Ne potrebujem pogledov usmiljenja ali zgražanja vseh tistih, ki ste tako močni in pogumni, da česa takega ne bi nikoli dovolili. Ne, vi že ne. Ljubše mi je, da pomešana med množico nosim barve pomladi. Glavo bom potopila pod gladino, da boste videli le lepljive naftne mehurčke, ki cmokljajo in pripovedujejo čudaško zgodbo, ki se je vrsto let odvijala za zaprtimi vrati navidez uglednega para.
Bila sva par, poročena, živela sva v predmestju. On uspešen podjetnik, jaz administratorka, vse dokler se mu ni zdelo prikladneje, da sem ostala doma in skrbela za dom, zanj.
Zakaj bi sploh odprla usta? Čemu?
Zakaj bi sploh odstrla zavese in vam pokazala temo svoje sobe? Povem vam, zakaj. Odločila sem se hipoma, pred kratkim. Dnevno sobo je napolnjeval zvok večernih novic. Spolno nasilje nad ženskami. Na ekranu silhueta ženske, ki pripoveduje o trpki izkušnji, posilstvu, ki ga je doživela pred leti. Sedem. Prisluhnem. Pripoveduje o hudih travmah. Obiskih pri psihologu, pripoveduje o nočnih morah, o življenju, ki nima smisla in ki ga ne more potisniti nazaj na pravo pot. Joče. Hlipa. Žal mi je zanjo, vem, da ji ni lahko, a kljub temu prhnem skozi kotiček ust. Bila je posiljena, enkrat. Enkrat samkrat. Zgodilo se je hitro. Iz pljuč iztisnem zrak in pokimam. Odločena, to morate slišati.
Preberite tudi: Zapomnil sem si le dve besedi - dializa in umrl. Kliknite tukaj!
Vem, zagrenjena sem. Predvsem jezna nase, ker nisem zbrala poguma. Lažje se je bilo predati, se prepustiti, prilagoditi. Izklopiti čustva in se oviti v niti marionete. Vam vzbujam nestrpnost, ker slepomišim? Že hitim, odpiram predale v kleti svoje črne duše … A le za hip, na kratko …
Spolna sužnja
Bila sva par, poročena, živela sva v predmestju. On uspešen podjetnik, jaz administratorka, vse dokler se mu ni zdelo prikladneje, da sem ostala doma in skrbela za dom, zanj. Na zunaj povprečen par, za vrati škripajoči tečaji. Ni šlo. Hranil se je z občutkom moči, nadvlade, rad je imel nadzor, ki ga je kot Gestapo izvajal za zaprtimi vrati domače hiše. Zlasti spolnost je bilo tisto področje, kjer je sproščal svoje temne vzgibe. Bolj kot se je krhalo najino razmerje, več in pogosteje je zahteval. Pokoro spolne sužnje. Bila sem prestrašena, uničena. Vedela sem, kaj me čaka, ko bo zakorakal skozi vrata. Vedela sem, kaj bo sledilo, ko bo na mesto legel mrak. Žive pornografske slike so mi poplesavale pred očmi in mi vzbujale slabost, obup, grozo. Da za dnem, noč za nočjo. Enkrat, dvakrat, trikrat …
Veste, nočna mora ne nosi le maske režeče pošasti. Lažje je prenesti silo, ki se zgodi hitro, ki od tebe ne pričakuje drugega, kot da razkrečiš noge, stisneš zobe in potrpiš. Da mine, da opravi svoje. Dobro vem, izkusila sem tudi to. Prava nočna mora je tista, kjer moraš sprejeti igro z nasmehom, voljna, igriva, pripravljena ustreči, nuditi ekstazo in jo ob enem doživljati tudi sama. Pod prisilo, z nemim rezilom pod vratom. Nepokorščina zarije to rezilo, v drobovje, vrta in zbada, povzroča nepredstavljive posledice. Pa kdo si ti ženska, da se nisi postavila zase? To se sprašujete, mar ne? Nihče, nihče sem. Še manj kot to.
Imam travme, posledice, obiskujem psihologe, preklinjam svet in življenje? Ne, nič od tega. Le spolnosti in moških ne želim več v svojem življenju. Nikoli več.
Veliko razmišljam o človeškem umu. Kako se v želji po preživetju prilagodi še tako težkim razmeram. Kako razprede svoje lovke in jih zasidra v upanju, da je ustvaril podobo normalnosti. To se namreč zgodi, ko smo nasilju izpostavljeni dan za dnem, vrsto let. Z njim piješ kavo na verandi. Greš po nakupih v trgovski center. Kuhaš, pospravljaš, zdita se kot normalen par. Pa vendar ni tako. Ne zares. To vesta oba. Posiljena, vsak dan. Večkrat na dan. Z nasmehom na ustnicah. Želi ga tam, nasmeh. Želi glasne stoke, zvoke užitka. Ni mu mar za bolečino. Ni mu mar, da se igra odvija pod prisilo. Ni mu mar, da s prsti drsi po lutki. Prazni, temni, brez duše …
Sem za seboj puščala zapletene vrstice? Oprostite. Pa saj ste doumeli, kajne? Njega ni več, to vam še zaupam. Prometna nesreča. Pa jaz? Živim v enosobnem stanovanju. Sama. Mirna. Imam travme, posledice, obiskujem psihologe, preklinjam svet in življenje? Ne, nič od tega. Le spolnosti in moških ne želim več v svojem življenju. Nikoli več. Dovolj je bilo. Preživela sem več kot 5000 posilstev. Prav ste prebrali. Pet tisoč. A zdaj je končano. Ta zgodba je zaključena. Nasmeh na lica in pot pod noge. Nič več solza …
Preberite še: Znana slovenska pevka skriva tragične zgodbe
