Naš sogovornik je sin slavnega borca Staneta Semiča, s partizanskim imenom Daki, ki je kot prvi Slovenec prejel red narodnega heroja, bil pa je tudi novinar, pisatelj, muzealec, še pred drugo vojno španski borec. Tudi naš sogovornik je v svojem krogu znan kot Daki, v družini pa je bil vedno »črna ovca«. »Rad sem ga lomil,« pravi.
Ni naključij!
Udba je o našem sogovorniku spisala sedem gosto tipkanih strani, dokumenti pa so se do danes, kot po naključju, izgubili.
Pri 19 letih, leta 1974, je najprej »javno izjavil,« da so mu »komunisti zlomili hrbtenico.« Po tem pa je »javno izjavil« še, kot danes priznava, slab »štos« na račun maršala, ki ga je zaznamoval do danes: »Kako bodo po smrti dali pokopati Tita? Na trebuh. Zakaj? Ko bo prdnil, da bodo vsi tisti ven prilezli, ki so mu prej noter lezli.« »Nisem nekaj študiran, imam končano osnovno šolo in dve poklicni,« pravi.
V piskru padel v rang z morilci
Tožilstvo je za blatenje lika in dela tovariša Tita zahtevalo štiri leta zapora, obsojen pa je bil na simboličnega pol leta zapora. Dopušča možnost, da so bili sodniki bolj milostni zaradi slavnega očeta. A kazen je vseeno odslužil »tam, kjer so pač politični zaporniki« – v celjskem starem piskru. »Kot politični zapornik sem padel v rang z morilci. Samo oni so tam notri boljše živeli,« pravi.
Od ločitve živi »v preseku«
Ko je prišel iz zapora, je Udba naredila vse, da ne bi uspel v gradbeništvu oziroma zidarstvu. Pa se je v poslu vseeno nekako znašel, se celo oženil, si ustvaril družino. A se je s soprogo po tridesetih letih zakona »vžgal« in odšel v tujino. Ob vrnitvi pa »doma« ni imel več prijavljenega stalnega prebivališča, kar so mu po lastnih navedbah zakuhale bivša, upravna enota in še vedno živa Udba. Od ločitve zdaj nekako živi »v preseku«. »Malo pri mami, malo pri prijateljici, sem bolj terenski človek,« pove.
Še vedno smo v komunizmu
Obtičal v Sloveniji: Daki bi rad odpotoval do prijateljice v Anglijo, pa nima potnega lista, ker ga po lastnih navedbah ne more pridobiti, ker nima (več) prijavljenega stalnega prebivališča, kar so mu zakuhale bivša, upravna enota in še vedno aktivna Udba.
Glede nastale situacije je večkrat pisal varuhu človekovih pravic, pa »niso nič ukrenili.« Odšel je na policijo, pa mu niso prisluhnili, ker se mu je nabralo za okrog 5000 evrov neplačanih kazni. Nazadnje se je na primer zapletel, ko je precej mlajšemu policistu ob nekem banalnem prometnem prekršku potarnal: »Pa pič** mater, saj si mlajši!« Mlajši policist mu je spisal za 1600 evrov kazni, potem pa je naš sogovornik »mičken znoru« in policist mu je spisal še za nekaj sto evrov kazni. »Oni prav izzivajo. To so udbaške stvari, še danes je Udba hudič! Še vedno vse deluje kot v komunizmu!« trdi.
Konec »pofočkov«, prid'te ven!
Trenutno ima »eno kolegico« v Angliji in bi rad odpotoval tja, pa nima potnega lista, ker ga po lastnih navedbah ne more pridobiti, ker pač nima prijavljenega stalnega prebivališča, kar so mu, kot rečeno, zakuhale bivša, upravna enota in še vedno aktivna Udba. In zakaj se, kot že tolikokrat doslej v življenju, nekako ne znajde, ne registrira za stalno prebivališče kot kak tajkun za svojo firmo neki poštni nabiralnik ter za vedno izgine? »Spet bi se uklonil, enkrat se to mora nehati, enkrat morajo oni priznati, da so mi bile kršene človekove pravice!« pravi.
