»Čeprav je na moja prva predavanja prišlo zelo malo ljudi, nisem odnehala. Za spremembo človek potrebuje približno pet let in moj cilj je, da do leta 2020 naredimo spremembo in dokažemo, da se mračna napoved, da bo takrat depresija postala bolezen številka ena v razvitem svetu, v Sloveniji ni uresničila. Moja želja je, da bi v Sloveniji izpeljali čustveno revolucijo,« razmišlja Sanela Banović.
Kaj je depresija, je Sanela občutila na svoji koži. Ko je bila stara 13 let, se je v Bosni začela vojna. »Bila sem otrok, ki se je moral soočiti s tem, da nima česa jesti, da lahko vsak dan umre. Doživela sem, kako je biti begunka. Ker po vojni nisem razčistila teh travm, se mi je med študijem zgodilo, da sem padla v hudo krizo. Začelo se je z bolečinami v želodcu, bila sem brezvoljna, imela sem bolečine v prsih, potem so se pridružile še druge psihosomatske tegobe. Ker sem globoko vase potlačila bes, jezo, žalost, je naenkrat vse to izbruhnilo iz mene.«
Poiskala je pomoč in se začela izobraževati. »Imela sem dobro psihologinjo, ki mi je predpisala tudi zdravila proti depresiji. Zdravila so mi pomagala skozi krizo, potem sem začela delati sama.« Poleg študija medicine se je začela dodatno izobraževati na področju psihologije, v ZDA je opravila tudi šestmesečni dopolnilni študij s področja psihiatrije, v Švici in Nemčiji je med drugim raziskovala, kako delujejo hormoni in možgani. »Ko sem spoznala, kaj se je dogajalo z mano, in si priznala, da to ni nekaj, česar bi se morala sramovati, sem se lahko začela ukvarjati s sabo.« Danes je Sanela srečna in zadovoljna ženska, ki zna uživati življenje. »Sebe sem postavila na prvo mesto in moja želja je, da bi bili vsi to sposobni naredit. Vse je mogoče, če človeka izobraziš. Pa ne tako, da mu govoriš, kaj mora početi, ampak da mu pokažeš, kaj vse se mu ponuja in kako pomembno je, da se začne čutiti.«
Zelo vas zanima psiha, od kod potem odločitev, da specializirate gastroenterologijo?
Ko sem v Sarajevu končala medicinsko fakulteto, nisem vedela, kaj naj specializiram. Po končani pripravniški dobi sem prišla v Ljubljano, kjer sem izbrala interno medicino. Ta ponuja široke možnosti. Ko pa sem spoznala, da so v črevesju naši drugi možgani, me je vse bolj vleklo na področje gastroenterologije. Drugi razlog, zakaj sem pristala na tem področju, pa je ta, da v UKC Ljubljana na tem oddelku dela zelo dobra ekipa.
V svoji ambulanti ste začeli ugotavljati, kako močno je psiha povezana s črevesjem.
Ko sem pred sedmimi leti začela delati na gastroenterološkem oddelku Kliničnega centra v Ljubljani, sem opazila, da ima ogromno, tudi zelo mladih ljudi zdravstvene težave, ki so močno povezane s psiho. Ko sem jim razložila, kaj se dogaja z njimi, je bil prvi odziv odpor. Zagotavljali so mi, da z njimi ni nič narobe, da je v njihovem življenju vse v redu. Ko sem jih spraševala, kaj jih veseli, so mi številni priznali, da si želja ne morejo izpolniti, ker imajo še toliko drugih stvari, ki jih morajo prej narediti.
Menda smo Slovenci na prvem mestu med državami v EU po pogostosti beljenja stanovanja, da ne omenim našega pretiranega ukvarjanja z avtomobili in domačimi ljubljenčki.
Res je, po drugi strani pa v Sloveniji vsako leto 757 ljudi naredi samomor. Medtem ko se midve pogovarjava, sta si 2,2 človeka vzela življenje. Takšno je stanje tudi v drugih tako imenovanih bogatih državah. Nemčija, Švica, Amerika in Japonska se ponašajo z največ psihosomatskimi klinikami. Čeprav imajo te države visok nacionalni dohodek, imajo na drugi strani ljudi, ki ves čas delajo čez svoje zmožnosti in odrivajo svoje želje. Na koncu pa čisto sesuti pristanejo na eni od psihosomatskih klinik, zavarovalnica jim celo plača zdravljenje, da jih učijo, kako bi morali živeti. Tam jim povedo, da je normalno, da so žalostni, se kdaj zjokajo, da se morajo pogovarjati o svojih težavah, da jim ni treba ves čas delati s polno paro.
