Izgorelost in pot k sebi
»Zdravil ni, je le trdo garanje, in to v stanju brez energije. Zdravilo je tvoja vztrajnost, vzdržljivost, tvoja sposobnost, da se soočiš z napačnimi vzorci, ki živijo v tebi. Vzorci, ki si jih dobil v družini, so zakopani zelo globoko. Najprej je potreben uvid, potem pa je treba vse to spremeniti. Problem nas namreč ne zapusti, dokler nas ne nauči vsega tistega, zaradi česar je prišel v naša življenja,« poudarja naša sogovornica. Katja Krasko Štebljaj je na Facebooku ustanovila zaprto skupino »Izgorelost in pot k sebi«, ki se ji lahko pridružite. Pišejo ji ljudje, ki imajo podobne težave, ki ne vedo, na koga bi se lahko obrnili, ali pa so že dolgo v izgorelosti. Zdaj jih je že skoraj sto, a se razen Katje do zdaj še nihče ni javno izpovedal. »Zaradi stigme ljudje o tem zelo težko govorijo. Zaprejo se v svojo školjko. Hvaležni so mi za vse te premike. Razumemo se, saj imamo podobne težave, in si poskušamo med seboj pomagati.«
Še dan pred zlomom se ti zdi, da bi lahko preplezal Everest, da ima dan 42 ur in da je tvoja energija brezmejna. Katja Krasko Štebljaj si je zatiskala oči. Spregledala je tisto, kar ji je že leta sporočalo telo – da se je znašlo v primežu izgorelosti. Njeno gorivo je bilo adrenalin, ki ga je njena želja po razdajanju in perfekcionizmu v vseh vlogah, kakršne si same sebi naložijo sodobne ženske, zahtevala od adrenalnih žlez. Več in še več! Brez meja! Katka pač zmore!
»V tem svetu pred adrenalnim zlomom je bil prostor le za večen napredek in neranljivost, zdaj pa sem kot operna pevka brez glasu, športnik brez telesa,« pravi Katja. Vendar ni obupala. Vztrajno išče načine, kako doseči največjo zmago v življenju, kako premagati eno najbolj skrivnostnih bolezni sodobnega časa, hkrati pa pomaga drugim, saj je na lastni koži izkusila, da slovensko zdravstvo sindroma adrenalne izgorelosti ne obravnava celostno. Največjo težavo vidi pri pomembnem situ – na ravni družinskih zdravnikov.
Katka pač zmore!
»Za moj štirideseti rojstni dan so mi prijatelji podarili veliko sliko, ki so jo izoblikovali kot naslovnico revije National geographic. Na naslovnici sem bila jaz, ob meni pa naslov: 'Ženska, ki premaguje divje reke. Našli smo vir neusahljive energije'. In jaz sem bila v resnici vedno tisto sonce, polna optimizma in energije, ko so drugi že 'pocrkali'. Razdajala sem se in svetila, nisem pa vedela, da lahko ta luč nekega dne ugasne,« pojasnjuje Katja, sodobna ženska, ki se je stoodstotno predajala na vseh mogočih področjih.
Zakaj? Takšna pač je, obožuje življenje, naravo, znanje, izzive. V njenem svetu so jo obdajali podobni ljudje, razgledani in zvedavi intelektualci, uspešni in vztrajni, športno aktivni vse do konca svojih moči. Katja je bila vodja službe za odnose z javnostmi v enem največjih slovenskih podjetij, dejavna v vodstvu, z vsem srcem predana mama dvema fantkoma in žena, ob vsem tem pa se je rada predajala tudi svetu glasbe – igra flavto, pred leti pa se je začela učiti še violončelo. Vedno je bila povezana s kulturo, veliko je fotografirala, pisala in igrala. Od nekdaj je bila športnica. Kot članica jadralske odprave »S čigro na poti okoli sveta« je jezdila po Atlantskem oceanu, z Milanko Lange Lipovec, Slovenko, ki je prva objadrala svet, sta skupaj jadrali še na kakšnem oceanu, vodila je prvo in edino žensko jadralsko posadko na velikih regatnih jadrnicah v Sloveniji in z njenimi članicami so skoraj deset let krojile vrh na jadranskih regatah. V kajaku je premagovala divje vode, nenehno se je udeleževala odprav po vsem svetu, njena največja ljubezen pa so bili polarna območja in tek na smučeh. Za vse to je zagnano trenirala celo petkrat na teden, zjutraj ob šestih, torej pred službo, zvečer, ko so njeni že spali, po skupnem športnem raziskovanju narave z družino ob koncu tednov. Zakaj? »Pri tem gre tudi za čudovito povezanost z naravo in ljudmi, za spoštovanje do narave in ljubezen do soljudi, kar je bil od nekdaj moj osnovni postulat. A ne da bi se tega zavedala, sem bila preveč aktivna. Ko se je, denimo, moj mož počasi povzpel na Rašico in potem na vrhu v miru spil pivo, sem jaz za trening v intervalih trikrat tekla gor in dol. Pa še njega sem ves čas priganjala, češ, ali se ne bi mogel malce bolj potruditi.« Prevelika zahtevnost do sebe in drugih, dandanes priznava Katja.
