Po 37 letih življenja s sladkorno boleznijo so mu namreč kirurgi v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana presadili ledvico in trebušno slinavko. Naenkrat so ga rešili dialize in zdravljenja z inzulinom.
»Sestra me je, ko sem po operaciji prišel iz bolnišnice, vprašala nekaj, kar si ljudje težko predstavljajo - ali kaj pogrešam injekcije. Seveda jih ne pogrešam, ampak nekaj pa manjka. Z njimi sem živel 37 let, zdaj bo minilo kmalu leto dni od operacije in možgani ne naredijo tako hitrega preskoka ... Podobno je, kot če si zaljubljen in si z nekom na primer 2 leti, potem še leto dni potrebuješ, da pozabiš. Še dolgo po tem, ko sem se vrnil iz bolnišnice, sem iskal injekcijo in razmišljal, kaj potrebujem. Saj uživam, ampak se še vedno spomnim, kako je bilo prej,« pravi Peter in dodaja, da je, najprej, ko je prišel domov iz bolnišnice, zavil v trgovino in si kupil veliko Nutello.
Za sladkorno boleznijo je zbolel pri 8 letih
»Sladkorne bolezni nisem nikoli jemal tragično, s tem sem živel,« pravi. Kot otrok je imel predvsem druge težave. »Kot mulec sem moral s seboj v šolo nositi svojo malico. Takrat se ni veliko vedelo in govorilo o sladkorni bolezni in bil sem pač drugačen.« Najbolj hudo je bilo zaradi sladkarij: »V prehrani so omejitve. Veste, kako je, ko si star 8 let in ne smeš pojesti nobenega bombona, nobene čokolade, nobene torte na rojstnih dnevih sošolcev ... vse to sem dal čez in mogoče sem zaradi tega nor na čokolado, posebej na Nutello,« razmišlja.
Tiste sobote ne bo pozabil: Sina bi moral peljati na Dedka Mraza ...
Vse do leta 2012 je Peter dobro shajal s sladkorno boleznijo, bil je tudi uspešen športnik. Potem pa se je zgodilo nekaj, česar ne bo pozabil: »Bila je sobota, bližal se je konec leta in k meni naj bi prišel sin – imam namreč 6 let starega fantka, vendar ne živimo skupaj - ker sem mu obljubil, da ga bom peljal na Dedka Mraza,« pojasnjuje. Peter se je zbudil s hudo slabostjo, ni se mogel premikati in šele po 24 urah je uspel po telefonu poklicati sestro ter ji naročiti, naj pokliče reševalce. Splazil se je do vhodnih vrat in jih odklenil, tako so lahko reševalci vstopili v stanovanje ter ga nemudoma odpeljali v bolnišnico.
Petrovo življenje je viselo na nitki in po številnih pregledih so zdravniki ugotovili, da sta mu odpovedali ledvici. Dializa je bila pogoj, če je sploh želel živeti. »To mi je zdravnik povedal v dveh minutah in takrat sem si zapomnil le dve besedi - dializa in umrl.« Vendar to ni bil edini šok, ki ga je Peter doživel. »Pri tretji viziti, ko nisem vedel, ali bom sploh preživel ali ne, je prišla zdravnica in me vprašala, ali sem za kombinirano transplantacijo. Poleg ledvice bi mi presadili tudi trebušno slinavko. In to je bil zame šok, saj sem imel sladkorno več kot 30 let in klinični center je bil moj drugi dom. Jaz pa sploh vedel nisem, da lahko trebušno slinavko presadijo!« pojasnjuje.
Dializa mu je spremenila življenje
»Z dializo so v moje življenje prišle velike spremembe. Prej sem vsako leto tekel na maratonu v Radencih, bil je moj najljubši. Tega nisem mogel več delati, saj je bila moja leva roka povsem neuporabna. Fistula, ki so mi jo naredili v roki, je bila moje življenje, saj sicer ne bi mogel na dializo. Ne smeš teči, ker lahko poči ... Tudi pri hrani sem imel še več omejitev,« pravi Peter. Kljub temu se je maratona enkrat celo udeležil, a to je pomenilo, da je moral na dializo večkrat, tudi takoj po teku. »Vedeti morate, da lahko greš na dializo kjerkoli, tudi v Indiji, pustimo zdaj, kakšne so tam razmere, vendar se je potrebno zavedeti, da je za to potrebno ogromno logistike,« je o dializi še povedal 45-letnik, ki je sicer tudi navdušen popotnik.
Presaditev šele v šestem poskusu
Po vseh pregledih so Petra uvrstili na čakalno listo. Na presaditev je čakal dobri dve leti. Ko so ga zdravniki prvič obvestili, da imajo ustrezne organe, se je zelo razveselil. »Ampak pri meni nato petkrat sploh ni prišlo do transplantacije, šele v šestem poskusu so mi presadili organa,« pravi. Čeprav so ugotovili skladnost med tkivom, krvno skupino in ostalim, je bila težava v tako imenovanem navzkrižnem preskusu, s katerim zdravniki tik pred operacijo preverijo prisotnost protiteles proti določenem organu v krvi prejemnika. »Trebušna slinavka nikoli ni ustrezala, kirurg se je odločil in do transplantacije ni prišlo,« pojasnjuje Peter. »Pri šestem poskusu sem bil že povsem umirjen pri predpripravi. Sestra mi je dejala, naj pred posegom snamem inštrument, ki meri krvni sladkor. Pogledal sem jo in dejal: 'Ali veš, da sem tukaj že šestič in tega ne bom snel, dokler kirurgi ne naredijo navzkrižnega preskusa. Niso mi nasprotovali in ne bom pozabil ure, ki je visela nad menoj in kazala nekaj minut do pol petih. Kirurg je dejal, da je navzkrižni preskus 'ok'. Takrat me je malo stisnilo in, ja, to je to.« Operacija je nato trajala 12 ur in pol.
Težka pot do okrevanja
Ker se je Petru po operaciji v pljučih nabirala voda so ga morali dati v umetno komo. Po tem, ko je bil strah pred najhujšim mimo in so ga spet prebudili, pa je preživljal mučne dneve na intenzivnem oddelku. Sam pravi, da takšnega okrevanja ne želi več nikoli ponoviti.
Kakorkoli, na koncu mu je vednarle uspelo, kot sam pravi, predvsem po zaslugi pozitivnega razmišljanja. »Na vse gledam pozitivno. Saj tudi po transplantaciji je tako, ali boš živel ali pa ne. Nihče ti ne jamči, da bodo določen čas organi delovali. Poznam ljudi, ki so jim ledvice po dveh letih 'šle v maloro', nekateri pa s presajenimi živijo 10, že 14 let. Ampak pri meni bo itak vedno delovalo (smeh).«
Danes je Peter najbolj srečen, da lahko več časa preživi s svojim sinom. »Za dializo sem porabil več časa kot sem ga imel na voljo za druženje s svojim sinom. Zdaj lahko tudi pogosteje skupaj potujeva,« še pravi.
V Sloveniji sicer trenutno živi osem oseb, ki so uspešno, tako kot Peter, prestale presaditev ledvice in trebušne slinavke.
Preberite tudi, kaj nam je zaupala Romana Skrinjar Alauf in kako se je njeno življenje sesulo zaradi hude bolezni. Kliknite tukaj!
