Kristina Gorišek se je pred skoraj devetimi desetletji uprla stereotipom takratnega časa, ki so ženske postavljali v gospodinjstvo, drzne poklice, kakršen je tudi ta v letalstvu, pa načeloma odmerjali moškim. V času od takrat se je spremenilo mnogo, a nekateri stereotipi ostajajo. V letu 2015 je tako, po podatkih Evropskega inštituta za enakost med spoloma, v Sloveniji visoko šolanje na tehničnem programu opravljalo le dobrih 4000 deklet, medtem ko je fantov na enakih mestih bilo skoraj 12.000.
Medtem, ko se fante socializira tako, da se počutijo primerne in sposobne za denimo tehnične poklice, se od punc pričakuje, da jih te panoge ne bodo zanimale. Da temu ni tako so se osnovnošolke in srednješolke lahko prepričale na včerajšnjem Dnevu za punce, v organizaciji Združenja delodajalcev Slovenije. Na dogodku so ženske iz različnih poklicev, šolarke in študentke predstavljale svoje zgodbe o uspehih in neuspehih v svetu, kjer navadno dominirajo moški.
Za Svet24 je spregovorila Kristina Nikolovska, študentka Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, ki je bila članica uspešne študentske ekipe Team Avalanche, ki je na mednarodnem tekmovanju Cybathlon, s posebnim invalidskim vozičkom osvojila tretje mesto. V ekipi je aktivno sodeloval tudi Robi Bojanec, ki se je tekmovanja v Švici nato udeležil z izdelanim robotskim vozičkom.
Kako to, da si se odločila z vpis na fakulteto, kjer si vedela, da bodo prevladovali fantje?
Najbolj me je spodbudil profesor fizike na gimnaziji. Rekel je, da me vidi v kreativni smeri, kjer bom lahko izkoristila svoje znanje matematike. Dobro nas je poznal, vedel je da imam matematiko zelo rada. Rekel mi je, naj grem pogledat na informativni dan. Tudi starši so me vedno videli v bolj tehnični smeri, saj je oči inženir, mami pa arhitektka, zato sta me tudi onadva spodbujala naj grem pogledat, tudi če je to fantovska stvar.
Si zato, ker si dekle, v srednji šoli manj razmišljala za takšno strokovno usmeritev?
Ja, definitivno. Fakulteto za elektrotehniko ter Fakulteto za računalništvo in informatiko, ki bi najbolj ustrezali mojemu karakterju in talentom sem takrat preprosto izločila iz svoje izbire, ker je šlo za fantovske smeri.
Misliš, da je to nasplošno problem med puncami v srednji šoli?
Ja. Pa ne le v srednji šoli, zdi se mi, da že prej. Že ko smo majhne nas naučijo, da so to [tehnika] fantovske stvari in da to ni primerno za nas.
Ne le, da si študentka dominantno fantovske fakultete, si tudi avtorica uspešnega projekta. Nam lahko poveš več o tem?
Nisem sama avtorica, šlo je za timsko delo, bili smo ekipa študentov. To je bil študentski projekt za mednarodno tekmovanje Cybathlon, za najboljši napredni invalidski voziček. Delali smo kot ekipa, sem bila pa edina punca. Z našim vozičkom smo se udeležili tekmovanja in se uvrstili na tretje mesto, kar je kar velik uspeh.
Kako pa je s prisotnostjo deklet nasploh v raziskovalnih ekipah?
Na dnevih industrijske robotike, ki so potekali letos na naši fakulteti, je bila vodja ekipe punca, pa tudi sicer nas je bilo punc isto število kot fantov.
Se ti zdi, da se na tvojo fakulteto vpisuje več deklet kot včasih?
Zdi se mi, da ja. Ko sem se vpisala jaz, nas je bilo sicer že veliko. V prvi letnik nas je bilo vpisanih 15 deklet, kar je ena večjih številk. Zdaj se na letnik vpiše okrog 10 punc. Ampak glede na prejšnja leta, ko punc sploh ni bilo, je to velik napredek.
Kako se zavedaš svoje pozicije kot dekle v fantovskem poklicu? Razlike v plačah so še vedno prisotne, prav tako podreprezentiranost žensk na vodilnih pozicijah.
Vem, da se bom definitivno morala bolj dokazovati, to sem že občutila in opazila. To ni nujno negativno, lahko vzameš tudi kot pozitivno, ker se moraš na začetku študija truditi bolj od fantov. V višjih letnikih se nato razlike med spoloma ne čuti več toliko. Seveda, če si punca te včasih malce čudno pogledajo, a ko si enkrat del ekipe in vsi spremljajo tvoje delo, je drugače. Poleg tega se, če si vključena v fantovsko okolje, lažje naučiš potrebne komunikacije, ki ti pomaga tudi v dekliških okoljih.