»Razdajala sem se tudi v PR-projektih za slovenske športnike, pa na predavanjih, ki sem jih o odnosih z javnostmi pripravljala za študente. Da pri vsem tem norem ritmu ne omenim še pomembnih zunanjih dejavnikov – umirajočih staršev in mnogo sorodnikov, kar je še dodatno tlakovalo mojo pot v izgorelost. Mama mi je na smrtni postelji dejala, da jo moja življenjska strast skrbi in da mi zaradi tega ne bo lahko v življenju. Dobro me je poznala. Vedela je, da v tej razburkani vodi ne bom mogla videti sebe, da je mir moj nemir in da se bo treba nekega dne ustaviti in soočiti s seboj. A nikoli tega življenjskega ognja, ki ga je premogla tudi sama, kot mama ni želela pogasiti.«
Deloholizem ni izgorelost, vzrok ni nikoli le eden
Poudariti je treba, da pretirano delo in utrujenost po delu še nista izgorelost. »Deloholik je sposoben postaviti meje, mi, ki smo izgoreli, pa jih nismo sposobni začrtati, ker imamo notranje norme, ki si jih sami postavimo. Zaradi adrenalnega zloma prvič v življenju stvari nisem imela pod nadzorom. Prav potreba po nadzoru skupaj s perfekcionizmom, nenehnim iskanjem novih izzivov, ki dajejo kratkotrajno zadovoljstvo, pretirana skrb za druge, izpostavljanje zgolj svoje močne plati, izpolnjevanje pričakovanj in želja drugih, želja po večnem ugajanju in hitenju, popolnem razdajanju vsem – v družini in službi – torej vedno samo na polno ali nič, so osebnostne značilnosti ljudi, ki so bolj dojemljivi za izgorevanje. Raziskave potrjujejo, da izgorelci pretiranim obremenitvam nismo zmožni postaviti meja, ker nam to branijo notranje prisile, ki so del storilnostnega samovrednotenja. Odrekamo si počitek in užitek.«
Katja pojasni, da se morajo v vsej tej mešanici psihičnih in telesnih dejavnikov za nastanek izgorelosti običajno pridružiti še zunanji dejavniki – življenjske okoliščine, sicer pa lahko izgorelost nastane tudi zaradi telesnih vzrokov (slabokrvnost, dolgotrajne okužbe, pomanjkanje vitaminov in mineralov …). Zmotno je prepričanje, da je izgorelost nastala zgolj zaradi večje količine dela.
»Težava je v tem, da ti začne kar ugajati občutek, kaj vse zmoreš. Govorijo ti: 'Katja, ti vse to zmoreš!' Aha, jaz to zmorem. Pa poskusimo še malo več. Tudi to zmorem. Dajmo še malo več. Vse to zmorem! Samega sebe prepričaš, da ni in ni konca. Adrenalin postaja tvoje gorivo, ki te žene tako daleč, da na koncu padeš v luknjo adrenalnega zloma.«
Telo je končno odločno reklo NE!
