Tokrat zato, ker je pred hujšimi zdravstvenimi posledicami rešila starejšo sosedo, ki je pozno zvečer poklicala na pomoč. Mirela Čorić je brez pomišljanja stekla iz svojega stanovanja, vdrla v sosedino in ji pomagala. V zasebnem življenju bi tej herojki in dobri vili morali podeliti še eno medaljo za srčnost. Pred dobrimi štirimi leti je namreč pod svojo streho sprejela nečaka, takoj ko je privekal na svet, saj njegova mamica ni bila sposobna skrbeti zanj.
Nečak, ki jo kliče mama, je zrasel v krasnega fantka, tako kot njena sinova. »Moja sestra ima težave z odvisnostjo, zato ni mogla poskrbeti za otroka, pa sem se odločila to storiti jaz. Kar naenkrat sem dobila dojenčka v družino in nisem preveč pomišljala – če sem zmogla poskrbeti za dvoje ust, bom še za tretja, sem si mislila.« Še prej se je morala za svojega nečaka bojevati na enem izmed centrov za socialno delo, kjer niso bili naklonjeni temu, da bi ga teta vzela v rejo. Mirela se je modro odzvala in uredila, da je primer prešel v pristojnost drugega centra za socialno delo, kjer so se nato čisto drugače pogovarjali. Koliko poguma je treba za takšno dejanje? »To je preprosto življenjsko. Čeprav sem bila mati samohranilka, z dvema majhnima otrokoma, sem vedela, da bom zmogla.«
Pred odločitvijo se je pogovorila z bližnjimi, med katere poleg njenega očeta spadajo tudi nekdanji mož, z njim se zelo dobro razume, in njegovi starši. »Moj nekdanji mož lepo skrbi za otroke, njegova mama pa je še vedno moja prijateljica in opora – ona je tam, kjer jo potrebujem – ali za varstvo otrok pa tudi za kakšno neumnost,« se nasmehne Mirela ob tem, ko zgoraj podpisana dvigujem obrvi, ker je to tako neverjetno redko, a lepo slišati.
Oče, ki je zelo ponosen nanjo, živi v Velenju, mama pa je umrla pri njenih sedemnajstih letih. Že 22 let jo pogreša. K svoji razširjeni družini šteje tudi starše nekdanjega fanta njene sestre, ki so Mirelinega nečaka in rejenca tako vzljubili, da ga še vedno odprtih rok sprejmejo vsak drugi konec tedna, ko mora Mirela v službo. Tako ima njen najmlajši otrok v Postojni še nono in dedija. Ta otrok ima veliko babic in očkov, prida Mirela.
Dobra soseda
Je na svetu zato, da pomaga? »O tem sem že razmišljala in verjetno je res tako. Mislim, da je to moje poslanstvo,« odgovori Mirela, ob čemer njena kolegica policistka odločno prikimava.
Da je prišla do pomoči potrebne sosede, je morala vlomiti in težko si je predstavljati, kako vržeš vrata s tečajev. »Človek dobi neverjetno moč, preplavi te adrenalin, taka sila se nabere v tebi, da se bojuješ do konca. Sem bila pa razočarana, da ni mojega vlamljanja in butanja na vrata slišal nihče od sosedov, nihče ni prišel pogledat, kdo zganja tak hrup ob pol enajstih zvečer. Šla sem zvonit in trkat, pa nihče ni odprl vrat. Na koncu je le prišla ena od sosed in mi pomagala dvigniti in premakniti sosedo na posteljo.«
Soseda ji še vedno ne pusti spati, saj jo skrbi zanjo, zato kar naprej špiči ušesa in posluša, kaj se v spodnjem nadstropju dogaja z njo. »Vsak dan ji kaj skuham in ji to odnesem, da jo vidim in pozdravim. Moji otroci so živahni in kakšen od njih pogosto glasno skoči s pograda, pa jo takšni večerni skoki običajno prebudijo, hitro se ustraši in misli, da je potres. Potem potrka po stropu, zato odhitim v njeno stanovanje, prinesem večerjo, jo objamem in rečem: 'Štefka, saj te razumem.' Pa je spet dobre volje, pomirjena in srečna. Trudim se biti dobra soseda,« še skromno doda.
