremljeni s pravim znanjem in zadostnimi varnostnimi ukrepi imamo bistveno več možnosti, da se rešimo iz požara. Žal se mora pogosto zgoditi kaj res srhljivega, da začnemo o tem razmišljati.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Reuters