Kolumna izraža stališča avtorja in ne uredništva časopisa Svet24.
Praktično edina možnost za pristno izmenjavo pomembnih informacij s sočlovekom je iskren dialog. Pogovor, ne diktat. Pogovor pomeni tudi poslušati svojega sogovornika. In na tej točki smo globalno v Sloveniji povsem odpovedali v našem odnosu do mladih. Želimo jih poučevati, želimo jim soliti pamet, želimo jim vsiljevati svoj pogled na svet, želimo za njih utirati pot v prihodnost, ker samo mi dobro vemo, kaj je dobro za njih. Seveda, tako kot dobro vemo zase. Zato tudi smo v takem paradižu trenutno, ker so naše odločitve odlične in brez najmanjše napake. Mladi so nas že zdavnaj spregledali in na takšne pokroviteljske poskuse izključijo pozornost in priključijo slušalke.
V zadnjem tednu sem prebral toliko neumnosti na temo tega, kako je bil letošnji esej za maturo neprimeren za nedolžne mlade dušice, da sem se odločil, da vam neposredno napišem, o čem se res pogovarjajo mladi in o čem razmišljajo. In to niso samo polnoletni, ne, nikakor! V mislih imam običajnega slovenskega 16-letnika in 16-letnico. Če se boste držali za srce, težko dihali in mogoče padali s stola, je to povsem vaš problem. Mogoče bi morali že pred časom malo bolj odpreti ušesa in resnično poslušati.
Ja, pogovarjajo se o samomoru, nekateri med njimi imajo za seboj poskus in številni poznajo nekoga, ki je resnično končal svoje življenje. Bivanje na tem planetu včasih dojemajo kot plehko in nesmiselno, zdi se jim, da bi ga veljalo hitro končati. V družbi imajo prijatelje, ki so na težkih drogah, vendar seveda starši o tem ne vedo nič. Nekatere njihove prijateljice prodajajo svoje spolne usluge za nizek denar ali nekaj gramov praška. Travo kadijo v velikem številu in povsem odkrito. Borijo se z motnjami hranjenja in v poblaznelem svetu neskončno lepih ljudi, kar spodbujamo odrasli preko medijev in stališč, se borijo za svojo telesno samopodobo, ki ne bi bila povsem zanič. Mnogi se zatekajo k samopoškodovanju in to skrivajo. V sebi nosijo boleče stiske nesprejetosti, nespoštljivosti in depresije.
Ja, spoštovani dežurni dušebrižniki, to so resnične podobe naših mladih, s katerimi se vi ne pogovarjate. Ker ste zabiti v svojih raziskovalnih laboratorijih, kjer prekladate nekoristne številke in potem izdajate kastrirane smernice in priporočila. V takšne nekoristne projekte Slovenija meče denar in v službah ohranja birokrate, za resnično ulično delo z mladimi v težavah pa seveda ni posluha, še manj sredstev. Zato mladih v samomor ne bo potisnil pogumen naslov eseja kot kritika dveh literarnih del. To počnemo vsak dan z našim odnosom do mladih, ki jih redno preslišimo, zaničujemo in na njihova mnenja ne dajemo nobene teže. Da, res je, ko je prepozno, je prepozno. Za psihologe v pisarnah je že zdavnaj prepozno, za mlade nikoli.
