In ta gospa ima že 83 let. Nekoč jo je poznala vsa Slovenija: z Marjanom Kraljem je vodila najprej radijsko, potem pa še televizijsko razvedrilno otroško oddajo Veseli tobogan. Tisti, ki mislite, da je ne poznate, pa pomislite na prodorni vedri glas Čebelice Maje – da, posodila ji ga je prav ona! In še vedno ga ima, prav tako zvonkega kot v mladosti. Zdaj torej veste, o kom govorimo?
Jana Osojnik je kot prva radijka dobila priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije, veliki bršljanov venec za življenjsko delo. Jana je namreč edina slovenska igralka, ki je ves svoj življenjski opus na področju dramske umetnosti posvetila radijskemu mediju. Svoj umetniški zenit je dosegla v radijskih igrah za odrasle in otroke. Prepoznavnost po vsej Sloveniji pa si je ustvarila zaradi moderiranja oddaj v živo, kot so bile Pionirski tednik, Veseli tobogan in Ringaraja. Njen opus obsega več kot 180 projektov s področja radijske igre. Vodila je tudi številne koncerte ansamblov bratov Avsenik in Lojzeta Slaka, doma in v tujini.
Pogovor z gospo Jano je dokaj zahtevno opravilo. Najprej se sploh ni želela pogovarjati z mano, češ da noče obujati preteklosti, ne živi od spominov in je veliko stvari že pozabila. Ker sem bila vztrajna, sem nekaj podatkov le izpulila iz nje: da čaka petega pravnuka, da večkrat na teden plava, pa da že 25 let bere pravljice otrokom na Pediatrični kliniki. Da jih bo jeseni imela 84. In da jih bo z veseljem doživela sto, da ji bo lahko potem prišel čestitat ljubljanski župan. In se pri tem zvonko zasmeje. Njen glas se ni postaral niti za leto dni, duhovitost in odrezavost pa prav tako ne. Spomnim se množice oddaj Veseli tobogan, ko je strumno in pogumno parirala sovoditelju, prav tako izkušenemu radijskemu mačku Marjanu Kralju. Ko so gostovali v mojem rojstnem kraju, je bila dvorana premajhna za vse, ki so drveli gledat to oddajo »v živo«, pol jih je ostalo in stalo zunaj. Onadva in Toni Gašperič s »teto Maro« so bili legende. V časih, ko socializem ni preveč ljubil legend.
Nekaj rezervnih delov
A pustimo to. Jana Osojnik je še vedno dobrovoljna in nabrita gospa, kakršna je bila takrat. Res je, da jih bo jeseni imela 84, res ji zdravje dobro služi, »za sproti«, pravi, z nekaj »rezervnimi deli« in »servisi« in s kakšno tabletko, a zelo redko. Dvakrat do trikrat na teden hodi na Fakulteto za šport in plava v olimpijskem bazenu, pohvali fakulteto, ker imajo ljudje, stari nad 80 let, možnost plavanja po polovični ceni. To se ji zdi super in prijazno.
