Je že res, da je v mlajših letih pel v pevskih zborih in celo v narodno-zabavni skupini, a je glasbeno kariero postavil na stranski tir, ko je začel intenzivno delati na radiu. Njegov pevski talent pa je letos po dolgih letih spet prišel na plan. V muzikalu Moje pesmi, moje sanje bo namreč odigral glavno moško vlogo.
»Ko sem bil še deček, sem želel postati avtomehanik, ker je bil to moj oče. Opazoval sem ga v delavnici, ko je popravljal avtomobile,« se spominja svojih otroških sanj. Pozneje, v srednji šoli, je sanjal, da bo postal odvetnik, ko pa je začel igrati kitaro v rok skupini, je bil prepričan, da bo glasbenik: »Bil sem v skupini, igral sem kitaro, imel dolge lase, sanjal sem, da bi igral pri svetovno znani rok skupini. Želel sem biti rok zvezdnik. Nikoli nisem pri tej skupini pel, sem pa pel v pevskih zborih in pozneje leto dni v narodno-zabavnem ansamblu Toneta Rusa.« Danes o pevski karieri ne razmišlja, saj pravi, da nima dovolj znanja in talenta za solističnega pevca. Ko ga je producent Nejc Avbelj povabil k sodelovanju v muzikalu Moje pesmi, moje sanje, se je vloge stotnika von Trappa najprej ustrašil: »Zdelo se mi je, da nisem pravi, potem pa sem razmislil, pogledal vlogo bolj natančno in sprejel izziv, da me malo strese iz hlač. Takih projektov se ne lotiš zaradi denarja, ampak zaradi srca. In ravno srčnost celotne ekipe mi prinaša veliko veselje. Že tri mesece po več ur na dan vadimo. Tri mesece svojega življenja sem podredil samo temu, ampak se je izplačalo! Več kot daš, več dobiš.« Muzikal je velik spektakel, podkrepljen s simfoničnim orkestrom na velikem odru z izjemno prisrčno in čustveno zgodbo, ob kateri nihče ne ostane ravnodušen. Istoimenski film si je Romih prvič ogledal v študentskih letih, drugič pa s svojimi otroki. Doma ima tri, na odru pa kar sedem! Njegova soigralka oziroma ljubezen je Eva Černe, ki je na vajah tudi njegova učiteljica petja: »Vloga mi je pisana na kožo v smislu mojih zmožnosti, saj je bolj zahtevna igralsko kot pevsko. Eva Černe ima veliko bolj zahtevne pesmi, ki jih mora odpeti vrhunska pevka.« Kot pravi, se do neke mere petja da naučiti, do neke mere pa ne. Doma ima napisanih nekaj pesmi, tako da ga še vedno od časa do časa zamika zapluti v glasbene vode, ne vidi pa se, da bi se preživljal s petjem. In kaj bo naredil z napisanimi pesmimi? »Mogoče se bom enkrat brcnil v zadnjo plat in jih dejansko posnel in izdal, ampak to bo res bolj izlet v glasbene vode.« Eno od pesmi, ki jih skriva doma, je za rojstni dan posvetil ženi, s katero je skupaj že sedemnajst let. Še vedno je za njega najlepša ženska, je pa res, da včasih koga preseneti, ko lahko pred ženo iskreno pohvali kakšno drugo predstavnico nežnejšega spola: »Izrazim občudovanje do druge ženske, lahko povem, da ima lepo postavo, lepe oči. Ona se nima kaj vznemirjati, ker je meni tako ali tako najlepša, ampak jaz sem nagnjen k temu, da vidim pri vsakem nekaj lepega.«
Mladostni videz ni bil vedno prednost
Boštjan Romih že kar nekaj časa slovi po mladostnem videzu, ki ga odlikuje tudi pri zrelih enainštiridesetih letih. Je pravzaprav kot nekakšen slovenski Leonardo DiCaprio, ki je kljub dolgoletni medijski karieri videti še vedno rosno mlad. »Včasih ta mladostni videz ni bila prednost, pač pa slabost, ker so ljudje pravili, da imam deški videz oziroma deški obraz. Dolgo časa sem bil videti kot mulec in me niso resno jemali, k sreči pa sem imel vsaj možat glas. Zadnja leta hodim naokoli rahlo neobrit, da sem videti bolj zrelo,« doda v šali. Botoksa ne uporablja, živi pa, kot pravi, dokaj zdravo, saj se veliko ukvarja s športom in je zmeren pri prehrani. Kadar ima čas, kolesari in teče, čeprav je včasih tek sovražil. Morda se mu je zameril v osnovni šoli, ko je v osmem razredu vse poletje tekel, da mu je uspelo shujšati: »Bil sem debelinko, vsi so me zafrkavali, zato sem se po končani osnovni šoli odločil, da shujšam. V dveh mesecih sem shujšal do neprepoznavnosti, saj sem vse poletje med počitnicami tekel kot nor. Mene se hitro prime. Rad jem, in če bi se snel z vajeti, bi zelo hitro nabral kilograme.« Pač ne spada med tiste, ki lahko pojedo kar koli, pa se jim nič ne pozna, spada pa zagotovo med tiste, ki jim je bila lepa barva glasu položena v zibelko.
