Vstopiti v Domnov svet je doživetje. Odideš drugačen, z novo perspektivo. Marsikaj presojaš po čisto novih merilih. Ustvarjalnost je njegov način življenja in ta se odraža v vsakem kotičku njegovega doma.
Letos ste praznovali okroglo obletnico. Človek hote ali nehote opravi kakšno analizo.
Nisem delal analize. Bilanc ne maram, ker sem potem slabe volje.
Je vaša poklicna pot močno odstopala od pričakovanj?
Najbrž bom pri tem odgovoru pristranski, saj izhajam iz družine, v kateri sta bila slikarstvo in umetnost ves čas prisotna (mama Dora, brat Jan). Je pa res, da so se časi za umetnike tako spremenili, da tega takrat, ko sem se odločal o tem, ni mogel nihče pričakovati. Veliko lepega je v tem poklicu, ima pa tudi hud davek. Pri ljudeh, ki ne delujemo čisto premočrtno, je ves čas krivulja vzponov in padcev. Lepo je, ko si gor, težko je, ko si dol. Na področju umetnosti je težko biti profesionalec. Družba in država sta nenaklonjeni. Počasi bomo morali umetniki začeti svoj poklic skrivati. Beseda umetnik bo postala zmerljivka. (smeh)
V hišo priteče Pepe, sede in modro zre v nas.
Tukaj je tudi hišni pes unikaten.
Da, Pepe je mešanček. Jan ga je našel v zavetišču v Novem mestu. Po kakšnem tednu je ugotovil, da ima prehudo alergijo na njegovo dlako, ni pa ga želel vrniti. Pepe je tako prišel k meni na poskusni konec tedna, pa sva podaljšala za nedoločen čas.
Kaj je še tisto, kar imate radi?
O likovni umetnosti:
»Na eni strani so ljubiteljski slikarji, ki so redko zelo dobri, in na drugi strani ultramoderni inštalaterji, ki večine ne zanimajo. Niti mene ne. Ne vzbujajo mi nobenih čustev, niti duhoviti niso, intelektualnih polj ne premikajo in se me ne dotaknejo. Interes pri publiki zato pada, kar se mi zdi logično.«
Tole imam rad. Prižge predvajalnik glasbe. Richard Galliano je, letos pride v Ljubljano. Svoje čase sem tudi ogromno letel, večinoma z jadralnim padalom, nekaj malega z zmajem. Na lov na rekorde smo hodili največ v Južno Afriko, letel sem tudi v Braziliji, imam dva neuradna svetovna rekorda. Letel sem po vsem svetu. Lepo je iti s kanujem na Kolpo, z jadrnico na morje. Rad imam kajak, lokostrelstvo. Posedeti ob ognju ob Sori je pa tako zlata vredno, da ima malokateri milijonar takšno razkošje. Veliko šteje zavedanje, da je to dragocena stvar.
Zdi se, da ste se letenju posvetili več kot le ljubiteljsko.
Letel sem polprofesionalno. Prijatelj Stane Krajnc, ki izdeluje padala za base jumping, me je o letenju naučil največ. Povedal mi je, da so nekoč poskusili z diagonalnimi rebri z manj vrvmi doseči manjši zračni upor padala. Dal mi je idejo, po kateri sva s prijateljem izdelala 3D-model kril s simulacijo. Vse smo naredili sami. Bil sem prvi človek na svetu, ki je na svetovnem pokalu letel s padalom s takšnimi rebri. Danes skoraj ne obstaja več padalo brez teh reber.
Ste patentirali?
Nisem. Od tega nimam nič razen zadovoljstva, da sem prvi, ki je to rešitev vgradil v jadralno padalo.
Ste se še s čim ukvarjali toliko, da ste skonstruirali kaj novega, boljšega?
Naredil sem na primer drugačno rešitev za ročaje pri tako imenovanih compound lokih, z njo sem se obrnil tudi na večje proizvajalce. Žal zadeve nisem mogel patentirati, ker je nekdo pred mano neko sicer nerodnejšo rešitev že patentiral tako, da mi je zaprl pot. Do množične proizvodnje potem seveda ne moreš.
Izdelujete tudi unikatne nože. Naredite vse sami?
Ne, rezila izdela prijatelj Jože Krmelj, ki edini v Sloveniji kuje damaščansko jeklo. Uporabi dve vrsti jekla, ki se kujeta in zlagata v plasteh. Ko ga na koncu zbrusiš, nastanejo na rezilu zanimivi in unikatni vzorci. Po kaljenju gre jeklo še v kislino, da se risba okrepi. Ročaje izdelam sam. Uporabim les, kombiniram ga tudi z roževino, uporabljam različne materiale. Usnjene nožnice prav tako ročno za vsak nož posebej izdela Mark Rhode iz Komende.
