Neva Nicotra Lazar se je tu rodila, Alfio, po rodu Sicilijanec, se je v vas zaljubil, ko mu je ta ponudila zatočišče pred mestnim vrvežem v Trstu. Ko se z Matejo voziva po ozki ovinkasti cesti, se ne moreva načuditi, kje vse ljudje živijo. Pokrajina je ena sama strma skala.
Zapuščeno domačijo na Kraškem robu je spremenila v raj.
Neva naju pričaka sredi vasi. Mimogrede nama pokaže, kje je na njihova avtomobila padla ogromna skala. »Pettonska je bila in potem sem se lotila iskanja rešitve.« Šest let je porabila za pisanje pritožb na razne urade, občino Koper, ministrstvo za infrastrukturo. »Veliko ljudi si je prišlo ogledat teren. Govorila sem z geologi in inženirji. Po šestih letih mi je končno uspelo: septembra dobimo zaščitne mreže.« Tako bo stena, ki premore tudi izvir zelo dobre pitne vode, od jeseni vasi spet ponujala občutek varnosti. Tako kot ga Nevi ponuja njen dom.
Ko naju pripelje v svoj raj, z Matejo z odprtimi usti obstaneva pred majhno kamnito hišo, ki je videti, kot da čaka spečo Trnuljčico. Neva pove, da je stara približno 600 let. Ko sta se z možem pred 17 leti odločila, da si jo preuredita v počitniško hišico, je bila napol porušena, obdana z neprehodno goščavo. »Skoraj devet let je bila najina počitniška hišica. Ko je šel mož v pokoj, pa sva se odločila, da se za stalno preseliva sem.« Obnovila sta še Nevino rojstno hišo, večjo, tudi narejeno iz kamenja, staro približno 350 let. Pred njo se bohoti murva, najverjetneje stara približno toliko kot hiša. »Pred štirimi leti sva se za stalno preselila sem gor. Takrat sva se odločila, da se začneva ukvarjati še s turizmom.« Sem prihajajo ljudje, ki znajo ceniti naravo. Obe hiši obdaja omamen vonj po vrtnicah, jasminu in zeliščih. Še preden z Matejo zbereva prve vtise, nama Neva z drevesa natrga sladkih češenj. »Pozneje vama bom pripravila še omleto iz zadnjih letošnjih divjih špargljev.« Držala je besedo, omleta je bila odlična, prav tako sveže pečena pita iz rabarbare in češenj.
Zemljo je treba pripeljati od drugod
»Po drugi svetovni vojni, ko so na obali začele nastajati prve tovarne, so se ljudje začeli množično izseljevati iz vasi. Ker je bilo premalo zemlje, je bilo življenje tu zelo trdo. Mi smo se odselili leta 1956, ko sem bila stara dve leti.« Družina, poleg Nevinih staršev še nona in nono, si je nov dom našla v Dekanih. »Nono je istega leta umrl, nona pa je z nami ostala še 30 let. Dočakala je sto let.« In prav nona je bila tista, ki je v Nevo zasadila ljubezen do te krute pokrajine. »Starši so bili v službi, jaz sem zrasla ob noni in njenih pripovedih o življenju v Podpeči. Čeprav je bilo trdo, ga je nona opisovala kot nekaj lepega. Pripovedovala mi je, kako so bili ljudje nekdaj povezani med sabo. Odločila sem se, da poskusim oživiti del nonine zgodbe.« V zlatih časih, je nona pripovedovala Nevi, je v vasi živelo približno 400 ljudi, danes jih je le še okoli 40, vendar se vračajo.
Neva in njen mož sta se prva vrnila. »Ko sem očetu predlagala, da bi obnovili hišo, je najprej nasprotoval: »Kaj boš hodila tja gor, kjer je sam kamen!« Neva se ni pustila prepričati. Nazadnje se je obnove lotila vsa družina. »50 let ni nihče od domačih šel do domačije. Hiši sta bili napol porušeni, vse je bilo zaraščeno. Najprej smo očistili okolico, potem smo začeli obnavljati manjšo hišo, v katero so nekdaj spravljali vozove in seno. Mama je kuhala, mi trije z očetom smo delali. Vse konce tedna smo preživeli v Podpeči.« Potem so najeli zidarja, da bi pozidal tisto, kar je bilo podrto. »Ko smo nekoč prišli pogledat, kako napreduje, smo se zgrozili. Z macolo je razbijal kamenje, iz katerega je bila zgrajena hiša. Smo ga odslovili, vendar tudi drugi, ki je prišel za njim, ni bil nič boljši.«
Na koncu so se obnove lotili sami: kamen na kamen, ure in ure dela. Ko je bila hiša obnovljena, se je začel slajši del. »Sama sem nakvačkala in izvezla zavese, z možem sva po svetu iskala stare kose pohištva in jih restavrirala. Najina hiša je tako rekoč ročno delo. Material za stopnice, stare tavele, opeke in škrlje, sva pripeljala iz Trsta. Našla sva jih na smetišču, tja so jih odpeljali, ko so prenavljali stari del Trsta, in iz njih sva stkala mozaik kraške hiške.« Nazadnje sta okrog hiše navozila še zemljo, da je Neva dobila svoj vrt, kamor je zasadila rože, zelišča in zelenjavo. Ko sta uredila manjšo hišo, sta se lotila še glavne. Pred leti, ko je šel Alfio v pokoj, sta se iz Trsta dokončno umaknila v svoj raj. »Tu je posebna mikroklima. Ni burje, burja gre čez nas, tudi slane ne poznamo. Sneg pa zapade enkrat na sto let. Čeprav je poleti suša, vse rastline preživijo.« Neva se pohvali, da sami pridelajo vse, kar potrebujejo. »Imamo svoje vino, svoje oljčno olje, svoje sokove, svoje čaje. Iz zelišč in sadja izdelujem tudi likerje in žganja, izdelujem naravna mila in šopke iz posušenih rastlin.«
