Ob divjih debatah, v katerih eni kličejo po 1,2 milijarde evrov, ki naj bi jih v naslednjih nekaj letih vložili v domnevno obubožano vojsko, in drugi po popolni ukinitvi slovenske vojske, je javnost zmedena in v dvomih. Komu verjeti? Je tisto histerično bítje zvona o krizi v vojski morda samo pretkana strategija, da bi namolzli (še) več javnega denarja, je po drugi strani ukinitev vojske preveč radikalna poteza?
O tem smo se šli pogovarjat s človekom, ki o vojski veliko ve, vendar ni tam v službi in torej nima zasebnega interesa, da bi jo branil. In izvedeli, da obstaja tudi – še nepreizkušena – tretja pot, ki bi lahko pripeljala do učinkovitejše in cenejše vojske.
»Kot državljan sem zelo zainteresiran za nacionalno varnost in tak sistem, kot ga potrebujemo v vsakem trenutku. Še toliko bolj pa sem zainteresiran, ker sem nekoč bil načelnik generalštaba Slovenske vojske, še vedno sem general Slovenske vojske, tudi moj poklic vojaškega pilota je vezan na vojsko, v novejšem času pa me kot profesorja in dekana fakultete za organizacijske vede vojska zanima tudi raziskovalno,« pravi general podpolkovnik profesor doktor Iztok Podbregar. Več let je bil v svetu za nacionalno varnost in bil svetovalec za nacionalno varnost tako predsednika vlade kot predsednika republike. In torej lahko varno domnevamo, da o nacionalni varnosti nekaj ve.
»Vojski se dela krivica. Zelo slabo je, da se je dosedanje vodstvo vojske nekaj let borilo le za svoj status, torej da jim ni bilo treba iti v pokoj in zdaj vedrijo na teh visokih položajih. V resnici se dela velika krivica srednji in mlajši generaciji, ki je usposobljena, izobražena, motivirana in želi delovati.«
Manj je več. Dr. Podbregar že več let opozarja, da je naš sistem nacionalne varnosti, ko imamo tri ločene sisteme, vojsko, policijo in zaščito/reševanje, vsakega s svojo infrastrukturo, preveč razdrobljen, nepovezan, premalo učinkovit in hkrati prerazkošen za nas, saj so naše finančne, kadrovske in materialne možnosti zelo omejene. »Primer so zadnje poplave v Ljubljani, ki jih je reševalo več sto prostovoljnih gasilcev, ki so zapustili svoja delovna mesta v Prekmurju in prišli pomagat Ljubljančanom, hkrati pa smo v Ljubljani imeli več tisoč poklicnih neizkoriščenih vojakov, ki smo jih plačali za to, da so opazovali prostovoljne gasilce. To so neracionalni nesmisli, pri katerih na enem koncu iz proizvodnje, ki trpi škodo, vzamemo delovno silo in jo damo na drug konec Slovenije, kjer pa že tako imamo plačane vojake, ki so usposobljeni, vendar neuporabljeni. Gre za dvakratni izpad dohodka oziroma neracionalno porabo virov.«
To je dr. Podbregar napisal pred sedmimi leti (v članku za vojaško revijo Sodobni vojaški izzivi, junij 2011) in še vedno drži. Že takrat je predlagal reinženiring, torej popolno prenovo slovenske vojske, ki bi našo vojsko naredila učinkovitejšo in bistveno cenejšo. Tole predlaga: združitev vojske, policije ter zaščite in reševanja v eno organizacijo. Sedanji sistem je za nas predrag in v kriznih situacijah, ko se je treba hitro odzvati, prepočasen. Danes na različnih ministrstvih – obrambnem, notranjem, zunanjem, pravosodnem, pa v Slovenski vojski, Policiji, obveščevalnih službah in zaporih službuje okrog 22.000 javnih uslužbencev. To število bi lahko prepolovili, pravi, to pa bi tudi pomenilo, da bi bilo vse skupaj bistveno cenejše. Kakšna dodatna vlaganja neki, denar bi nam še ostajal!