Kaj je vam poleg tablet pomagalo, da ste se izvlekli iz depresije?
Pogovor z ljudmi, ki so mi blizu. Imam srečo, da imam zelo dobro socialno mrežo. Zelo pomaga, če se lahko takrat pogovarjaš o tem, kaj se dogaja s tabo, in daš to iz sebe. Ko me je nekoč prijateljica zvlekla na razvajanje v velnes, sem ugotovila, da sem pozabila na svoje težave. Ko sem se bolj poglobila v to, sem ugotovila, da obstaja ogromno študij, ki dokazujejo, da tisto, kar te zadovoljuje, ugodno vpliva tako na tvoje telo kot tudi na psiho.
Na enem od svojih predavanj ste ljudem povedali zgodbo, kako se je vaš oče potrudil, ko je še dvoril vaši materi.
Partnerji, pravi Banovićeva, se po nekaj letih zveze začnejo jemati, kot da so samoumevni. »Ko svoje paciente sprašujem, kaj imajo njihovi partnerji radi, mi ne znajo odgovoriti. Če ne veste, kaj imajo oni radi, tudi partner za vas tega verjetno ne ve. Sama sem pred leti prekinila zvezo s fantom, ko mi je tretjič za darilo prinesel čokolado z okusom ananasa, ki je ne maram.«
Mama nam je zgodbo o tem, kako ji je oče decembra izpolnil željo, da bi jedla lubenico (Sanelin oče je poskrbel, da je iz Grčije prek Beograda na naslov njegove izbranke v Sarajevu pripotovala sladka, sočna lubenica; op. avt.), pa tudi to, da ji pozneje ni več izpolnil niti najpreprostejših želja, povedala velikokrat. Pogosto sem bila žalostna, ker sem videla, kako so se starši zaradi vsega, kar prinese življenje, odtujili med seboj. Zdaj, ko sta oba v pokoju in sta ostala sama, spet vzpostavljata stik. Je pa med njima še vedno veliko ovir, veliko nakopičenih starih zamer. Vendar jaz vedno pravim, da če obstaja močna želja, potem lahko sedeš v avto in se odpelješ v Grčijo po lubenico. V življenju je vse mogoče.
Ali ljudje, ki so poslušali vaša predavanja, sledijo vašim zgledom?
Ne želim si, da bi se ljudje spreminjali zaradi mene ali po mojem receptu. Od vrtca naprej nas učijo, kako moramo delovati, nihče pa nas ne uči poslušati sebe. Meni so denimo precej pomagali hribi. Ko me ljudje sprašujejo, ali naj hodijo v hribe, jim povem, da bodo hitro obupali, če bodo to naredili samo zato, ker je hoja v hribe pomagala meni. Vsak mora najti tisto, kar ustreza njemu. Pogosto me novinarji sprašujejo, ali sem zadovoljna z odzivi ljudi. Vesela sem, da mi po predavanjih ljudje povedo, da so začeli drugače razmišljati. Nekoč je po predavanju k meni prišlo dekle in mi povedalo, da sem njeno mamo rešila pred samomorom – gospa se je namreč odločila, da se začne zdraviti. Pa ženska, ki mi je prišla povedat, da je odšla od moža, ki jo je pretepal. Jaz ljudem ne govorim, kaj morajo narediti, mene zanima le, ali so zadovoljni s svojim življenjem. Če niso, jim svetujem, naj nekaj spremenijo. Kdaj bodo izpeljali to spremembo, pa je njihova odločitev.
Sedem objemov na dan menda učinkuje enako kakor ena tableta antidepresiva ali protibolečinska tableta
Rada bi poudarila, da če ima nekdo diagnosticirano depresijo, je z objemi ne bo pozdravil. Klinično depresijo je treba zdraviti z zdravili. Objemi so lahko podporna terapija, še bolje pa se obnesejo kot preventiva. Ko sem bila leta 2007 v Švici, sem sodelovala v raziskavi, ki je dokazala, kako močno na ljudi vpliva človeški dotik. Zdaj so celo nevrokirurgi ugotovili, da se ljudem, ki imajo boljšo socialno mrežo in se veliko dotikajo z drugimi, po operacijah na možganih rane hitreje celijo. Pa saj to ve vsak, ki ima malce zdrave kmečke pameti! Moja babica je vedno rekla, da je treba bolnike božati, da jim je bolje. Tudi otroke, ki se ne počutijo dobro ali jih kaj boli, vzamemo v naročje in jih tako potolažimo. Ko pa odrastemo, tega ne počnemo več. Partnerja, ki toži, da ima bolečine, raje napotimo k zdravniku.
