»Vem, da bodo članki, tudi vaš, spodbudili mnogo vprašanj in pripombe: super, da je tej punci uspelo, a sveta ne bo spremenila … Saj ga ne želim! Želim si le, da bi se lahko izobrazilo čim več bodočih strokovnjakov, ki bodo delali z Romi in begunci, da jim približamo način dela, da se spoštljivo izražajo. Vsi smo predvsem ljudje. Če bomo pravilno razumeli okoliščine, bomo znali delati tudi s tistimi, ki veljajo za problematične ali kakor koli bi jih poimenovali.«
Serdica je majhna vas na skrajnem severu Slovenije, ki jo je še na zemljevidu težko najti. Leži tik ob avstrijski meji v bližini Rogaševcev. Pokrajina z blagimi hribčki, polji, gozdovi in ribniki je tam tako lepa, da človek dobi kar slabo vest, ker je ni že prej večkrat obiskal.
V Serdici je že približno sto let romsko naselje. Tam je doma Melisa Baranja, mlada in samozavestna Rominja, ki je pravkar uspešno končala študij na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani. Naslov njene diplomske naloge je Ženska, mati, Rominja: življenjske zgodbe slovenskih Rominj iz perspektive socialnega dela. Vanjo je zajete tudi veliko osebne izkušnje. »Brez te bi bila zagotovo napisana drugače,« pravi Melisa Baranja, ki je predlagala, da jo obiščemo pri njej doma v Serdici, v romskem naselju, kjer je odraščala. »Vesela sem vašega obiska! Prvi ste, ki ste prišli k nam,« naju je s fotografom pozdravila in skuhala kavo. »Pri nas je tako, da vam vedno ponudimo, kar imamo, takšen je romski običaj.«
V Serdici živi približno dvesto ljudi. Naselje je strnjeno, hiše so zelo različne, od novejših z urejenimi vrtovi in pročelji do skromnejših.
Številni nimajo moči, da bi se uprli diskriminaciji
Melisa Baranja je raziskovala tudi zgodovino domačega in sosednjega naselja Sotina: »Pred približno stotimi leti sta bili tu le dve hiši. S kolegom sva oblikovala družinsko drevo, ki pokaže, da tu zdaj živi že peta generacija.« Prekmursko okolje je prve Rome sprejelo, v kmečkem okolju so delali na kmetijah za preživetje in kot plačilo dobivali pridelke. »Sedanji prebivalci izvirajo iz dveh ali treh rodbin. Naše naselje s približno 200 stanovalci se je začelo razvijati zadnja leta, ko veliko ljudi odhaja na delo v Avstrijo, predvsem kot sezonski delavci. Za redno službo nimajo možnosti,« pove Baranja. Razlog je v nizki izobrazbi, deloma je tako zaradi rodu, morda tudi zato, ker nekateri nimajo izpita in se ne morejo voziti na delo. V bližini ni tovarn, do Murske Sobote je precej daleč. Mladi napredujejo, a morajo premagati številne težave. »Naši fantje že v šoli ob slabih izkušnjah postanejo uporniški. Spomnim se sošolca, kako ga je eden od učiteljev zbadal zaradi očeta, ki je zbiral železo. Kako tak fant ne bi postal uporniški?« Temu se večkrat pridružijo še družinske težave. »Mislim, da številni nimajo moči, da bi se upirali prikriti diskriminaciji. Tisti pa, ki jim uspe, se pozneje zavzamejo za svoje ljudi in okolje.«
Romi očitno niso vajeni obiskovalcev. Na sprehodu po naselju sva s fotografom ob Melisi vzbudila kar nekaj pozornosti. Eden od njih nas je prišel pozdravit, pred časom je bil občinski svetnik in predstavnik romske skupnosti. Zagotovo bi se tudi z njim lahko zapletli v dolg in zanimiv pogovor. Za hip je stopil v hišo ter prinesel knjigo Pavle Štrukelj o zgodovini in kulturi Romov v Sloveniji. V naselju so ponosni na Meliso. Veseli so, da ji je uspelo dokončati študij. »Pravimo ji kar naša Melisa,« je omenil eden od domačinov.
Nista želela, da ostane ob strani
»Ko sem začela obiskovati osnovno šolo, bi vanjo morali hoditi vsi otroci iz tega okoliša, ne le romski, vendar so starši dve deklici prepisali na matično šolo v Svetem Juriju. Tako nas je devet ostalo v razredu, čeprav se takrat nisem zavedala, da bi bilo v tem kaj posebnega.« Že v osnovni šoli je med počitnicami napisala raziskovalno nalogo z naslovom Kako se razlikujejo romske in neromske družine ter zanjo dobila posebno priznanje.
