Tisoče mladih je z njo delilo matematično zgodbo svojih srednješolskih let. In še veliko več. Marsikdo je matematične naloge reševal za mizo v Zabretovi družinski kuhinji. Marta je prepričana, da je poučevanje kot starševstvo. Je kot terapija, ker gre za odmik od ponorelega zunanjega in notranjega sveta. Poučevanje je zanjo privilegij. »Če učitelj tega ne čuti, naj si čim prej poišče drugo službo.« O tem in še marsičem drugem je napisala knjigo Matematične prigode. Na vratih njenega kabineta piše. »Tukaj so zares nebesa bližja!«
Noč pred pogovorom mi je napisala, da sestavlja kontrolne naloge za skorajšnje maturante. In da, kot piše tudi v knjigi, gre tukaj za pesnjenje, za rimo, za akrostih, za lepoto.
»Kaj menijo modreci za šankom o pouku matematike: v matematičnih učnih načrtih so velikanski kupi gnile solate, ki služi edino temu, da imajo učitelji matematike zagotovljene službe. Po mnenju večine namreč večina človeštva niti ne potrebuje niti ne uporablja kaj več od osnovnih računskih operacij.
Zato si toliko bolj želim, da bi to knjigo brali tudi ljudje, ki se jim že ob misli na matematiko pojavi želja, da bi ušli na konec sveta.«
Povedala je tudi, da se ji meša zaradi menopavznih težav, da pa so dijaki razumevajoči, ko opazijo manjšo zbranost, čustvena nihanja ali vročinske oblive. »Psiho in fizo mojega klimakteričnega obdobja dijaki sprejemajo kot še eno od ponudb, ki so na voljo v paketu z nami, njihovimi učitelji s posebnimi potrebami. Dijaško sobivanje z nami, čeprav prežeto s številnimi prilagoditvami, uspešno poteka brez receptov in odločb. Če kdo meni, da se mladostniki vedejo krvoločno, ko začutijo krhkost in ranljivost, se motijo. Mladostniki znajo s porcelanom, ki ga cenijo, ravnati zelo nežno,« je izjavila Marta.
Da gre resnično za posebno gospo, je bilo jasno od prvega trenutka. Čeprav je šlo za resen pogovor, je bilo ves čas čutiti njeno duhovitost. Še zgovornejša sta bila sarkazem in ironija. Pili sva čaj v šolski knjižnici, v kateri pa njene knjige, na žalost, še ni na izbiro. Na srečo je imela en izvod v torbici. Zdi se, kot da v Kamniku njena knjiga zanima komaj koga, v Ljubljani pa sem jo le s težavo dobila v eni od mestnih knjižnic. Nanjo je v knjižnicah treba čakati v vrsti, v knjigarnah pa je bila razprodana v dobrem mesecu. Marta je pravkar podpisala pogodbo za ponatis. To pomeni, da je najbrž res najtežje biti prerok v domači vasi.
Dejstvo, da vlada za vašo knjigo takšno zanimanje, vam najbrž veliko pomeni?
Zelo veliko, glede na to, da sem si mislila, le kdo bo to bral?! Knjiga je namreč kar tri leta čakala na natis, in to zato, ker so mi še znanci govorili, le kdo bo to bral, saj nimaš ciljne publike. Na koncu pa se je izkazalo, da jo berejo ljudje, o katerih sem mislila, da jih tako branje ne bo zanimalo.
Kaj pravijo kolegi matematiki, kaj pravijo kolegi v šoli?
Kolegi matematiki v šoli knjige najbrž še niso utegnili prebrati, saj za zdaj ni odziva, drugi pa se odzivajo z naklonjenostjo. V naši knjižnici knjige še nimamo. Jo je pa prebralo veliko matematikov zunaj Kamnika. Pišejo mi, nad knjigo so navdušeni, rešujejo naloge in se ob tem zabavajo.
Kakšni ljudje so matematiki? Menda ste med študijem neznansko uživali.
Mene so moji kolegi presenetili, saj sem pričakovala, da se bom znašla med čudaki, ki hodijo po svetu v capah in se zamišljeni zaletavajo v kandelabre, a se je izkazalo, da sem prišla v vrhunsko družbo, in to tako za študij kot za dejavnosti v prostem času. Hodili smo v hribe in na žurke. To so bili načitani in razgledani ljudje.
Je poučevanje res lahko pobeg od ponorelega sveta?
Ne bi rekla, da gre za pobeg. So ljudje, ki tečejo in jih to sprošča, so ljudje, ki vsak dan pogledajo Usodno vino in jih to sprošča. (smeh) Ne bi rada, da bi si mislili, da mlade izkoriščam za to, da me rešujejo. Gre za vzajemno terapijo.
»Vsak oddelek petnajstletnikov je edinstven kot kakšen dojenček. Tudi za tega se bo našla prava kašica. Ravnokar poučujem eno najbolj fantastičnih dijaških zasedb svoje kariere.« Kakšni so ti ljudje?
