Novice Svet24

Mateja J. Potočnik

Občinski referendum postavljanja vetrnih elektrarn v Senožečah ni povsem zavrl. Na hribu Zajčica se še vedno predvideva postavitev devetih vetrnih elektrarn. Tako piše v državnem prostorskem načrtu (DPN), ne pa v občinskem. »Občinski svet, ki je politično telo, se odloča, kot se odloča. Konkretno pri nas, kjer ima večino stranka SDS, ki nasprotuje gradnji, se je to zavrlo. Občina tako ni dala soglasja v obliki občinskega prostorskega načrta, mi bomo zato šli prek državnega lokacijskega načrta,« pojasnjuje Anton Može, nekdanji predsednik Agrarne skupnosti Gabrče, ki zemljišča, na katerih so predvidene vetrnice, proti plačilu oddaja v najem investitorju Amicus.

Zelene redukcije
Postavitev vetrnih elektrarn je zaradi državnih subvencij trenutno povsem racionalna. Manj racionalen je sam obstoj državnih subvencij, saj bi ta denar lahko šel v varčevanje z električno energijo namesto v ozelenitev njene proizvodnje. Vetrna in sončna energija namreč nista stabilen vir električne energije, ki ga sicer zahteva industrija. Nemško gospodarstvo ima zaradi tovrstnih redukcij že težave, opozarja Ogrin

»Agrarne skupnosti so to zemljo dobile pred 200 leti. Takratna vladavina Avstro-Ogrske nam je to dala kot slabe površine. Predstavljamo si lahko, kakšna zemljišča so to, v glavnem gre za degradirane površine. Ugotovili smo, da se da na tem območju postaviti vetrne elektrarne, in na tem projektu tudi lobirali,« nadaljuje Može.

Zaradi vetrnic razkoli in zavajanja

A lokalna skupnost glede tega niti približno ni soglasna. V preteklih dneh so prebivalci Senožeč v svoje nabiralnike prejeli nekakšno okrožnico Civilne iniciative za zaščito Senožeških brd. V njej je nanizanih nekaj nespornih dejstev in nekaj takšnih, ki so, milo rečeno, interpretirana na sporni način. »Tukaj je dve tretjini neresnic,« je brez dlake na jeziku Gorazd Marinček iz Slovenskega E-foruma. Okrožnica tako med drugim trdi, da DPN »grobo krši okoljevarstveno zakonodajo, povezano z regijskim parkom Škocjanske jame, ogroža Unescov naziv svetovne dediščine, grobo krši določila Nature 2000«, na podlagi česar poziva k preklicu že sprejetega DPN.

»V osnovi se DPN ne more umeščati v področje naštetega. Tega v startu ne moreš narediti,« odgovarja Marinček. Postfaktične se mu zdijo tudi druge trditve. »Lokacija Zajčice je vprašljiva samo z estetskega vidika, nič od ostalega v tem pamfletu za ta konkretni primer ne drži,« zaključuje Marinček.

»Vetrnice poganja denar«

STA

Če se od konkretnega malce odmaknemo in pogled usmerimo širše, pa zadeva vendarle ni povsem enoznačna v smislu, da gre za boj med tistimi, ki želijo pozeleniti način proizvodnje elektrike, in tistimi, ki želijo, da zelena ostane narava – torej takšna, kjer mlini na veter ne bi kazili pogleda nanjo.

Tomaž Ogrin z Inštituta Jožef Stefan opozarja, da so vetrne elektrarne rentabilne zgolj zaradi visokih subvencij: »Vetrnice poganja denar. Odplačajo se v petih do devetih letih, pogodbe o obveznem odkupu (električne energije) po visoki ceni pa so sklenjene za 15 let. Država meče denar dobesedno v veter.« S subvencijo zagotovljena cena megavatne ure električne energije iz vetrne elektrarne namreč znaša kar 95,38 evra. Tržne cene megavatne ure se medtem gibljejo pod 40 evri.

To je tudi razlog za dolge vrste investitorjev v vetrno energijo. Potem ko se investicija v približno devetih letih povrne, namreč vetrnice proizvajajo le še čisti dobiček, s subvencijami prelit iz državnega proračuna. »Pri vetrni energiji gre za denar, ki napaja nemška delovna mesta, namesto da bi se porabil za domače obnovljive rešitve, kot je zamenjava kurilnega olja, plina in drv s toplotnimi črpalkami,« je do problema kritičen Ogrin.