Čeprav se Mirela iz dneva v dan srečuje s težkimi zgodbami – veliko mladih je na cesti, veliko je droge, odvisnosti, depresije, žalosti, polno je ljudi, ki jih nihče ne sliši, brez cilja in ne videč izhoda – skuša službene skrbi pustiti v garderobi, kamor odloži uniformo. To je še posebno težko, ko se ukvarja s primeri, v katere so vpleteni psihično in fizično zlorabljeni otroci.
Mišice niso dovolj
Odrasla je v ljubljanski soseski Rakova Jelša, ki je bila včasih na zelo slabem glasu. »Nekaj takega kot Fužine ali še slabše. Veliko mojih sosedov, znancev in prijateljev, s katerimi smo se družili v otroštvu, je na žalost v zaporu. Vendar mi je bilo že kot mlajši jasno, da so nekateri preveč divji, hoteli so vse poskusiti, in sem se umaknila od njih. Imela sem zgolj eno prijateljico, s katero sva to še danes. Moja sestra se tej slabi družbi na žalost ni znala izogniti.«
Mirela si je po tihem vseskozi želela postati policistka, vendar takrat na policijsko akademijo še niso sprejemali žensk, zato je sedla v klopi ekonomske srednje šole, kjer je v prostem času tako kot že prej v osnovni šoli trenirala karate. Po srednji šoli se je odločila za prekvalifikacijo, saj se ni videla v pisarni, temveč na terenu, med ljudmi.
»Še vedno sem rada policistka in ne bi mogla biti kaj drugega, vendar tisti, ki hoče imeti dobro plačo, kot policist ne bo zadovoljen. Tisti, ki to delo opravlja s srcem, pa bo ne glede na plačo ostal. Delo, ki ga opravljamo, bi lahko bilo bolj spoštovano in bolje plačano, vendar smo policistke v primerjavi s prodajalkami ali snažilkami, ki so pred nekaj dnevi protestirale pred vlado, lahko še zadovoljne.«
Pred časom ji je nekdo dejal, da je kot alfa samica – energična in neustrašna v službi, doma pa se prelevi v ljubečo mamo, kuha, crklja in se igra človek, ne jezi se. Vendar je tudi v službi večinoma prijazna, tudi ljubeča, saj se tako bolje počuti in mnogo več doseže. Še vedno misli, da v policiji niso merilo mišice, da je treba delati predvsem z glavo. »Medalje ne dobiš zaradi kazanja mišic, ampak moraš biti na prvem mestu človek, oseba s čustvi. Danes so težki časi za vse in ne vemo, kaj se komu plete po glavi, kakšne težave ima in kako se bo odzval, zato se moraš z vsakim lepo in dostojno pogovoriti – ne glede na to, ali je narkoman, klošar, alkoholik ali pa predsednik.«
Dobra vila
Tako jo zagotovo vidi nekdanji brezdomec Vili, ki ga je pred leti odvrnila od samomora, nato pa je bila njegova poročna priča na poznejši poroki z gospo, v katere življenje je prav tako posegla Mirela Čorić. Partner jo je namreč pretepal in silil v beračenje. Na žalost Vilijev zakon ni zdržal, na cesti pa le ni več. Še vedno pogosto poklepetata v parku, kamor Vili pride v staro klošarsko družbo.
Kot policistka je od opazovalke napredovala do vodje okoliša na eni najbolj obremenjenih policijskih postaj v državi, Ljubljana Center, kjer s kolegi delajo kot mravljice. V prestolnico se v turistični sezoni še v večjem številu na delo zgrnejo tuji žeparji in poklicni berači in mnogo delovnih policijskih ur je namenjenih preprečevanju tovrstnih kaznivih dejanj. Mirela sodeluje tudi z nevladnimi organizacijami, s katerimi poskušajo ljudem pomagati z ulice, ter z veseljem obiskuje šole in otroke ter mladostnike, med katerimi številni ne premorejo več spoštovanja do policijske uniforme. Sama je bila vzgojena drugače ter spoštovanje do starejših in osnovni bonton prenaša tudi na svoje tri sinove. Sadovi so že vidni, saj pozdravljajo sosede in jim namenijo prijazno besedo.
Nagrade za hrabrost in požrtvovalnost imajo tudi nekaj malega finančnega učinka, vendar ji pomenijo več kot to. »Dajo mi vedeti, da sem na pravi poti in da sem naredila nekaj dobrega. To je največja nagrada.«