Podobna izkušnja jo je spremljala v srednji šoli: »Nisem se izpostavljala in sošolkam nekaj časa nisem želela povedati, da sem Rominja. Tako so mi svetovali tudi starši, ker so se bali, verjetno iz svojih izkušenj, da bi me družba zavračala, kar bi bilo velika težava zame, ki sem družabna. Nista želela, da ostanem ob strani,« pove Melisa in že v naslednjem trenutku pokaže vso svojo odločnost, čeprav z nasmehom na obrazu: »Ena od kolegic je ves čas slabšalno govorila o Ciganih to in ono, najbrž je imela slabe izkušnje. Ni mi bilo vseeno in nekega dne me je tako razjezila, da sem ji naravnost povedala, da sem Rominja.« Pozneje je nekaj sošolk povabila k sebi domov in tudi te so bile presenečene, ker niso vedele, da živi v romskem naselju.
Z raziskovanjem do samozavesti
Podobno odločnost je pokazala na fakulteti. »Kot Rominja sem se izpostavila ob obisku dveh gostov, ki sta govorila precej črno-belo o romskem vprašanju. S tresočim glasom sem povedala, da vsi Romi ne živimo enako, v naseljih brez vode in elektrike. Morda to velja za nekatere na Dolenjskem, a posploševanje ni dobro. Zagovarjala sem prekmurske Rome in želela pojasniti več vidikov naše skupnosti.«
V drugem letniku ji je profesorica ponudila delo pri projektu Rojstvo: izkušnje Rominj, ki jo je pripravil Slovenski etnografski muzej. Melisa je bila ena od koordinatork razstave, vanjo so bile vključene tudi ženske iz Serdice. »V dveh letih sem preštudirala in zbrala veliko gradiva ter se v tretjem letniku odločila za izbirni predmet Socialno delo z Romi, kjer sem dobila največ znanja.« Melisa Baranja se je v Ljubljani vključila v delovanje Romskega akademskega kluba. »Veliko mi je pomagal Sandi Horvat, ki mi je predstavil še druge izobražene Rome.« Delala je tudi z begunci in bila v vlogi zakonite zastopnice begunskih otrok.
Življenjske zgodbe v diplomski nalogi
»Počasi sem začela razumeti, zakaj Romi ostajajo v svojem položaju in težko napredujejo, spoznala sem več vidikov, od ravni posameznikov do širše družbe.«
Misel na to, da bo pisala o romskih ženskah, se je v njej vzbudila že veliko prej, preden je zasnovala diplomsko delo. »Začela sem jih spoštovati, že ko sem sodelovala pri projektu o rojevanju. Videla sem, kako so močne, nasmejane, kako se rade pošalijo. Spoznavala sem jih med prakso in pomislila, da se o njih ne piše spoštljivo, ne le o njihovih težavah in o tem, česa si ne morejo privoščiti. Večinoma se govori o Romih. Jaz pa sem želela spregovoriti o Rominjah. Ženske in moški sestavljajo naš narod. In jaz jih poznam. Nisem želela, da o njih piše nekdo, ki jih ne pozna tako, kot jaz poznam svojo babico in mamo, ki ju zelo spoštujem. Nekdo drug bi zapisal to ali ono, kar bi potrdilo splošne stereotipe. Ker sem sama Rominja, je del moje življenjske izkušnje, da sem bila tudi sama tarča diskriminacije, segregacije, stereotipov, predsodkov in rasizma. Tudi zaradi teh osebnih izkušenj sem se odločila, da bom v diplomskem delu raziskala in analizirala del podobnih izkušenj Rominj, ki so matere. S svojo raziskavo sem tem ženskam hotela dati javni glas, ki ga imajo same le zelo redko ali pa nikoli,« je v uvodu diplomskega dela zapisala Baranja.
