Najstarejši udeleženec Karel Kremesec je na prvem srečanju štel 84 let, najmlajši Rok Orlič pa 12. Letos je bila najstarejša 90-letna Martina Jug, najmlajša pa 13-letna Ana Foršček.
Poiskali so se prek medijev in od ust do ust. In ta glas je šel zelo daleč, saj se je Rudi Mehak pripeljal celo iz Švice, prevozil pa je kar 817 kilometrov. Sicer pa je doslej naredila najdaljšo pot Natalija Lumpert, rojena Fabjanič, ki je prišla z ameriške Floride. Na prvo srečanje je prišlo več kot 90 rojenih v Metliki.
Veliko se jih je tako srečalo šele po nekaj desetletjih. Ena od udeleženk je prav po zaslugi tega snidenja po 55 letih spet videla sošolca in dogovorila sta se, da bosta pripravila srečanje nekdanjih sošolcev.
Na prvem srečanju pa je padla tudi odločitev, da bo postalo tradicionalno. In tako so se letošnjega 29. aprila, ko Mestna skupnost Metlika praznuje svoj praznik, rojeni v Metliki srečali že desetič zapored.
METLIKA V SRCU
Če se na prvi pogled zdi, da je rojenih v Metliki veliko, pa temu ni tako. Večina jih je namreč starejših ob 60 let, saj se skoraj toliko let otroci le še izjemoma rojevajo v Metliki. A zgodi se tudi to. Med 54 letošnjimi udeleženci je bila najstarejša 90-letna Martina Jug iz Metlike, najmlajša pa Ana Foršček iz Praproč pri Straži, ki se ji je poleti leta 2003 mudilo na svet, ko se je šla mamica osvežit na Kolpo. Tako kot na vseh dosedanjih srečanjih so tudi tokrat prišli ljudje z vseh koncev Slovenije, a tudi zunaj njenih meja. To je dokaz več, da so se tudi nekdaj Metličani veliko izseljevali. A v srcu so ostali Metličani. In kot je pred leti dejal eden od njih, ki je pred več kot 70 leti odšel v Ljubljano, so mu še vedno zvenele v ušesih mamine besede, da ne sme pozabiti metliškega dialekta, sicer naj se ne vrača domov.
Zanimive pa so zgodbe nekaterih, kako so sploh izvedeli za srečanje. Mito Dmitrovič iz Kranja in Silvester Jesih iz Ankarana sta na primer obiskala Metliko, ker sta iskala hiši, v katerih sta bila rojena. Po naključju sta izvedela za srečanje in se ga z veseljem udeležila. Tovrstna srečanja so tako povezala ljudi med seboj, da so tudi tisti, ki se prej sploh niso poznali, postali prijatelji.
Pred dvema letoma, ob 650-letnici ponovne potrditve metliških mestnih pravic, so posadili tudi lipo, letos pa v spomin na jubilejno srečanje še eno in divji kostanj, ki je nekdaj veljal za mestno drevo. Ob 145-letnici ustanovitve PGD Metlika so zbirali tudi denar za postavitev spominske plošče Ivanu Drobniču, ki je med drugim našel dokumente o tem, da je bila na Slovenskem prva ustanovljena prav metliška požarna bramba. Rojeni v Metliki imajo tudi izkaznico, ki potrjuje, kje so bili rojeni, kmalu bo izšla še knjiga, v kateri se bodo z bogatim slikovnim gradivom spomnili vseh desetih srečanj.
Rojeni v Metliki si popestrijo srečanja tudi s pripovedovanjem zgodb in anekdot o nekdanjih metliških meščanih, ki so pustili mestu pečat in ki so jih starejši še osebno poznali. Veliko se jih je letos spomnil 85-letni Janko Živkovič iz Ljubljane, čeprav iz njegove generacije ni v Metliki skoraj nikogar več. Po njegovem ne bi smeli pozabiti tudi, da je Metlika dala veliko uspešnih mož, kot so arhitekt Jože Koželj, zdravnik dr. Vinko Kambič, Ivan Navratil, Ivan Drobnič, zelo poznani pa so tudi PGD Metlika, mestna godba na pihala, sokoli, nekdanja pustovanja …