Mogoče sem imela srečno roko z generacijo, ki jo zdaj poučujem. Je pa to zelo raznolika ekipa: od največjih lumpov – pa ne v slabem pomenu besede, gre pač za zanimive dijake –, do izjemno sposobnih mladih ljudi, o katerih domnevam, da si jih bo vsaj deset zgradilo izjemne kariere. Že zdaj se čutijo njihova širina, zvedavost, želja po spoznavanju nečesa novega … Kako zelo so ti ljudje vedoželjni! Vsaka generacija je drugačna in vsak oddelek je drugačen, pa tudi jaz sem vsako leto drugačna.
Toliko let že poučujete, pa se, kot pravite, še kar učite. »Učim se odnosov, učim se prilagajanja novim generacijam.«
Čas se je v zadnjih desetletjih tako zelo spremenil, da se moraš ves čas razvijati in napredovati v svojem razmišljanju o mladih, predvsem pa o odnosu do sveta, v katerem živijo, in do izzivov, ki jih čakajo in so za nas nepredstavljivi. Ti mladi ljudje živijo v zelo kaotičnem svetu, a vedno najdejo svojo pot in delujejo tako, da jih te stvari ne bremenijo.
Meni pa se pogosto smilijo, ker družba od njih toliko zahteva in toliko pričakuje.
Če govorimo o določenih ljudeh, se seveda lahko pogovarjamo tudi o hudih stiskah, kot generacija pa so zagotovo močnejši, kot smo bili mi.
Nekateri se zlomijo zaradi prevelikih pričakovanj in stresa.
Teh zlomov ni malo. Tudi tem sem priča in skrbi me, ker je v vsakem razredu poleg prej omenjenih močnih osebnosti vedno tudi določen delež zelo krhkih posameznikov. Do takrat, ko je prepozno, ponavadi sploh ne vemo, da je nekaj narobe. Pretirano ambicioznih, perfekcionističnih deklet imamo na zalogo, a tudi med fanti, in to predvsem med športniki, jih je kar nekaj, ki imajo zelo visoke ambicije. Tukaj ne gre za pritisk staršev, ampak za mlade ljudi, ki se želijo ukvarjati s športom, njihova povprečna ocena v šoli pa je skoraj petka. Perfekcionisti. Teh odklonov v vse smeri je res veliko. Pogosto nas skrbi za posamezne dijake. Nekateri si znajo pomagati, znajo izpreči. Poučujem fanta, ki je na vseh področjih znanja ekstremno dober, a se zna konec tedna izklopiti, ker ni športnik in si to lahko privošči.
Vaš odnos do učencev je krojilo spoznanje o tem, da niti s skrajnimi močmi ne moreš vsemu priti do dna. »Kaj potem, če vsega ne zmoreš, kaj potem, če se včasih nad vodo zavihtiš s skrajnimi močmi. Slast preživetja in lepo življenje sta večinoma daleč od popolnosti,« jim želite dopovedati.
Tega sem se sama naučila na fakulteti, ker nisem bila prav bleščeča študentka, čeprav sem bila v srednji šoli odličnjakinja in perfekcionistka. Bile so teorije, ki jim nisem mogla priti do dna. Na ta občutek se moram pri svojem delu velikokrat spomniti. Dijake učim, da si je treba priznati, da vsega pač ne zmoreš. Saj ni treba, da prav vse razumeš že danes. Lahko, da boš kaj razumel čez dve leti ali še pozneje. Srečujem bivše dijake, ki so si z matematiko zgradili uspešne kariere, pa jim ta predmet v srednji šoli ni šel prav dobro od rok. Včeraj sem srečala dijaka izpred desetih let, ki mi je povedal, da uspešno dela v računalništvu, nato pa me je vprašal, ali se spominjam, kakšna zguba je bil v srednji šoli. Moj sedanji prijatelj, ki je bil do nedavnega tudi moj zborovodja, je imel kot dijak pri meni popravni izpit, danes pa je odličen računovodja, ki se rad pohvali, da uživa v številkah.
Imate poseben način komunikacije z mladostniki. Pri tem vam menda veliko pomaga humor.
»Prav ti ‘grozni’ dijaki so bistveno pripomogli k temu, da sem postala boljša, predvsem pa neustrašna učiteljica, ki ji malodušje ne more do živega.«
Ja, humor je blagoslov. S humorjem je z mladimi veliko lažje delati. Humor nas pogosto rešuje. Humor nadgradi topel vzajemni odnos. A tudi pri humorju je treba iti v korak s časom. Poznati moraš nove izraze, zelo prav ti pride sleng. Imam srečo, da imam 18-letno hčerko, ki sem jo imela malce pozneje kot sinova, tako da si lahko velikokrat pomagam s tistim, česar se naučim od nje. To je namreč povsem nov besednjak, nov način šaljenja. Mladi tudi precej drugače dojemajo ironijo in sarkazem, zato je treba biti včasih kar precej previden.
Ironije, sarkazma in humorja je veliko tudi v vaših kolumnah v medijih. Ljudje se odzivajo na teme, ki jih obravnavate na svoj način. Uživate v tem?
