Tudi sicer je ta posebni družinski živalski vrt, v katerem domuje več kot 60 različnih živalskih vrst in več kot 400 živali, za obiskovalce odprt le ob koncu tedna. »Ker je z živalmi precej dela in ker potrebujejo mir in počitek,« pove Mitev Todor - Tomi, glava družine Mitev, ki je pred desetimi leti začel uresničevati svoje sanje.
Churchillove varovanke
S fotografinjo sva bili na obisku jeseni, ko je bilo še posebno živahno. Skoraj vse živali so namreč imele naraščaj, tudi opice gibraltarski makak, poznane tudi kot gibraltarske ali berberske opice. Dve drobceni opici sta se crkljali v maminem naročju in zvedavo kukali v svet. Mimogrede, teh opic v ljubljanskem živalskem vrtu ne boste videli. »So edini primati, ki živijo med ljudmi. Na Gibraltarju jih je približno 260, na vsem svetu pa le še približno 2000. Vrsta se nenehno zmanjšuje zaradi uničevanja njenega habitata. V severni Afriki je v nekaterih državah že popolnoma izumrla. Od leta 2008 so makaki na rdečem seznamu ogroženih vrst.« V Gibraltarju so menda prava turistična atrakcija. Živijo na strehah in v parkih, kamor jim domačini in turisti prinašajo hrano. Tudi v Sikaluzooju se dobro počutijo. »Uspešno se razmnožujejo, zdaj jih je že devet.« Medtem ko v Sloveniji zanje skrbijo člani družine Mitev, poleg Tomija se z živalmi ukvarjajo še njegova žena in trije otroci, v Gibraltarju zanje skrbi angleška kraljeva mornarica. »Angleži verjamejo, da dokler bodo te opice tam, bodo oni imeli pristojnost nad Gibraltarjem. Ko je njihova populacija med drugo svetovno vojno padla, je sam Winston Churchill naročil, da so približno deset primerkov pripeljali iz severne Afrike.«
Prhanje s Kekčevo slino
Tomi Mitev je posebnež. Na prvi pogled je videti kot novodobni Robinson Crusoe: dolga brada, ki mu sega do prsi, in še daljši lasje. »Pred osmimi leti sem slekel poslovno obleko in se nehal briti in striči.« Nekdaj blokovski otrok iz Radencev zdaj uživa v naravi med svojo veliko živalsko družino. Vse živali, razen perjadi, imajo imena in Tomi pozna vse. Ko naju je vodil po zelo urejenem živalskem vrtu, nikjer ni bilo videti odpadkov in iztrebkov, celo vonja po živalih ni bilo. Ni težko opaziti, kako rad ima te svoje živali, pa tudi one njega. Večje so ves čas spremljale, kaj počnemo. Nekaterih fotografiranje ni motilo, lamjega samca Kekca pa je Mateja s pritiskanjem na sprožilec fotoaparata tako razbesnela, da nas je pošteno oprhal s svojo slino. »Naše lame so sicer zelo prijazne in pametne. Kadar ni obiskovalcev, Kekca, Mojco in Snežka spustim iz ograde, da lahko gredo do naše hiše. Sicer pa so to dokaj nevarne živali. V Južni Ameriki jih imajo celo za čuvaje. Imajo močne parklje, s katerimi vas lahko močno popraskajo, zmorejo tudi zelo visoko skočiti.«
Prerasli so same sebe
Tudi črnorepe prerijske pse boste v Sloveniji lahko videli le tu. »So sorodniki naših svizcev, ime pa so dobili po svojem oglašanju, ki je podobno laježu. Živijo štiri metre pod zemljo, kjer kopljejo rove. Ti so med seboj povezani in v njih imajo skrbno načrtovane sobe: od shrambe, spalnice, sanitarij do sob za mladičke. Zelo radi imajo vročino. Prostor smo jim uredili na mestu, kjer je v zemlji podtalnica, tako da se lahko ohladijo v njej in se zunaj posušijo na soncu.« Ker se pri Mitevih uspešno razmnožujejo, jih z veseljem podarjajo tudi drugim živalskim vrtovom. »So nas ravno poklicali iz živalskega vrta v Sarajevu in Skopju.« Živali za živalske vrtove namreč ne kupujejo, ampak jih zgolj izmenjujejo. »Plačamo za prevoze, čipiranje in seveda veterinarske preglede. Z ljubljanskim živalskim vrtom, s katerim zelo dobro sodelujemo, smo izpeljali kar nekaj izmenjav.« Na začetku, se spominja Tomi, pa je bilo zares težko. »Ker se noben živalski vrt ni zmenil za nas, smo morali prve živali kupiti. To je bilo veliko denarno breme. Zdaj, ko smo na listi živalskih vrtov, nam je precej lažje. Tudi sicer izbiram samo živali, ki so manj potratne. Ko se odločam, se najprej vprašam, kakšni bodo stroški vzdrževanja in ali imam dovolj sredstev za ureditev primernega prostora in hrano. Imel bi pa vse.