Za turiste, ki iščejo nekaj več
Ko sta se dokončno preselila, sta se torej začela ukvarjati s turizmom. »Oče je bil tudi tokrat skeptičen. Ko so prišli prvi gostje, jih je prišel pogledat – čudake, ki rinejo v skalo, namesto da bi uživali ob morju.« Nicotrova gostom, prihajajo samo tujci, ponujata malce drugačen turističen aranžma. »Od Slovencev je prišel samo en par. Slovencev k nam ne vleče, ker je morje predaleč. Prvi so k nam prišli Francozi, Belgijci in Nizozemci, nekaj Angležev in Špancev. Zdaj so začeli prihajati tudi Nemci.« In kaj počnejo? »Prve dni malce potujejo naokrog po Sloveniji, potem pa kar naenkrat ostanejo pri nas. Začnemo se družiti in pogovarjati. Prinesem jim domače sadje in zelenjavo in jim začnem razlagati, kje sploh so, pokažem jim zelišča in razložim, za kaj so dobra. Lepo jih je opazovati, kako jih kar naenkrat vse začne zanimati. Hodijo okrog hiše in zbirajo rastline, ki jih bodo odnesli domov. Naši gostje so mestni ljudje in jih navdušuje, ker smo mi tako povezani z naravo.«
Neva tiste goste, ki ji najbolj prirastejo k srcu, povabi na doma spečen kruh ali pico iz krušne peči. »Hrano začinim in okrasim s cvetjem in zelišči. Nad mojimi kreacijami hrane so gostje zelo navdušeni, posebno ko izvedo, da so rastline, ki krasijo krožnik, tudi užitne.« Njena hrana je mešanica slovenskih narodnih jedi, združena s sicilijanskimi. »Zraven pa dodam še velik ščepec domišljije. Z večino gostov smo postali tudi prijatelji. Kar nekaj sva jih z možem že obiskala.«
Darilo za vas in vaščane
Ko sta bili hiši končani, okolica urejena, se je Neva odločila, da je napočil čas, da naredi nekaj še za vas in svoje sovaščane. »Ko sem razmišljala, kaj bi lahko naredila, sem se spomnila, da so takrat, ko so gradili železnico, zaradi tresljajev skoraj uničili vaško cerkev sv. Helene iz 15. stoletja.« Mimogrede, železniška proga, ki teče tik pod njihovo vasjo, ima najvišji naklon v Sloveniji. »Dve lokomotivi sta potrebni, da potegneta vlak navkreber. Ves čas pod nami ropotajo vlaki, ki povezujejo koprsko pristanišče s svetom. To je edina proga v Evropi, ki nima voznega reda. To me zelo moti.« Ko je bila proga končana, so iz poškodovane cerkve odpeljali oltar, vanjo pa deponirali gradbeni material. »Vaščani so cerkev pozneje sami znova uredili in posvetili, je pa ostala brez oltarja. Zato sem se odločila, da ga poiščem in poskusim dobiti nazaj. To se mi je zdelo zelo pomembno, saj je ta cerkev del moje preteklosti, moj genski zapis, kulturna dediščina mojih prednikov.«
Oltar, pravzaprav je šlo za tri kose, je našla na podstrešju samostana v Stični, kjer so čakali na restavriranje. »Bili so precej uničeni. Ko sem jih pripeljala nazaj v vas, sem jih najprej očistila, potem pa začela počasi sestavljati. Potem sem se povezala še z restavratorskim centrom. Gospa Nuška Dolenc se je zelo zavzela za to, da bodo oltar do konca restavrirali profesionalci.« Ker bo restavriranje drago, je Neva začela zbirati tudi denar. »Upam, da nam bo uspelo, da bo oltar nekoč spet zasijal v svojem zlatem sijaju.«
Orala je ledino tudi na področju televizijskih oddaj za gluhe
Ko je končala študij defektologije, je dobila službo v Centru za korekcijo sluha in govora Portorož. »Nekoč me je na domači telefon poklicala kolegica in mi rekla, da je želela samo preveriti, kakšen glas imam. Bi šlo, je še rekla in odložila.« Naslednji dan so ji ponudili, da bi začela s kretnjami tolmačiti televizijske oddaje. »To je bilo leta 1979, v Evropi takih oddaj še ni bilo. Ker vodilnih na TV Ljubljana to ni zanimalo, smo se povezali s Televizijo Koper. Na prvem sestanku mi je urednik rekel, naj nekaj povem s kretnjami. Kretenj takrat sploh še nisem obvladala, zato sem si nekaj izmislila. Uredniku je bilo všeč in dogovorili smo se, da poskusimo.« Tako je Neva, ko se je seveda dodobra priučila znakovnega jezika, začela tolmačiti prve oddaje za gluhe v Evropi. »Pozneje se mi je pridružila Ljubica Podboršek, ki to počne še danes.«