Tovrstno pisanje je zame zelo lepo poslanstvo. Zdi se mi, da je zaradi teh mojih zapisov začelo veliko ljudi drugače gledati na marsikaj v zvezi s šolo, in to zlasti na matematiko. Začeli so gledati bolj odprto in z manj odpora, morda pa tudi s predpostavko, da smo učitelji (matematike) različni. To pisanje mi je ogromno dalo. Vse od prvega članka poskušam tekste vsakič še malo izboljšati, pri tem pa mi pomagajo tudi prijatelji predbralci.
Tudi učitelj je samo človek. A naj bi bil suveren, trden, prepričan o sebi in svojem znanju, zdrav in močan. Priznate, da to vedno ni mogoče.
Pisala sem že o tem, da naj bi človek ob prihodu v učilnico s sebe snel nevidni plašč siceršnjih težav, ga otresel in se prelevil v Vseveda, Nezmotljivca, Pravičneža, Dobrovoljneža. A samozavestna in pogosto osorna učiteljica je lahko krhka in ranljiva. In je včasih na robu zdravja. Ali na robu joka.
Zdi se mi, da sem si s to hiperobčutljivostjo nakopala tudi kakšno težavo, ki je sicer ne bi imela. Zato, ker človeka vse to načne. Tukaj jih imaš dvesto, ko prideš domov, pa te pričakajo trije domači otroci. »Pacienti« z enakimi težavami in s še večjimi pričakovanji. Da jih boš ti suvereno rešil. Za moje otroke je bilo dejstvo, da se včasih zrušim, šok.
Skoraj vsako leto peš romate po Sloveniji. Sami! Bili ste tudi na duhovnih vajah v tišini. Pobegi?
Romanja niso pobegi, to so neverjetne zgodbe. Če hodiš sam, si ranljiv, ljudje se ti zaupajo, zanje si spovednik, nepričakovano darilo, ki je prišlo skozi vrata. Najprej sem tem romanjem govorila moji pohodi, nato pa mi je le šinilo skozi možgane, da gre pravzaprav za duhovno romanje in ne samo za fizični napor. Zgodb imam veliko in iz vseh bo nastala knjiga. Glede duhovnih vaj je pa tako – sem molčala, a nisem bila osamljena. Več kot pol udeleženk iz moje skupine je bilo učiteljic. Množica žensk, ki si služi svoj kruh z govorjenjem, je počitniški regres porabila za molčanje.
Moža pa pustite doma? Vam mož gozdar pravi, da se je treba bati živali?
(smeh) Res je, pogosto mi na poti rečejo: »Te nič ni strah? Kako da te mož pusti? Kaj pa živali?« Mož pa mi je dejal, da se mi ni treba bati živali, prej bi se morala bati ljudi. A z menoj so ljudje na teh romanjih vedno lepo ravnali.
Vaše poučevanje je prežemalo življenje vaše družine. Mnogi dijaki so v vaši domači kuhinji preživeli dolge ure, enega pa ste pripravljali celo na matematično olimpijado.
Seveda. Naša kuhinja je spovednica in žurplac in vse, kar je možno. Res je, med porodniško sem tri fante pripravljala na tekmovanja prav v tej kuhinji. Najbolj poseben fant moje kariere, ki je bil celo olimpijec in ga tudi opisujem v svoji knjigi, je bil tako nestandarden, da ni bil za nikamor drugam razen za v mojo kuhinjo. Mojima dvema sinovoma se je pridružil najstnik, ki sem ga v poznih večernih urah razvajala s čajem, napolitankami in pogovori. Moje šepavo mentorstvo je bilo uspešno. Slovenijo je zastopal na olimpijadi v Kanadi, doštudiral je in mi svojo bodočo ženo prišel predstavit v mojo kuhinjo. »Brez tebe ne bi odrasel v to, kar je,« mi je napisala v povabilu na praznovanje njegovega tridesetega rojstnega dne.
Od kod vam toliko veselja in moči, da se poglabljate v otroke? V knjigi se podrobno spominjate njihovega vedenja in značajskih lastnosti ter poznejše izbire poklica. Meni to prikliče solze v oči.
Z deklico, ki jo omenjam v knjigi in ki je zdaj doktorica biologije in mamica, sva se nedavno srečali in sem jo vprašala, ali se spominja tiste luže na Kočevskem, v kateri se je navdušeno valjala in zaradi katere sem slutila, kakšen poklic si bo izbrala. Ti izleti so bili namenjeni temu, da smo se med seboj bolje spoznali.
Najbrž se še niste pogovarjali z novinarko, ki bi bila zaradi posameznih odlomkov v vaši knjigi ganjena do solza?
Pravzaprav sem se. Ena mojih bivših dijakinj, ki je zdaj urednica lokalnega časopisa, je bila med intervjujem z menoj ves čas zelo na robu. (smeh)
Več zanimivih vsebin pa lahko najdete v tekoči številki revije Zarja.
