Primer agencijskega delavca, ki je navkljub zakonski zaščiti bil opeharjen za svoj pravični delež je Sandi Gerkšič iz Dolnjega Suhorja, ki je od jeseni 2014 do pomladi 2015 delal v nočni izmeni podjetja Johnson Controls Novo mesto. Podjetje ga za opravljanje tega dela ni zaposlilo, ampak ga je najelo, kot še mnoge druge, preko agencije za posredovanje dela Adecco.
Gerkšič je pri Adeccu podpisal štiri zaporedne pogodbe za določen čas, od 6. novembra 2014 pa do 31. marca 2015. Čeprav bi delo moralo trajati štiri mesece, je Gerkšič moral podpisati štiri krajše pogodbe za določen čas in ne le eno za štiri mesece. Na ta način se agencija zavaruje pred dodatnimi stroški v primeru, da uporabnik (podjetje, ki delavce najema), predčasno prekine delo. Delavcu to seveda predstavlja dodatne nevšečnosti, saj mora pogodbe podpisovati iz meseca v mesec, kar pomeni, da nima zagotovila, da bo naslednji mesec zaposlitev še imel, ravno zato je zanj načrtovanje življenja oteženo, vključno s težavo dolgoročnega planiranja dopusta.
A niti tovrstne varovalke agenciji niso dovolj. Adecco je namreč v primeru gospoda Gerkšiča in njegovih sodelavcev kratkotrajno pogodbo za določen čas prekinil predčasno. Ker je nočno izmeno uporabnik Johnson Controls prekinil 28. februarja 2015, Gerkšič pa je imel zadnjo pogodbo sklenjeno do 31. marca istega leta, so mu na agenciji ponudili le eno možnost – predčasno odpoved delovnega razmerja.
Protizakonita odpoved delovnega razmera
"Sam institut AGENCIJSKEGA DELA je bil uveden z namenom, da bi bil trg zaposlovanja bolj fleksibilen. Zakon je predvidel kvoto, da ima lahko podjetje maksimalno 25% agencijskih delavcev od vseh zaposlenih. Že sama sklenitev pogodb za določen čas bi morala biti v skladu z zakonodajo izjema in ne pravilo, čeprav se v praksi srečujemo, da delavci dobijo najprej zaposlitev za določen čas, podaljšano pogodbo za določen čas, vmes odpoved, da delavca odjavijo iz vseh zavarovanj in potem ponovno pogodbo za določen čas, s tem delodajalci obidejo določbe zakona. V predmetnem primeru gre nedvomno za nezakonito odpoved pogodbe agencijskemu delavcu. Delavcu zakon omogoča delovnopravno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem, vendar je za uveljavitev pravic določen 30. dnevni rok."
- Mateja D. Brili, Pravna hiša d.o.o.
Ker ga Adecco ni mogel odpustiti zaradi krivdnih razlogov, teh namreč objektivno ni bilo, so mu v kadrovski službi ponudili prostovoljno obojestransko odpoved pogodbe in vztrajali, da gre za edino opcijo, ki je na voljo. Pogodba ga je izpolnjena čakala, ko je 17. februarja 2015 stopil v pisarno agencije. Ker ni želel podpisati obojestranske odpovedi, so mu ponudili drugo vrsto izgube zaposlitve – odpoved iz poslovnih razlogov. Kot mu je bilo rečeno, je bila to še edina možnost, ki jo ima. Če ne bi podpisal, bi mu odpoved poslali na dom, kjer bi z vročitvijo postala pravnomočna, so zagrozili.
Kot razlog za odpuščanje so v Adeccu navedli dejstvo, da pri uporabniku niso našli drugega dela za njih. Takšnih delavcev naj bi bilo okoli 20, a ker niso bili organizirani, se je vsak za svoje pravice boril sam.
A Sandi Gerkšič je eden izmed tistih redkih delavcev, ki ve, da iz njegovega dela izhajajo določene pravice. Zato se je ob odpovedi pozanimal, ali je takšen način prekinitve pogodbe, ki mu je bil ponujen kot edini možen, sploh zakonit. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je zato povprašal po pravnem mnenju glede njegovega primera. Dobil je sledeč odgovor:
»V primeru pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ZDR-1 v tretjem odstavku 60. člena izrecno določa, da predčasno prenehanje potreb po delu napotenih delavcev pri uporabniku ne sme biti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V tem primeru mora t. im. Agencija delavcu do izteka pogodbe izplačevati nadomestilo plače v skladu s 138. členom ZDR-1, torej v višini 80 odstotkov povprečne delavčeve plače v zadnjih treh mesecih oziroma od osnove iz sedmega odstavka 137. člena ZDR-1. Delodajalec za zagotvljanje dela delavcev uporabniku na temelju predčasnega prenehanja napotitve torej ne more dokazovati utemeljenosti poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi za določen čas.«
»Glede na izrecno določbo zakona je takšna odpoved brez dvoma nezakonita,« se strinja Sara Bagri iz pravnega odbora Gibanja za dostojno delo in socialno družbo, ki delavce v podobni situaciji opozarja, da je bila v spremembi ZDR-1 iz leta 2013 uvedena pomembna novost. »V pogodbi o zaposlitvi za določen čas mora biti jasno naveden razlog zakaj je sklenjena pogodba za določen in ne za nedoločen čas. Če razlog ne bo vsebovan že v pogodbi ob njeni sklenitvi, bo takšna pogodba o zaposlitvi za določen čas nezakonita, kar pomeni da se bo v skladu s 56. členom ZDR-1 štelo, da je sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. 56. člen ZDR-1 namreč določa, da ’če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.’«
Da je zakon v tem primeru jasen, se strinjajo tudi v odvetniški družbi Pravna hiša. »Predčasno prenehanje potreb po agencijskih delavcih ne sme biti razlog za odpoved, oziroma če do odpovedi pride, mora agencija plačati nadomestilo plače,« pravi Mateja Dežman Brili iz Pravne hiše.
Poravnali so se šele zaradi mnenja ministrstva
Pred pridobljenim pravnim mnenjem ministrstva na agenciji niso hoteli o poravnavi slišati nič, a Gerkšič se je s pridobljenim pravnim vzvodom vrnil in zahteval pravično izplačilo, ki mu po zakonu tudi pripada. Izračun je pripravil sam in na koncu le izterjal 1.150 evrov, ki mu jih je agencija še bila dolžna.
Kakšna je bila usoda njegovih 20 sodelavcev, ki so bili opeharjeni na podoben način, ni znano.
