Razveseljivi so podatki, da se je stopnja tveganja revščine, ki meri število ljudi, ki živijo v revščini, v zadnjem letu zmanjšala za 0,4 odstotka.
Strokovnjaki opozarjajo, da so ti podatki o revščini nezanesljivi, saj merijo relativno revščino, glede na dohodke vseh, ne pa glede na dejansko stanje oziroma ustrezna sredstva za preživetje.
Za 0,8 odstotka se je znižala tudi stopnja tveganja socialne izključenosti, ki gre dlje od zgolj materialne prikrajšanosti oziroma nezmožnosti nakupa osnovnih dobrin. Meri namreč izključenost posameznikov iz družabnega življenja (športnih, kulturnih, zabavnih dogodkov). Takšni ljudje si na primer ne morejo privoščiti kave s prijatelji, ker bi jih to lahko stalo preveč. Posledično se jih vse več osami in izključi iz socialnih krogov, ki bi jim omogočali boljše življenje.
Revni upokojenci in brezposelni
Pri nas je trenutno približno 280 tisoč ljudi, ki jih statistike uvrščajo med revne. Od tega je kar 17 odstotkov oziroma 83 tisoč upokojencev. Predvsem pa vzbuja skrb, da je med njimi 57 tisoč žensk, ki so v preteklosti zaslužile veliko manj od moških. Vsaka peta oseba pod pragom revščine je tako upokojena ženska. Skoraj polovica oziroma 44,8 odstotka vseh brezposelnih je revnih. Skrb vzbujajoč podatek je tudi, da so med revnimi tudi zaposleni, kjer prednjačijo samozaposleni. Med njimi je tveganju revščine izpostavljenih kar 23 odstotkov espejevcev, medtem ko je takih med vsemi zaposlenimi samo štiri odstotke.
Zgrešene politike vlad
Za eno samsko osebo je bil lani ocenjeni prag tveganja revščine 616 evrov, za dve osebi pa 925 evrov. Za gospodinjstvo z dvema odraslima osebama in dvema otrokoma, mlajšima od 14 let, je bil prag ocenjen na 1294 evrov.
Pri tem gre velik del krivde za takšne podatke pripisati vladam, ki so nadomestila za brezposelnost in socialni dodatke zniževale z nepremišljenimi razlogi, ki so odmislili kompleksnejšo sliko in sistemsko krivdo za takšno stanje ter so za brezposelnost poenostavljeno okrivili lene ljudi. Obenem so po drugi strani mlade nekritično in nepremišljeno s subvencijami silile v ustanavljanje podjetij. Takšne politike so oslabile položaj iskalcev zaposlitve in zaposlenih na trgu dela; posamezniki morajo za preživetje sprejemati vse manj kakovostna in slabše plačana delovna mesta. Kar je bilo še bolj zaostreno v času največje krize, ko je skokovito naraslo število brezposelnih. Na področjih, povezanih s temi skupinami, bi bile zato nujno potrebne bolj premišljene politike in ukrepi.
