Zelo blizu sta si namreč z nono Meri, ki izvira iz Posočja, natančneje iz idilične vasice Drežnica pod mogočnim Krnom, in če je le priložnost, se skupaj odpravita tudi na kakšno družabno prireditev.
»Z vnukovo družino živimo zdaj na Bledu v isti hiši, in odkar je moja hči pred štirinajstimi leti umrla, sem hočeš nočeš jaz prevzela njeno vlogo,« pove simpatična gospa Meri, ki šteje že 92 pomladi, pa čeprav let sploh ne kaže. Izredno lepa in za njena leta zelo čvrsta koža je za marsikoga uganka, sama pa pravi: »Veste, to so pa geni, saj je imela lepo kožo že moja mama.« In ker je bila ob njej Nataša Pinoza, nas je seveda zanimalo, kako se dami razumeta med seboj. »Ona je super punca in ne boste verjeli, zna tudi kuhati, in to zelo dobro. Pripravi tudi tradicionalne slovenske jedi, na kar sem izjemno ponosna. Ne bom pa pozabila dne, ko me je poklical vnuk Peter in mi rekel: 'Nona, spet imam eno, ki ne zna kuhati',« se spominja Meri, medtem ko jo Nataša kar malo postrani pogleda, češ, to pa ni čisto res. A nona Meri jo potolaži. »Saj veš, da je on to rekel samo zato, da bi se mi prikupil in da bi še naprej kuhala. (smeh)« Sicer pa živahna, zgovorna in energična nona zagovarja tudi svoje kuharske sposobnosti in se pohvali: »Veste, takšne pašte, kot jo naredim jaz, ne zna pripraviti pa nihče.« To niti ne čudi, saj je odraščala tik ob italijanski meji, kjer so kuhali z italijanskimi sestavinami in po njihovih receptih.
Kar nekaj časa smo prijetno klepetali, a nas je še vedno razjedala radovednost, kako ji je uspelo ohraniti tako kožo. »Kot sem že povedala, nekaj so geni, potem pa sem dolga leta uporabljala neko kremo, ki sem jo dobivala iz Nemčije, večkrat pa sem si kremo naredila tudi sama.«
Kako pa se počuti, kadar jo Nataša povabi s seboj na kakšno prireditev? »Vi pojma nimate, kako me je strah. Vedno sem v zadregi, da se ne bom znala prav obnašati med temi ljubljanskimi damami, a zdaj vidim, da so prav prijazne.« Sicer pa noni Meri ni težko navezati stikov, še posebno zgovorna pa postane, ko beseda nanese na njej tako ljubo Drežnico, Posočje in tamkajšnje ljudi. Meri potoži le, da se, odkar je umrla mama, v tiste kraje le redko odpravi in se bolj drži Bleda, kjer si je ustvarila družino.