»Dobili bomo oboroženo silo, ki jo bomo lahko uporabljali tam, kjer je treba – ali za zaščito in reševanje, ali za obrambo, ali za pomoč beguncem, ali za nadzor meje, ali za globinski nadzor prostora ... Namesto sedanje vojske in sedanje policije bomo imeli eno oboroženo silo.«
Kdo še potrebuje 1,2 milijarde evrov? Toda kam z odpuščeno polovico ljudi? Tudi na to je odgovoril že pred leti v istem članku: »Vojsko in policijo je treba s klasičnim stečajem razpustiti, kar so nekateri že uspešno storili. Treba je postaviti skupen, enoten oborožen subjekt nacionalne varnosti, ki ga teorija pozna pod imenom paravojaška sila in ki je sposoben pod enotnim poveljevanjem opravljati sedanje naloge vojske, policije ter zaščite in reševanja. Presežek ljudi bi šel v zasebna varnostna podjetja, nekaj malega za paznike v zapore, drugi pa na prosti trg dela in podobno. Diplomacija bi se iz klasičnih diplomatskih predstavništev spremenila v letečo gibljivo diplomacijo iz Ljubljane ali nekaterih centrov. Obveščevalne in varnostne službe bi združili in obdržali tretjino.«
In še vedno trdi, da bi bilo to ne samo učinkovitejše, temveč tudi ceneje: »Pojavil bi se tudi presežek denarja, ki bi se bolj približal tem kazalcem, ki jih zdaj obljubljamo Natu. Preračunal sem, da če bi ta presežek denarja porabili samo za sedaj predpisane socialne transferje, bi še vedno ostal denar za razvojne projekte. /.../ Če bi se to zgodilo, bi potrebovali manj denarja, dobili pa bi procentualno boljše rezultate. Del tega denarja pa bi lahko namenili za razvoj ali za druga področja.«
Preverimo še enkrat: bi v primeru reorganizacije vojske, kot jo predlaga dr. Podbregar, potrebovali tiste 1,2 milijarde evrov? Ne – plačevali bi manj kot sedaj in dobili več oziroma boljše kot to, kar imamo.
Menze so povsod enake. Popolna reorganizacija se sliši kot zahteven in dolgotrajen projekt. Niti ne, pravi dr. Podbregar, »zagotovo gre za odločitev o spremembi pristopa k nacionalni varnosti. Namesto več subjektov bi imeli enega, torej je treba spremeniti zakonodajo, narediti nov zakon o nacionalni varnosti, sprejem tega bi že vzel nekaj časa, potem bi se pa lotili združevanja sistemov. Na primer, namesto da ima prihodnja vlada ministrstvo za obrambo, ministrstvo za notranje zadeve in ministrstvo za zunanje zadeve, lahko naredi eno ministrstvo za nacionalno varnost in v njem združi vse to. Definitivno je to za države naše velikosti ena od rešitev. Bistveno pri tem je, da ne gre za veliko filozofijo, temveč zelo preprosto stvar. Treba jo je le izpeljati. Nikakor ne potrebujemo spet dvajset let, da bomo to gradili. Menza v ministrstvu za obrambo, pa v ministrstvu za notranje zadeve, pa v ministrstvu za zunanje zadeve je enaka. Kadrovska služba ima podobne postopke, pravna služba tudi …, skratka, to združiti ni problem, če pa vojaka naučimo še nekaterih policijskih nalog in policista nekaterih vojaških ter vse skupaj damo v naloge zaščite in reševanja, bo zadeva bolje delovala. Torej ne gre za kakšno zelo veliko spremembo, vse stvari so pravzaprav rešljive.«
Bi reorganizacija nacionalno-varnostnega sistema pomenila, da bi se (končno) izvili iz naročja Nata? Ne veselite se prehitro: »Tu ni nobene dileme, Nato je še vedno nujnost, ker je za nas neracionalno razvijati določene oblike obrambe. Čez območje nad Slovenijo, ki je križišče različnih poti, dnevno leti več kot tisoč letal in prihaja do takšnih in drugačnih situacij. Vsaj za nadzor zračnega prostora iz zraka Nato potrebujemo, kot tudi za mnoge druge sisteme, ki jih ne moremo razvijati sami. Tudi ta skupna oborožena sila je lahko del Natovega sistema.«
»Postavlja se vprašanje, ali dajemo kvalitetna znanja in veščine državljanom za prihodnje grožnje. Že od začetka samostojnosti Slovenije se posveča premalo pozornosti znanju vseh državljanov. Naš sistem nacionalne varnosti bi moral državljanu ponuditi znanja. Ne kot obvezno usposabljanje, temveč kot priložnost dobiti znanje. Tovrstnih vsebin naš sedanji sistem ponuja zelo malo. Treba je tudi graditi zavedanje, da je potrebna pripravljenost.« »Imamo salonsko vojsko, ker imamo sistem, kakršnega imamo.«