Ste malo podobni Leonardu da Vinciju?
Ponižno lahko sprejmem kakšno asociacijo. (smeh)
Nosite tudi zanimiva očala.
(se opraviči, vstane in se vrne s kovčkom, polnim očal) Lesene okvire delam že 30 let, pa se pred dvema letoma pojavijo tisti, ki so jih včeraj začeli delati, in jih predstavijo kot veliko novost. (smeh) S ceno nisem konkurenčen z ročno izdelanim okvirjem iz masivnega lesa. Tudi etuiji so unikatni in ročno izdelani.
Sedim na stolu, ki je vaše delo, kozarec odložim na mizo, ki je vaše delo, vse je ne le domiselno in dodelano, ampak tudi udobno. Vam je udobje pomembno?
Vse preštudiram, in če že izdelujem stvari, morajo te biti udobne in funkcionalne. Ko smo že pri stolih, imam še enega, za katerega ne vem, kaj naj z njim. (Stopi nekaj korakov stran in v roke prime kos lepo obdelanega lesa, za katerega se je prej zdelo, da je tam samo v okras. Iz dveh kosov v sekundi nastane stol.) Preprost in udoben je, mogoče je primeren za množično proizvodnjo. Ne vem. Jaz si zamislim, naredim, od tu naprej pa naj kdo drug nadaljuje zgodbo. Ni vsak za vse.
Stolov je res veliko. Jih pogosto razstavljate?
Včasih sem ogromno razstavljal, zdaj pa se skoraj ne promoviram več. Stoli so bili pred osemnajstimi leti razstavljeni v Cankarjevem domu. Od takrat je nastalo že precej novih. Da bi vnovič pripravil razstavo, je vložek dela in stroškov prevelik. Tudi sicer se mi zdi, da so razstave nerentabilne. V galeriji, ki je odprta samo nekaj ur na dan, zgrešiš preveč ljudi. Za razstavo potrebuješ frekventen prostor.
Na primer v nakupovalnem središču?
Sicer jih ne maram, ampak da, tudi tam se da razstavo pripraviti tako, da se vključi v prostor. Slovenija je tako majhna, da je smiselno razstavljati tam, kjer bo tudi kakšen tujec morda prišel mimo in mu bo nekaj tako všeč, da si bo tisto kupil. Tujcem tudi sicer prodam več kot domačim.
Pa razstave v tujini, kakšna zanimiva izkušnja?
Hči Janovega (Plestenjak, op. a.) kitarista je pred časom razstavljala v Miljah in ni imela dovolj svojega materiala. Prosila me je za nekaj kosov in sva pripravila skupno razstavo. Izkušnja je bila zanimiva, ker je kustosinja pred razstavo prišla sem in si na kraju samem ogledala razstavne kose. Odnos do avtorja je drugačen. Takega v Sloveniji ne doživiš – kot da je kustos razstave pomembnejši od avtorja. Človek ne pričakuje, da ga bo nekdo nosil po rokah, tega ne potrebujem. Normalen, spoštljiv, človeški odnos pa kljub vsemu mora biti.
Je tudi vam kdaj kakšna slika tako všeč, da jo morate imeti?
Seveda je. (odideva na zunanjo teraso, steno krasi relief muckov) Zamenjali so jo za moj akvarel. Zagledal sem jo na razstavi in si rekel, da to pa res moram imeti. Te mucke so delali otroci s posebnimi potrebami, ki obiskujejo Osnovno šolo Jela Janežiča.
V spletni galeriji ArtOpen ste ta mesec v kiparstvu zasedli prvo mesto po številu glasov. Galerija je še dokaj nova, vendar ste si gotovo že izoblikovali nekaj stališč o njej.
Pozitiven korak je že koncept razmišljanja, pri katerem ni gradacije ocen od ljudi, ki govorijo o tem, kako bi oni, če bi znali, ampak da govorimo o tem tudi tisti, ki znamo. Vizualna umetnost mora ljudem govoriti sama zase, brez dodatkov kritičnih besedil, ki jih nihče ne razume. Tudi z glasbo je podobno. Poslušaš in te pritegne ali pa pač ne. Ne boš prebral dveh kritik in si rekel »vau«, v bistvu ti pa glasba sploh ne bo všeč. Podobno je z umetniškimi deli.