In se je zgodilo. V istem tednu je še tekla 21 km na poslovnem teku, le mesec dni prej je na polarni odpravi z back country smučmi prečkala največjo planoto v Evropi – norveško Hardangerviddo, in to 200 kilometrov na smučeh pri tudi do minus 20 stopinj Celzija. »Danes na to nisem ponosna. Ljudje, ki izgorevamo, smo zelo ciljno usmerjeni. Ko si nekaj naložimo, to stoodstotno izpolnimo, z manj se nikoli ne sprijaznimo. Tako je v partnerstvu, službi, materinstvu, športu … Mi izgorelci si v glavi sami postavimo standarde, in to je tisto, kar je nesprejemljivo, 'bolno'.«
Nato pa je telo nekega dne odločno reklo NE. »V mojem telesu je dobesedno zmanjkalo elektrike in telo je kolapsiralo, nisem mogla več hoditi.« Katja je čez noč padla v svet počasnosti brez kančka moči in energije. Več kot leto dni so se vrstili bakterijski in virusni napadi ter avtoimunski odzivi. Potem ko je v postelji preživela lansko pomlad, je ostala v njej še čez poletje, jesen je že prinesla minimalno izboljšanje, a se je pozimi stanje še poslabšalo, vse skupaj pa se je zavleklo še v letošnjo pomlad. Tri mesece je spala po dvajset ur na dan. »Izgorevanje je potekalo na telesni in čustveni ravni. Zaradi hudega avtoimunskega odziva sem izgubila veliko las, hkrati pa mi je vse skupaj iz telesa 'izsesalo' 14 kilogramov teže. Utrip je bil podoben pobesnelemu bobnarju na divjih gobicah. Zvok srca je preglasil ves hrup in kaos okoli mene. Vrtoglavica in slabost dan in noč, ki sta me pestili dolge mesece, sta moj svet postavili v novo, vrtečo se perspektivo. Vsakič znova le v levo, levo in levo, tako sem ponoči v strahu, da bom padla s postelje, za roko držala moža. Glava je postajala podobna loncu na pritisk, ki ga bo zdaj zdaj z vsebino vred – samo meglo – razneslo na tisoče delčkov. Nič več se nisem mogla zbrati. Telo je bolelo.«
Razdražljivosti se je pridružila še občutljivost za vse dražljaje. Doma je nosila delavske protihrupne slušalke, ni se mogla spomniti, kaj je pravkar dejala, s kom se je danes pogovarjala … »To preprosto nisem bila več jaz.«
Mamut za mamutom, projekt za projektom
Kaj sam sebi dela sodobni človek? Biološke sposobnosti naših prednikov izpred 50.000 let so skorajda enake našim, razlike pa se skrivajo prav v dejavnosti sodobnega človeka. Naši predniki so po lovu znali počivati, mi pa tega kot da ne znamo več. »A počitek ima svojo pomembno funkcijo, saj se takrat zniža raven stresnih hormonov v krvi, vegetativno živčevje iz aktivne faze preide na mirovanje, tako da se telo regenerira,« opozarja dr. Volker Schmiede v knjigi Izgorelost. »In danes nam manjkajo prav ta obdobja regeneracije. Preredko se poveselimo dosežka, zastanemo in sprostimo stres. Plenili bi mamuta za mamutom, kar pa je v popolnem nasprotju z logiko našega telesa. Namesto ubranega izmenjevanja faz aktivnosti in pasivnosti, stresa in regeneracije, nastane vrtinec stalne napetosti, aktivacije in stresa, ki se vrti čedalje hitreje. Regeneracije pa nikjer na vidiku. Tudi jaz nisem prav nič odstopala od tega opisa,« pripoveduje Katja.
Je res vse drugo tako pomembno?
»Osebni zdravnik me je obtoževal, da sem lena, depresivna; svetoval mi je, naj še naprej tečem, kar je bilo pogubno; dejal mi je, da iščem izgovore, ker mi ne diši delo … Krokodilje solze obupanega človeka so zalivale moj obraz, obraz ženske, ki je borka, ki ni še nikoli obupala. In prav ta faza iskanja diagnoze je pri vseh izgorelcih najtežja.«
»Samo še to naredim, samo še to oddam v službi, samo še to odtečem … Samo moram in moram. Moram je beseda, ki je zdaj nič več ne uporabljam. To je darilo, ki ti ga prinese adrenalni zlom. Ko te udari izgorelost in ko si nenadoma sam s seboj, ne moreš verjeti, kaj vse se dogaja v tej tišini in do katerih novih uvidov prihajaš, tudi na intenzivnih psihoterapijah, ki so temeljni steber regeneracije.