Iščemo junaka. In potem smo pri kdo, kdo je torej junak, ki bi se tega lotil? Ne jaz, zelo odločno pravi dr. Podbregar, tega ne govorim zato, ker bi se sam hotel lotiti prenove. Potrebovali bi ekipo ljudi – pa jih imamo? Imamo, je prepričan. »Pri nas hitro zavržemo izkušnje in znanja, iz vlade v vlado se ga tako mnogo izgublja. Ravno so se v tej vladi nekaj naučili, pa jih bomo že zamenjali z nekimi novimi obrazi. Tudi meni so všeč novi obrazi, a vendarle gre za specifična znanja, ki jih zavržemo, zavrnemo, odvržemo … V Sloveniji imamo na najrazličnejših področjih zelo zelo dobre strokovnjake, tu ne govorim samo o področju nacionalne varnosti. Vrhunske strokovnjake, ki so neuporabljeni. Ljudje skušajo sprva opozarjati, potem se pa najdejo nekje drugje. Raziskujejo in kopičijo znanja, ki ostanejo neizkoriščena. To je ena večjih neumnosti, ki jih doživljamo v slovenskem prostoru. Iz leta v leto, iz ene vlade v drugo.«
Jedro problema. Je torej za stagnacijo vojske kriva politika, ki se preveč vmešava? »Vsak človek ima svoje vrednote, ampak nacionalna varnost, obramba pred grožnjami ne sprašuje, ali si lev, desen ali sredinski, temveč zahteva rešitve. Če je nekdo bliže liberalnim vrednotam, kot sem morda jaz, nekdo je bliže socialnim vrednotam, tretji pa kakšnim drugim …, to je prav in to naj kar ostane, a kar se tiče strokovnih znanj, nas je pa premalo, da bi se v kriznih situacijah delili na leve in desne, sredinske, pa na visoke in nizke, debele in suhe. Vojski se dela krivica. Zelo slabo je, da se je dosedanje vodstvo vojske – v to je vključeno tudi sedanje vodstvo – nekaj let borilo le za svoj status, torej da jim ni bilo treba iti v pokoj in zdaj vedrijo na teh visokih položajih. V resnici se dela velika krivica srednji in mlajši generaciji, ki je usposobljena, izobražena, motivirana in želi delovati. S tem, da se ukvarjamo z visokimi častniki in generali, ki sedijo na najvišjih poveljniških položajih, tu je srž problema te vojske – visoki čini, velika komoditeta in premalo resnega, kakovostnega dela, urjenja, ki ga vojska zahteva. In to je vidno. Na vrhu imamo ljudi, ki so se borili, da zadržijo svoje položaje, s tem pa povzročili veliko škodo motivaciji in delovanju mlajših kadrov, ki pa so usposobljeni, šolani in zmorejo stvari narediti drugače.«
Nekoč se bo zgodilo. Do prenove, morda ne čisto take, kot jo opisuje on, bo nekoč vendarle moralo priti, saj nas bodo k temu prisilile okoliščine, je prepričan. »Nedavno sem slišal, da menda letos 800 policistov izpolni pogoje za upokojitev, 800 novih policistov pa slovenska Policija v kratkem času ne more dobiti, pa če se na glavo postavijo. Sicer imajo neke rešitve, da jim bodo ponudili delovanje kot pogodbenim policistom. Slovenska vojska že nekaj časa beleži padec. Bolj ko gre gospodarstvo navzgor, več je odhodov iz vojske. Že samo kadrovski viri nas bodo prisilili, da delamo drugače. Da sploh ne omenjamo operativnih centrov, ki dnevno delujejo v Sloveniji. Zgroziš se, ko ugotoviš, da dnevno na 20.000 km2 ozemlja deluje več kot 50 operativnih centrov, za različne potrebe dežura več kot 700 ljudi. Že zdrava pamet ti pove, da tako veliko ozemlje lahko obvladuješ z bistveno manj ljudmi oziroma z bistveno manj operativnimi centri. Ogledal sem si nacionalne centre za upravljanje velikih držav, Amerike, Francije, in tam so rešitve racionalnejše kot v tej slovenski razdrobljenosti. Trdim, da se bo tega, kar sem začel razlagati leta 2010, 2011, kar sem takrat prvič opisal, nedvomno prisiljena lotiti ena od naslednjih vlad. Morda ne tako, kot jaz govorim, morda ne tako drastično, a na neki način bo to treba narediti, ker drugače ne gre. Mi finančno, kadrovsko in materialno tako kot sedaj teh sistemov ne moremo razvijati.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
