Začelo se je tako, da sta si dve prijateljici, takrat študentki, želeli ogledati Mehiko, a denarja za tako drago pot nista imeli. Ravno v tistem času pa je Adria iskala nove stevardese. Če ni denarja, sta si rekli mladi ženski, pa poskusiva do Mehike kot stevardesi! In sta se prijavili na izbor. Uspelo je le Martini.
Diplomirala je, a ostala
Po opravljenem usposabljanju je eno leto delala sezonsko, takoj zatem je dobila zaposlitev za določen čas, nato redno. Takrat je bila že v tretjem letniku nekdanje Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo, smer mednarodni odnosi. »Za pripravo na izpite sem jemala dopust,« se spominja. Po diplomi, si je takrat mislila, bo nehala leteti. Diplomirala je, a ostala. »Za nekoga iz Slovenije, povrhu pa še žensko, v takratni skupni državi ni bilo nobenih možnosti za vidnejšo diplomatsko kariero; najvišji položaji so bili rezervirani za moške, največkrat iz Srbije.«
Raje v letalu
S časom si je ustvarila družino. No, zdaj bo pa res nehala, je bila še trdneje odločena. Celo magisterij iz ekonomije je začela delati, misleč, da bo poslej »trdno na tleh« v eni od Adriinih pisarn, kjer so jo že pričakovali. Pa si je nekaj izpitov pred koncem premislila – raje je ostala v letalu. »Ko te ritem letenja in delo z ljudmi enkrat osvojita, preprosto ne moreš več delati za pisarniško mizo,« ugotavlja danes.
Na voljo »za petek in svetek«
Zdaj si pa predstavljajmo to silovito dinamiko: leti v zgodnjih jutranjih urah ali ob poznih večerih, čakanje, prestavljeni leti, spremembe plana letenja … Poti iz domačega Kidričevega pri Ptuju do Brnika, ko je treba na pot ob 3.30, da bi prispela v službo pravočasno – ob 5.20, uro pred jutranjim poletom. Ali pa biti vso noč pokonci za lete v Carigrad, Tel Aviv, Hurgado in drugam, ko se leti v glavnem ponoči. Biti na voljo 24 ur na dan, »za petek in svetek«, saj letala letijo podnevi, ponoči, tudi ob nedeljah in praznikih. Neskončno število rojstnih dni pa družinskih piknikov je tako minilo brez nje in marsikateri praznik je preživela v službi, ki nikakor ni le smehljanje potnikom.
Tisoč malenkosti
Pa pojasni: stevardese začnejo svoje delo uro pred vzletom letala. Treba se je zelo natančno seznaniti s posebnostmi leta (kakšno bo vreme, kdo so potniki, ali potrebujejo posebno pozornost – invalidi, otroci brez spremstva ...), v letalu pregledati vso varnostno opremo in delovanje drugih sistemov ter opreme, ki so potrebni, da je potnikom v letalu udobno. »Vse mora biti na svojem mestu, dosegljivo v primeru potrebe in brezhibno delujoče, saj je varnost najpomembnejša.« Stevardese morajo tudi pregledati in pripraviti vse potrebno za postrežbo prigrizkov ter hladnih in toplih napitkov. Delo v posadki je natančno razdeljeno in vse malenkosti so nujne za uspešen let.
Lahni drnec
In seveda še znana demonstracija ravnanja ob izrednih razmerah, nato pa v hitrem tempu vsi opravki v natančno določenem času, kolikor pač traja let. Denimo krmarjenje s 70 kilogramov težkim vozičkom s hrano in pijačo po ozkem prostoru, v ozračju s kisikom, kot bi bili na 3000 metrih višine, v hermetično zaprtem prostoru. O virusih seveda ne bomo. Čeprav bi kdo od potnikov prišel v letalo huje prehlajen ali resno bolan, stevardesa nima pravice, da bi mu svetovala, naj se raje odpove letu. Njena pristojnost je, da o tem obvesti kapitana, in potem ta ukrepa, če je treba. A to se zgodi izjemno redko, ugotavlja Martina. Stevardese morajo same skrbeti za svojo dobro psihofizično kondicijo. Martina jo vzdržuje zlasti z rolanjem in kolesarjenjem, pozimi je veliko na sobnem kolesu.
Zdaj sem pa na varnem
Niti enkrat samkrat, pravi, v vseh teh letih ni pomislila, da bi lahko »njeno« letalo strmoglavilo. Prej nasprotno. Ko se vsakič znova prebije po nevarnih cestah iz Kidričevega do Brnika, si, ko stopi v letalo, reče: »Tako, zdaj sem pa na varnem.« Sama popolnoma zaupa Adriinim pilotom in letalom. V letalih so vitalne naprave podvojene, nekatere celo potrojene. Poudari, da je letalo najvarnejše prevozno sredstvo, kar dokazujejo tudi vsi statistični podatki.
Kako bi se znašla ob ugrabitvi
Filmov in posnetkov o letalskih nesrečah preprosto ne gleda. Se pa večkrat zaloti pri razmišljanju, kako bi se sama znašla ob morebitni ugrabitvi letala, v primeru kakšne okvare ali resnejše zdravstvene težave katerega od potnikov. Vsako leto imajo izobraževanja in treninge o nadzoru in usmerjanju množice, postopkih zapuščanja letal, pomoči obolelim, na tri leta gredo v Lufthanso na simulatorje in tam »v živo« vadijo odpiranje vrat, napihovanje toboganov, postopke reševanja potnikov iz letala …
Najbolj zaleže pogovor. Strahu pred letenjem se je v svoji karieri kar nagledala, dodaja. Nekdaj so potnika, ki ga je bilo strah, peljali v pilotsko kabino in dostikrat je pomagalo, da se je razbremenil strahu, danes pa to ni več dovoljeno. »Najbolj zaleže pogovor. Vsakič ko greš mimo, potnika ogovoriš in tako preusmeriš njegovo pozornost.«
Že čez pol ure nazaj
Ljudje imajo o njenem delu svojo predstavo: večkrat si mislijo, kako lepo ji je, ko gre tako pogosto v Pariz ali London in lahko tam uživa. A stvarnost je drugačna: največkrat se zgodi, da že čez pol ure po pristanku začnejo vstopati v letalo novi potniki, saj se letalo takoj vrača. Zato pa, pravi, veliko spoznava svet zasebno. In kadar je na letalu kot potnica, kajpada nehote samodejno spremlja dela stevardes.
Nič več zaupnih pogledov
Da se je odnos med potniki in stevardesami v sodobnem času zelo spremenil, še ugotovi: »Nekdaj je veljalo, da si se med poletom s potnikom vsaj osemkrat pogledal iz oči v oči in tako pridobil njegovo zaupanje in zavezništvo, mu izkazal dobrodošlico; danes na žalost to ni več mogoče, saj je večina potnikov zatopljena v svoje mobilne aparate.«