Najprej sem se odvajala od vseh mogočih naprav. Mož mi je rekel: 'Izključi telefon, zdaj si bolna, postavi sebe enkrat na prvo mesto.' Mesec in pol sem potrebovala, da nisem trznila ob vsakem pisku. Do zloma sem mislila, da bo svet propadel, če se ne bom takoj oglasila, če se ne bom odzvala, če ne bom ves čas na voljo. Moje piarovsko delo je v resnici takšno, strenirana sem, da sem tako odzivna. Psihoterapevtka me je hitro postavila na realna tla. Povedala mi je, da me ni nihče v nič prisilil, da sem v vse to sama privolila. In to je druga velika lekcija izgorelosti. Tišina te prisili, da se obrneš k sebi in začneš kopati po svojih zakoreninjenih prepričanjih, vzorcih. In tako začneš garati in garati in spreminjati samega sebe.«
Trnova pot do diagnoze
»Lahko se pretvarjamo, da izgorelosti ni, vendar nedvomno vse bolj postaja sindrom 21. stoletja,« je prepričana Katja. Pot do diagnoze je trnova, saj velja za eno najbolj skrivnostnih bolezni sodobnega časa, o kateri odločajo dokaj neoprijemljivi parametri. Sprva je dolgo hodila od zdravnika do zdravnika, opravljala preglede, obstajali so različni sumi, prestajala je različne CT in ultrazvoke … »Imam raka, nimam raka, imam tumor, nimam tumorja … Šele po pregledu na Polikliniki, kamor me sploh ni napotil moj tedanji osebni zdravnik, ampak izgoreli ljudje, ki sem jih vsa obupana iskala po vseh mogočih kanalih, saj so na kardiologiji že posumili na izgorelost, sem se oprijela diagnoze adrenalni zlom. Slovensko zdravstvo se bolj ali manj vede, kot da sindrom izgorelosti ne obstaja, čeprav je zapisan tudi po klasifikaciji ZZZS. Da izgorelosti ni, mi je dejal tudi moj tedanji osebni zdravnik. Če na tej osnovni stopnji, torej pri družinskem zdravniku, ki je najpomembnejše sito, ne prideš skozi, ne prideš nikamor. Osebni zdravnik me je obtoževal, da sem lena, depresivna; svetoval mi je, naj še naprej tečem, kar je bilo pogubno, dejal mi je, da iščem izgovore, ker mi ne diši delo … Krokodilje solze obupanega človeka so zalivale moj obraz, obraz ženske, ki je borka, ki ni še nikoli obupala. In prav ta faza iskanja diagnoze je pri vseh izgorelcih najtežja.«
Seveda se je v vmesnem času povezala s skupinami v tujini in se tudi sama podala v iskanje znanja. V Angliji je našla nutricionistko, ki ji zdaj svetuje, in nevropata. Ko je o svojih spoznanjih v tujini povedala slovenskim zdravnikom, so jo podučili, da se ukvarja z nepomembnimi stvarmi, kot sta prehrana, spalna higiena, da se v zadeve ni treba tako zelo poglabljati, da ji ni treba vsega vedeti in da zapravlja energijo. »V skandinavskih deželah dobi bolnik po adrenalnem zlomu najprej v kosu leto dni okrevanja. Zakaj je to ključno? Sama sem morala bolniški dopust podaljševati za tri, štiri tedne, s tem, da o vsem skupaj še en teden odloča komisija. Po vsem tem je treba znova na preglede in spet pred komisijo … Meni se je na koncu zdelo, da hodim na preglede samo zato, da bi zadovoljila komisijo, ki dostikrat ni upoštevala priporočil specializantov.
Država jo je iz postelje poslala v vojno
Delovna izčrpanost (ang. wornout) je normalno stanje po intenzivnem delu in je posledica pretiranega dela in čezmernega stresa zaradi objektivnih zunanjih okoliščin, na primer kriznih razmer. Ni patološka sama po sebi in izzveni po počitku. Izgorelost pa je psihična motnja, ki je posledica nezmožnosti, da bi postavili zdrave meje svojemu pretiranemu delovnemu angažiranju, prisilni delavnosti. Izčrpan človek, ki ni deloholik, si postavlja meje in si počitek normalno zagotovi, izgorelega človeka pa v delo silijo nenehni notranji pritiski. In prav te notranje prisile so ključni vzvod za izgorevanje (ang. Burnout).
