Ivan Jurgec je kriminalist s sedemindvajsetletnim delovnim stažem, ki vsak dan preganja poslovne goljufe in najrazličnejše druge barabe. A nikakor ne bi imeli prav, če bi domnevali, da je čisto navaden policist. Ivan je namreč tudi človek, ki večino časa prav po knapovsko gara za svoj osebni razvoj. Izkušnje, ki jih je na tej poti pridobil, je strnil v lični modri knjižici z naslovom Osebna zgodba policista. Dramatični vrhunec zgodba doseže že zelo na začetku: splet krutih okoliščin je Ivana pred leti pripeljal na sam rob samomora. »Cev pištole sem položil na svoje sence, prst na sprožilec,« se spominja avtor knjige, »vendar sem v tišini in s solzami v očeh dobil sporočilo vesolja: Ivo, NE, poskrbeti moraš za svoje tri otroke – za to je vredno ŽIVETI!«
Še danes se ne zaveda povsem natančno, kaj se je tistega večera v resnici zgodilo. Spominja se samo, da se je zjutraj zbudil živ in zdrav, z nesproženo pištolo ob sebi. V srcu pa s spoznanjem, da potrebuje pomoč, da bo lahko pod nujno pomagal svojim trem hčerkam. »V okolju, kjer so bile, jih nisem mogel več dolgo pustiti.«
Korak iz pekla
Kaj je Ivana Jurgeca prignalo v tak skrajni položaj? Predvsem je bil s svojimi tremi punčkami posrkan v spiralo toksičnega razmerja s tedanjo partnerko. Kombinacija notranjih demonov in alkohola jo je podžigala v vedno bolj surove izpade: nekoč je nad Ivana in otroke dejansko krenila z dvignjeno sekiro. Takrat so se morali zakleniti v kopalnico in so potem še leta gledali zarezo v podboju, ki je bila v resnici namenjena njim.
Srčni in sočutni policist bralce takoj na začetku knjige poziva, naj nekdanje partnerke nikar ne krivijo ali obsojajo. »Imela je veliko in dobro srce, polno ljubezni,« je še danes trdno prepričan. A kombinacija navad, družbenih prepričanj in alkohola jo je povlekla na temačno stran življenja. Pri 37 letih so ji razpadla jetra in poniknila je v prerani grob.
Dolgo časa se je Ivan iz razmerja umikal v službo in športne dejavnosti s prijatelji. Takrat je tudi sam še pil. Prelomen je bil nenaden uvid, da sam sicer že lahko beži, njegove punčke pa te možnosti nimajo. Po tisti viharni noči s cevjo pištole na sencih se je oprijel ljubezni do njih, in to mu je pomagalo začutiti močno ljubezen tudi do sebe.
Iztrgati svojo družino iz krempljev trpljenja ni bilo lahko, še manj postaviti se spet na noge. Ko se je s Tanjo, Petro in Mašo preselil nazaj na rodno Štajersko, je moral prvih 14 mesecev večino dni prevoziti skoraj 500 kilometrov do službe in nazaj, ker si ni mogel dovolj hitro zagotoviti prekomande. V prostem času je vsak dan sproti izboljševal življenjske razmere svoje družinice in vihal rokave pri svojem osebnem razvoju. V prvih šestih mesecih so mu zelo pomagali antidepresivi, dlje od tega jih ni hotel jemati. Potem ko je nekako preživel to prvo obdobje, je njegova življenjska premica švistnila strmo navzgor.
Prerojen
Naslednja prelomnica je prišla leta 2013: vsak hip, ki ga niso terjale služba in deklice, je posvetil branju knjig, obiskovanju delavnic in gledanju različnih posnetkov na spletnem kanalu You Tube. Čim bolj je krepil svoj miselni horizont, tem manj se je smilil sam sebi in se dojemal kot žrtev. Zavedel se je, da je prej tako odgovornost kot krivdo valil na druge in s tem pokuril tako veliko energije, da mu jo je zmanjkalo za odpravljanje konkretnih življenjskih kucljev.
Knjižica Osebna zgodba policista je izšla v samozaložbi, v skromni nakladi 500 izvodov. To je okorno spisano in povsem nespolirano besedilo, ki bi ga marsikdo odložil že zaradi obupnega lektoriranja … A, drage bralke, težko vam povem, kako mi je branje misli tega pogumnega in neskončno spodobnega moža v teh mračnih časih pobožalo dušo! Knjiga nosi pomenljiv podnaslov Spremeni sebe in spremenil boš svoj svet. Ta motiv je tudi gravitacijsko jedro, h kateremu se naš vrli kriminalist vedno znova vrne.
»Večina ljudi, ki ima težave v odnosih, vztraja pri tem, da bi se moral najprej spremeniti drugi, pa naj bo partner, otrok, sosed, šef …« odkima Ivan. Zaklenjeni v slonokoščeni stolp svojega ega zahtevamo spremembo samo od neposredne okolice. A pravi in trajni preboj bo lahko nastal šele, ko se bomo lotili lastnih omejitev in strupenih vzorcev iz preteklosti. Takrat bo konstruktivni del naše okolice še kako zastrigel z ušesi.