Pravljice za bolne otroke
Prav tako že dolgo dvakrat ali trikrat na teden bere pravljice otrokom na Pediatrični kliniki, na kirurškem in onkološkem oddelku. Za kam drugam ji zmanjkuje časa, na infekcijsko kliniko si zaradi let in možnosti okužb ne upa. Zakaj vztraja že toliko let? »Če mi rečejo, a boš jutri prišla, bom pa ja šla!« se smeje Jana. »Grem pa tudi zato, da ne sedim doma in kvačkam. Malo je pa tudi za mojo dušo. In dokler me bodo otroci veseli, bom hodila tja.« Pravljice za otroke izbira sama. »Izberem jih glede na razpoloženje otroka, grem samo k tistim, ki ležijo v posteljah, k tistim, ki ne morejo v igralnico. Po eden ali dva sta v sobah in potem jim berem. Zdi se mi, da jim vsaj malo spremenim dopoldne.«
Ko ugasnejo tablice
Jana je prevedla 157 pravljic za otroke iz nemščine in angleščine, za založbo Kres. »Postavila sem si sicer zgornjo mejo 160, ampak v tem času je knjige težko spraviti v svet, naklade so majhne, založbe obupujejo. Vse bolj so aktualne tablice in računalniki, saj ne vem, ali bodo otroci sploh še znali brati in pisati ali bodo samo še tipkali. Po cesti, na avtobusu – vsak samo še bulji v svojo tablico. Ljudje se sploh ne pogovarjajo več med sabo. Ko pridem jaz v bolnišnico, da jim bom brala, pa kar ugasnejo tablice in telefone in televizorje. Očitno imajo pravljice še svojo moč, in dokler jo bodo imele, bo krasno.«
Štirje pravnuki in pol
»Zelo sem ponosna na svojo družino,« pove Jana. »Imam dve hčeri, zeta, tri vnuke – dve vnukinji in enega vnuka, in štiri in pol pravnuke – tri fante in eno punčko, petega pričakujemo poleti, katerega spola bo, pa še ne vemo. To se pravi, da me čaka še kakšna pravljica v še kakšnem vrtcu. Hodila sem brat v vrtce že, ko so bili v vrtcu moji vnuki, pa tudi zdaj sem že bila, ko je najstarejši pravnuk star pet let, potem pa gredo po letih navzdol. A zdi se mi, da me na pediatriji bolj potrebujejo. Tam je nekaj zelo velikih revčkov in zelo velikih junakov, s katerimi se srečujem po dve, tri leta. In potem me pozdravi kdo na cesti, jaz pa ga ne prepoznam, ker je 'moj bolnik' medtem odrasel.«
Kvizi za možgane
»Doma si moram kaj pospraviti, skuhati, zlikati, počasi moram kdaj pa kdaj dati tudi 'noge gor', glede na svoj emšo. Zelo rada gledam televizijske kvize, da si majčkeno prevetrim možgane, da vidim, ali še kaj vem, ampak večinoma jih gledam na nemških programih, Arte in ZDF. Rada gledam filme, tudi poročila in predvsem dokumentarne oddaje.«
Kaj pa depresija?
V tem času so zelo »v trendu« depresije, tudi pri starejših ljudeh, zato vprašam gospo Osojnik, ali jo kaj mučijo. »Ne, se ne dam,« me odločno zavrne. »Če ne gre na levo, gre na desno. Malo zaloputnem z vrati, pa je takoj bolje.« (smeh) »Meni je vedno pomagalo, če me je malce 'razneslo'. Pa sem bila takoj spet v redu. Če te nekaj žre, ni dobro, to mora takoj ven. In butanje z vrati pomaga. Poskusite. In pazite na omet!« (smeh)
Sto let
Bi res rada doživela sto let samo zato, da bi ji prišel čestitat ljubljanski župan Janković? »Ne, to sem se hecala. Ampak bi pa res rada doživela sto let, da vidim, kako je to videti. Ker dokler sem takole pri zdravju in nimam težav, mi gre leto hitro naokoli. Imam pa tudi trpežne prijatelje, tako da jih bomo doživeli skupaj. Predvsem pa obožujem svojo družino in nanjo sem zelo ponosna. Vsak dan sem s kakšnim članom družine, malo jih je treba pobožati, kar naprej imajo rojstne dneve, počasi nas bo toliko, da bomo morali za praznovanje rojstnih dni rezervirati cel travnik.«
Smisel življenja?
»Oh, ljubi bog, o tem pa nisem razmišljala! Naj bo tako, kot je, s tem sem čisto zadovoljna. Morda pa lahko povem misel, ki sem si jo zapomnila, ker se mi je zdela zelo dobra: Kar lahko dobrega storiš danes, stori zdaj, kajti tod mimo ne boš več prišel. A ni lepa misel?«
Nagrada
»Ko so mi povedali, da sem dobila nagrado, sem najprej mislila, da je prvi april. In potem sem bila tri dni zelo nesrečna, ker vsega tega okrog nagrade nimam rada. Strašno lepo je, da so se spomnili name, sem ponosna na to, sem pravzaprav prva, ki ji je Združenje dramskih umetnikov podelilo nagrado za delo na radiu, juhuhu, to je moj oskar!«