Vi se menda včasih uležete kar v posteljo k svojim pacientom.
K tistim, ki mi to seveda dovolijo. Ugotovila sem, da jim bližina pomaga pregnati strahove in bolečine. Pa seveda pogovor. Bolniki, ki ležijo, razmišljajo samo o svoji bolezni, s pogovorom pa jim preusmerim pozornost na kaj drugega.
Menda se tudi čisto naključno objemate z neznanimi ljudmi.
Res je. Ravno prejle sem objela natakarja, ki mi je tako zavzeto razlagal o hrani, ko mi jo je priporočil. V trgovini pa sem starejši gospe pomagala poiskati neki izdelek, in ko se mi je hvaležna zahvalila, sem jo vprašala, ali jo lahko objamem.
Poleg objemov so lahko zelo zdravilne tudi besede. Pravite, da so lepe besede brez strupenih misli najboljše superživilo.
Z mislimi se vse začne. Možgani se odzivajo na besede in se hranijo z njimi. Misli močno vplivajo tudi na naš imunski sistem. Dokaz, kakšno moč imajo besede, so diktatorji – na primer Hitlerju je ljudi uspelo prepričati, da morajo sovražiti svoje sosede samo zato, ker so Judje. Na drugi strani pa imate nešteto dobrih primerov, kot sta dalajlama in Gandi … Možgani imajo zmožnost, da se lahko spreminjajo. Zato nikoli ni prepozno, da se začnemo spreminjati. Ko se odločimo, da bomo začeli drugače živeti, se bodo možgani na to spremembo prilagodili. Za spremembo bodo potrebovali samo tri tedne. In ko mi ljudje razlagajo, da nimajo časa zase, jim povem, da je 24 ur ogromno in da nam ni treba ves čas samo bezljati naokrog. Ničesar nam ni treba narediti takoj, vse lahko počaka. Ko pa izgubimo stike z ljudmi, tega ne moremo več dobiti nazaj. Potem pa ljudje jokajo za bližnjimi, ki jih ni več, in objokujejo tisto, kar so si želeli z njimi početi, se pogovoriti, pa niso našli časa.
Še eno stvar močno priporočate skoraj kot zdravilo na recept, in sicer seks.
Ljudje smo hormonska bitja. Dokazano je, da imajo ženske, ki so rodile več otok, manj možnosti, da zbolijo za depresijo. Moja prababica, ki je rodila 18 otrok, je doživela 102 leti. Pripovedovala mi je, da se je po seksu vedno dobro počutila. Tudi na dedka je seks dobro vplival, po njem je bil prijaznejši in dovzetnejši za njene želje. Povedala mi je, da sta se o vsem, kar sta v življenju ustvarila, dogovorila po dobrem seksu. Ljudje pa danes za seks, ki je enako pomemben kot hrana, nimajo več časa.
Koliko na nas vpliva sodoben način življenja – menda smo v zadnjih 30 letih naše možgane obremenili za skoraj 400 odstotkov več, kot pa imajo možnosti obremenitve?
Po evoluciji vse potrebuje neko prilagoditev. Da bi se lahko prilagodili dobi novih tehnologij, bi se morala spremeniti genetika, to pa traja cele generacije. Ker smo tako na hitro padli v to dobo, že pri mladih ljudeh danes ugotavljamo, da imajo okvarjen sluh in digitalno demenco.
Vaša želja je, da bi v Sloveniji preprečili črne napovedi, da bo do leta 2020 depresija na prvem mestu med zdravstvenimi težavami. Kako nam kaže?
Moja želja je, da bi leta 2020 stopila v Evropski parlament in jim predložila dokaze, da so se zmotili. Da nam je z vztrajnim izobraževanjem in močno podporo medijev uspelo izničiti njihove prerokbe. Zato hodim po Sloveniji in predavam. Slišim, da mi sledijo tudi drugi. V nekem manjšem kraju je učiteljica otrokom dala nalogo, naj en dan objemajo starše, drugi dan stare starše in tako naprej. To je to. Ljudi je treba usmeriti v dobro. Čeprav smo ekonomsko odvisni, ni treba, da smo odvisni tudi psihološko.