Najprej nas bodo morda malo čudno gledali, se nasmehne preporojeni policist. Nekako tako kot njega njegove punce, ko se je postavil pred ogledalo in si prvih nekajkrat povedal, da se ima rad. Za svoje pozitivne horuke tudi v svoji prvi družini ni našel toliko podpore, kot bi je potreboval ali želel. Nekateri bratje so ga celo zmerjali, da je »postal mislec« (kakšno nepredstavljivo grozodejstvo, kajne?)! A kaj kmalu so Tanja, Petra, Maša in vsi tisti, ki ga imajo resnično radi, spoznali, da to počne tudi zanje. In njegove poškodovane tri gracije so se mu začele počasi in zelo zelo previdno odpirati.
»Otroci so naše največje bogastvo,« je zapisal v knjigi, »zato svoj dragoceni čas uporabite za druženje, pogovor, življenje z njimi. Naj bodo v vašem življenju na prvem mestu – vsekakor pred službo in prijatelji. Ne zapravite časa tako, kot sem ga jaz.« Če bodo cveteli odnosi v družini, rad bodrilno pokima, bodo vsaj znosni tudi vsi naši drugi odnosi zunaj nje.
Energije, kolikor hočeš!
V zadnji tretjini svoje osebne izpovedi je Ivan pregledno strnil pristope in tehnike, ki so mu pri izvijanju iz blata najbolj pomagali. Poleg večnih klasik, kot so hvaležnost, odpuščanje in meditacija, je moj osebni favorit v njegovem arzenalu poglavje Ugasnite TV! To dejanje je bilo ena najpametnejših in najpomembnejših odločitev v njegovem življenju. Pred tem je bil Ivan, kot se slikovito opiše, 'manijak na TV': gledal je vse po vrsti, pogosto tudi po osem ali devet ur skupaj. A na neki točki je opravil trezno analizo ogledanih vsebin. In veste, kaj je ugotovil? »Da je bila velika večina SRANJE! Oprostite izrazu. Ampak v njih je bilo tako malo koristnega!«
Skoraj takoj po tistem, ko je televizor ugasnil, ga je podaril naprej. Strupeno in večino časa agresivno bebavo škatlo je nadomestil s predavanji na spletnem kanalu You Tube in predvsem s svojo novo veliko življenjsko ljubeznijo, knjigami. Eden njegovih najljubših navdihujočih citatov v zvezi z njimi je: Bogata domača knjižnica nam je kakor sultanu harem zagotovilo, da bomo večer preživeli v prijetni družbi. Še eden pa: Če kdo misli, da je cena za nakup knjige previsoka, naj počaka, da dobi račun za trajno in kronično neznanje.
Pozitivne spremembe so se počasi začele nizati same od sebe. Že dobri dve leti je vegan, zasluga za to gre najstarejši hčerki Tanji. Energije, pravi, ima po tej spremembi več kot prej, in za zdaj lahko prehiti večino mesojedcev, ki se mu ob boku poženejo v dir.
Samomor prijatelja
Najboljši dokaz, kako trdne so korenine njegovega preporoda, bi najbrž bil, da jih ni zamajal niti samomor prijatelja. Ta ubogi izmučeni človek se mu je obesil na podstrešju, tako da ga je našel sam Ivan. Čeprav ga je prizor dolgo mučil v prepotenih nočnih urah, se ni pustil spet pahniti v brezno obupa in pasivnosti. Tudi prijatelja, mrko pokima, je v resnici vzel alkohol – točneje notranja bolečina, ki jo je alkohol samo krepil. Kar je Ivanu Jurgecu pomagalo, da se je na rojstni dan najstarejše hčere zavezal, da ne bo nikoli več spil niti kapljice. To je bilo pred tremi leti in pol in za zdaj mu uspeva brez najmanjših težav. In vsak dan je bolj vesel.
Danes se opiše takole: »Sem srečen, vesel in zelo hvaležen moški, oče, dedek in policist, ki ima v življenju postavljene zelo visoke cilje.« Najvišji med njimi je dobrodelna ustanova, zavezana pomoči soljudem. »Skozi svojo kalvarijo sem doumel, da je v Sloveniji ogromno ljudi, ki bi z veseljem pomagali sočloveku … Vse premalo pa je institucij, ki bi njihove napore povezovale in koordinirale. Tista, k nastanku katere bom prispeval sam, se bo posvečala pozitivnemu reprogramiranju ljudi v stiski, in to v tistih prvih nekaj mesecih, ko so najbolj sesuti.«
Kdaj ste fanta objeli? Ampak čakaj, Ivan, me je prešinilo sredi pogovora: kako pa so vse te tvoje premike sprejeli v tradicionalno testosteronskem okolju, kot je policijska postaja? Kjer si predstavljam, da so morali vrli možje postave večji del svojih čustev že zdavnaj stlačiti za jez neprizadete robatosti. Imam prav?