Raziskava se je usmerila na vstopanje Rominj v partnerske zveze, nasilje v družini, rojstva otrok, skrb zanje, podporo romske skupnosti in podporo državnih institucij. Baranja je srečevala Rominje iz različnih slovenskih regij. »Idejo sem dobila na delavnicah z romskimi ženskami, ki so povedale toliko zanimivih stvari, od vraževerja do tega, kako je bilo, ko so postale matere.« Z naslovom je želela poudariti, da so njene sogovornice na prvem mestu ženske, nato matere in šele nato Rominje. »Obiskovala sem jih v mestnem, primestnem in podeželskem okolju po Sloveniji. Intervjuji so trajali od 45 minut do več ur, nekatere ženske sem srečala večkrat, da sem jih bolje spoznala ali ker se na začetku niso sprostile med pogovorom. Morda o nekaterih problemih do takrat, ko sem jih o njih vprašala, sploh še niso razmišljale. Nekatere niso dovolile, da bi pogovor posnela.« Njena prednost je bila, da se je lahko pogovarjala v romskem jeziku. Marsičesa se je lahko dotaknila šele po daljšem spoznavanju. Takrat so ženske spregovorile o izkušnjah, kot sta na primer nasilje in alkoholizem.
Asimilacija zaradi slabih izkušenj
Miselnost se spreminja!
»Starši otrok iz moje generacije so sicer želeli, da bi ti hodili v šole, a morda niso bili vsi dovolj močni. Večina kolegov se je želela čim prej zaposliti. Za dekleta velja, da je rešitev tudi to, da se poročijo in imajo otroke. Zdaj se je miselnost spremenila vsaj toliko, da mnogo deklet želi končati šolo, preden imajo otroke!«
Melisa Baranja po opravljeni diplomi čuti veliko zadoščenje, zadovoljstvo in veselje. »Zgodila se mi je podiplomska depresija,« se nasmejano pritoži Baranja. »Tako dolgo sem se ukvarjala s podatki in besedilom, da sem bila izmučena in nisem več vedela, ali je naloga dobra.«
Vidikov, o katerih bi morali več vedeti, je še veliko, pravi Baranja. Pisati bi morali o organizacijski diskriminaciji. O tej ženske niso niti govorile, kot da bi se nanjo že navadile, ko jo na primer doživijo pri obiskih ordinacij ali uradov. Še ena pomembna ugotovitev: številne matere otrok ne učijo romskega jezika, da ne bi imeli pozneje težav na primer v šoli ali bolnišnicah. Iz tega sledi: »Asimilirati smo se začeli zaradi slabih izkušenj, ne zaradi dobrih, da bi želeli biti nekomu podobni! To je moja življenjska ugotovitev. Zaradi slabih izkušenj ženske prikrivajo, da so njihovi otroci Romi. 'Bolje je, da se tega ne ve,' so večkrat povedale!« Ugotovitev veliko pove o tem, kakšna družba smo, kakšne vrednote in odnosi nas usmerjajo. Vse to, o čemer kritično govori Baranja, se ne bi smelo dogajati, ljudje bi morali ceniti različnost in vse, kar ta prinaša. »A se dogaja,« pripomni Melisa Baranja. »Različnost je bogastvo, a jo v praksi težko razumemo, še posebno ko gre za Rome.«
Podpora staršev je bila zame ključnega pomena!
Melisin dedek je bil svetnik v naselju, med prvimi je začel oblikovati romska društva in je sodeloval pri ustanovitvi Zveze Romov Slovenije. »Takrat sem bila premajhna, da bi se še spomnila dogodkov. Številni mi pravijo, da sem odločnost in razgledanost podedovala po dedku. Predvsem so si že moji stari starši zelo prizadevali, da bi dobili stalno delo. Dedek in pozneje tudi moj oče sta delala v gradbeništvu po vsej Sloveniji. In babica se večkrat spomni, kako so se s tovornjaki vozili na Hrvaško delat na poljih. Moji starši so bili podobni. Želeli so napredovati in končali so poklicno šolo. Mama je šivilja, delala je v Muri in pozneje v Avstriji. Oba starša sta poudarjala, da moram napredovati v šoli, ker le tako ne bom v podrejenem položaju, kot sta bila večkrat onadva, ko so ju delodajalci izkoriščali in sta bila skoraj dvajset let sezonska delavca. Sem edina hči in starši večkrat omenijo, da me verjetno ne bi mogli vpisati v šolo v Maribor in plačevati dijaškega doma, če bi imeli več otrok. Res je bilo težko. Dom je stal več kot 200 evrov, a bila sem skromna in morda sem tudi zato prej odrasla. Spomnim se, da me je mama že v osnovni šoli večkrat pohvalila, kako sem razumna in pravična: 'Tebi bo nekoč uspelo v poklicu.' Če me starši ne bi podpirali in usmerjali ter mi ne bi privzgojili takšnih vrednot, mi ne bi uspelo priti do diplome.«