dr. Andreja Pšeničny
Po petih mesecih jo je slovenski sistem zdravstvenega zavarovanja ne glede na izvide poslal na delo. Delala naj bi po štiri ure na dan. »In kako naj se človek v teh razmerah odklopi in okreva? Pri izgorelosti je namreč najpomembnejši prav odklop od vsega, tako da se lahko telo psihično in fizično dejansko znova postavi na noge. Seveda sem že po enem mesecu končala na urgenci, potem je šlo znova le še na slabše. Imela sem hude vrtoglavice in slabosti. Prav vrtoglavica je eden najbolj značilnih simptomov adrenalne izgorelosti.«
»Z zdravniško pomočjo po bolnišnicah, psihoterapijo, specialisti za avtogeni trening, nutricionistko in s hospitalizacijo v EKI (enota za krizne intervencije psihiatrične bolnišnice), kjer so resnično prišli do bistva moji izgorelosti, sem začela počasi postavljati temelje novemu življenju. Izgorelost je prišla kot resen opomin, kot pomoč narave in telesa, da sem se končno lotila korenitih sprememb in preoblikovanja temeljev svoje osebnosti.«
Kako naprej?
»Srečala sem izgorelce, ki so izgubili glas in se na novo učili govoriti, pa tudi takšne, ki jim je odpovedala ena stran telesa … Pišejo mi in mi pripovedujejo o svojih težavah, in to tako tisti, ki še niso prepričani o diagnozi, kot tudi takšni, ki se že leta poskušajo pozdraviti.
Zdaj si operna pevka brez glasu, zdaj si športnik brez telesa, zdaj si poslovnež brez sposobnosti govora … zdaj si mama, ki gre lahko z otrokoma za dvajset minut na sprehod, si partnerka, ki možu le s težavo skuha kosilo. In to je življenje, na katero se ni lahko navaditi. Na začetku si hudo nesrečen. Najprej je to velik šok. Izgorelost lahko traja leta, zelo počasi popušča in priteka energija. Še vedno imam veliko vnetij, nimam veliko moči in občasno imam še vedno vrtoglavice.
Zdaj sem že v fazi, ko vidim dobrobiti izgorelosti. A predstavljajte si, da so bili nekdaj moj svet oceani, reke, gore, zdaj pa je ves moj svet moje stanovanje. Kaj počnem? Opuščam nadzor, intenzivno se potapljam v svet knjig, meditacije in joge. Počasi sestavljam zloženko svojega novega življenja. Poiskati je treba druga veselja. Zdaj so to moje rožice, čisto po tihem poslušanje glasbe z violončelom. Lakiram si nohte, da dodam barve življenju, prisluhnem pticam na balkonu, česar prej nisem nikoli počela. Imam pobarvanke, nad katerimi sem se včasih zgražala, otrokoma zašijem raztrgane kavbojke, nič več jih ne zavržem … To je moj monolog s sabo. Vse to ima svoj namen, je komunikacija s seboj. To je tisto, od česar sem vsa ta leta bežala.«
Zakaj bežimo? »V procesu okrevanja mi je dodobra odprla oči knjiga In praise of Slowness, katere avtor je Carl Honore. To je pobudnik gibanja za upočasnitev življenja. Ko so ga vprašali, kaj je glavni razlog za to, da se ne upočasnimo, je dejal, da je to strah. Strah pred samoto. Strah biti sam s seboj, ker je takrat treba odkriti bistvene stvari.«
Kar plaši, v resnici osvobaja
»Z izgorelostjo ne dobiš nobene medalje za preteklost in prihodnost, ampak zgolj boleč poduk, na podlagi katerega se naučiš učinkovito upravljati svojo dragoceno osebno energijo. Z njo sem začela delati kot z najdražjim kaviarjem v čisto majhni škatlici, ki ni za vsakogar. V življenju je pač tako, da imamo 'srečo', če nas kaj težkega spravi na tla, nato pa se sami odločimo, ali se bomo pobrali. In to je največja nagrada, ki ti jo ponuja huda bolezen. Tudi moji družini ni prav lahko. Izgorelost ne prizadene le obolelega, ampak tudi njegovo okolico. S padci in vzponi ter uvajanjem sprememb v družinski dinamiki vse bolj potujemo sami sebi naproti. Kot družina smo našli drugačen mir in zdaj poskušamo še naprej pluti k drugačnemu in bolj kakovostnemu življenju.«