»Hja,« prijazno skomigne Ivan, »pozitivne misli, ki sem si jih prilepil na omaro v pisarni, sem moral po pogovoru s šefom hitro sneti dol, drži. Češ da kvarijo razpoloženje v enoti. Sem pa pri vodilnih nasploh našel več posluha in razumevanja, kot sem si predstavljal, da ga bom. Zdaj fantje … hja, nekateri me res še vedno gledajo kot vsaj malce premaknjenega, če ne še kaj hujšega … drugi pa so se počasi odprli. In kar nekaj jih je v težkih trenutkih že prišlo k meni po nasvet. Tem ga seveda z veseljem dam, z drugimi se pa ne obremenjujem. Ena reč, ki sem se jo na tej poti naučil, je, da lahko človeku pomagaš samo, če si pomoči želi.«
V njegovem srcu ni nobenega dvoma, da so mu vsi pridobljeni uvidi in znanja zelo koristili tudi na delovnem mestu. Čeprav je narava policistovega dela žal precej negativna, saj ima opravka predvsem s storilci in žrtvami, si tega ne žene preveč k srcu. Spominja se, ko je obravnaval primer neke tatvine in se pri tem pogovarjal s starši mladoletnega zlikovca. Nekaj v prsih mu je velelo, naj jih kar naravnost vpraša: »Ampak kdaj ste svojega fanta nazadnje objeli in mu povedali, da ga imate radi?« Starši so ob tem prebledeli in nekako izdavili, da to pri njih doma pač ni v navadi. Natanko isti vzorec je začel Ivan potem opažati v pogovorih s člani tako rekoč vseh družin, v katerih so doma nastale hujše težave.
Neizražanje ljubezni do najbližjih je tragična napaka, ki je Ivan Jurgenc sam ne namerava nikoli več zagrešiti. V dinamičnem gospodinjstvu s štirimi deklicami (tris je nedavno zaokrožila veseljaška vnukinja Naja), so seveda še vedno prisotni sporčki in kreg. A izboljšanje splošne slike je izjemno. »Ključno je, da ima vsakdo pravico izraziti svoje mnenje in se odločiti po svoji pameti. Včasih ni bilo tako. Včasih je bila atova prva in zadnja – in sem tudi usekal, ko nisem znal drugače. Za vsak tak dogodek me še danes boli srce. Zdaj mi kaj takega seveda ne bi padlo niti na konec pameti.«
Pomembna ura pred spanjem
Še ena tehnika, ki je naš pogumno razgaljeni policist ne more dovolj prehvaliti, je aktivni inženiring minut tik pred spanjem. Na idejo je prišel ob eni od starost pozitivnega mišljenja, Waynu Dyerju. Ta je že pred časom podrobno razčlenil, kako ključno za naš sen je, kaj počnemo in mislimo v zadnjih petih minutah pred mrkom zavesti. Ivan Jurgec pa je v svoji vnemi za boljše življenje princip razširil kar na celo uro prej – kadar je to seveda mogoče.
»Najprej poslušam malo krasne pomirjujoče klasične glasbice,« zadovoljno pokima, »potem lepo odmeditiram, pa kaj pozitivnega preberem in odvizualiziram … No, potem je pa že itak čas, da ležem in grem v mislih skozi seznam vsega, za kar sem bil lahko v danem dnevu hvaležen. Običajno grem skozi enkrat, dvakrat, trikrat … In že me ni več.« Preden se je začel aktivno ukvarjati s tem obdobjem pred spanjem, je spal solidno, zdaj spi kraljevsko. Tudi če spi samo pet ur, spi trdno kot top, in je zjutraj super in nared za vse nove izzive.
Dobre navade si je treba priboriti
Tako torej naš spiritualni nindža izpod Pohorja, ki ga je ljubezen do hčerkic gnala v vedno nove cikle samopreseganja. Če bi moral od vseh lekcij, ki jih je predelal, izbrati dve, bi bila prva vztrajnost. »Tam zunaj obstaja nebroj krasnih pristopov in tehnik, a prav noben vam ne bo pomagal obrniti glave v pravo smer, če ne boste vztrajni. Ugotovil sem, da se prvi pravi rezultati običajno pokažejo šele čez 90 dni vsakodnevnega dela. Potem pa je treba samo še bolj pritisniti.«
Ivan tako še vedno vsak dan pritiska na vse ali nič. Še danes, nam zaupa, mu v možganske vijuge kdaj pa kdaj vdre kakšen temen preblisk. »Če bi nehal z vsemi na novo pridobljenimi navadami, bi najbrž hitro zdrknil nazaj v stare vzorce. A to mi je kvečjemu super, to je del izziva! Brez vztrajanja ni uspeha – dobre navade si je treba priboriti.«
Druga ključna lekcija pa je seveda dobrodelje – aktivno zrenje v sočlovekovo trpljenje, ne v zapor lastne pasivnosti. Če je lahko s svojo knjigo vsaj eni osebi pokazal pot do srečnejšega življenja, pravi, je svoje poslanstvo na Zemlji izpolnil. »In še ena reč: zaboga, nič ne čakajte! Zdaj, točno ta trenutek je pravi čas za spremembe. Verjemite mi, ko si človek reče: »Bom jutri!« je to izgovor, ki se kaj hitro razleze na nekaj let!«