« Druga težava je papirologija. »Papirji so zelo zapletena zadeva. Ko sem študiral zakone, so mi veliko pomagali na Veterinarski upravi v Murski Soboti. Zelo dobro sodelujemo.« Letos bodo v Sikaluzooju spet v dvojnem pogonu. Nameravajo namreč zgraditi manjši terarij, v katerega bodo nastanili kajmane, kače in pajke. »Uredili bomo tudi dodatne sanitarije, bife in igrala za otroke ter ležalnike za starše.« V petih letih, odkar je Sikaluzoo odprt za obiskovalce, je teh vsako leto več. »Obisk je nad vsemi našimi pričakovanji. Smo že prerasli same sebe. Ljudem je očitno všeč, da smo majhni in da jim ni treba veliko hoditi. Veliko imamo tudi zelenja, živali in dosti prostora za gibanje.«
Fant za kamelo
V njihovem živalskem vrtu so tudi večje živali, na primer dve zelo lepi dvogrbi kameli. Tomi ju je pripeljal iz živalskega vrta v Nemčiji. »Te kamele živijo v Mongoliji in prenesejo hud mraz, celo do –40 stopinj. So zelo redke, posebno take, ki imajo lepe grbe. Če se križajo sorodniki med seboj, se namreč zgodi, da jim grbe visijo. Z ženo sva želela res lep primerek. Nazadnje sva ga našla v enem od živalskih vrtov blizu belgijske meje. Ogromno sva plačala za prevoz, vendar se je splačalo.« Najprej so dobili kamelo Radži, lani so ji priskrbeli še fanta. »Če bo šlo vse po sreči, bosta čez dve leti imela mladiče.« Zveri pa v njihovem živalskem vrtu nimajo. »Lahko bi imel tudi druge živali, vendar jih nočem, ker jim ne morem zagotoviti nadstandardnih razmer. Pri nas velja zlato pravilo, da imajo živali okolje prilagojeno svojim potrebam.«
Uharici na dosmrtni negi
»Tele majhne opice, imenujejo se beloglavčki, smo dobili, ker so v enem od živalskih vrtov imeli preveč samcev na premajhnem prostoru. Mi imamo dobre razmere, zato so lahko prišli k nam. So ene izmed najmanjših opic, saj tehtajo le od 0,5 do 1,1 kilograma. V ujetništvu dosežejo starost do 24 let, v naravi pa povprečno živijo 13 let.« Trgovanje s to vrsto opic je strogo prepovedano. Spadajo med 25 najbolj ogroženih vrst primatov na svetu. Po nekaterih podatkih so do leta 1976 iz divjine pripeljali 40.000 teh opic in jih uporabili za biomedicinske raziskave. Sikaluzoo se lahko pohvali, da je edini živalski vrt v Sloveniji, poleg ljubljanskega seveda, ki izpolnjuje tudi vse tehnične in zootehnične pogoje, da ima lahko opice primate. »Smo odobrena ustanova. To pomeni, da če pripeljemo žival iz drugega živalskega vrta, ki je v Evropski uniji, živali ni treba dati v karanteno. Mora pa seveda biti zdrava. Pogoji te direktive so zelo strogi. Jaz imam štirikrat na leto nenapovedane inšpekcije, zraven pa še nekaj napovedanih. Do zdaj še nikoli ni bilo nič narobe.« Tomi skrbi tudi za dve veliki sovi uharici. »Dobil sem ju iz azila za prostoživeče živali. Bili sta tako poškodovani, da nista več mogli živeli v naravnem okolju. Zavezal sem se, da bom do njune smrti njun skrbnik. To sem lahko zato, ker izpolnjujem pogoje, ki jih je določil Arso. Teh živali se sicer ne sme imeti v živalskih vrtovih, ker so zaščitene. Zdaj ko jih imam, ljudi izobražujem o tem, kaj se jima je zgodilo in kako je treba ravnati z njima.«
Račun se izide, če človek vse naredi sam
»Vse se je začelo z ribnikom in počitniško hišico. Sem blokovski človek in sem si to zemljo kupil za dušo. Na mestu, kjer je zdaj živalski vrt, je bilo prej močvirje.« Ko je pred 20 leti torej kupil ta kos zemlje, je najprej naredil ribnik. Ob njem je zrasla počitniška hišica. In ker si je blokovski otrok vse življenje želel ob sebi imeti živali, si jih je hitro omislil. »Najprej sem kupil ovčke in koze, potem sem se pa 'zastrupil'.« Začel je kupovati živali in dokupovati zemljo. Prvo eksotično žival, bil je legvan, je kupil pred 12 leti. »Imeli smo ga za hišnega ljubljenčka.« Ker je bilo živali vse več, jim je začel urejati prostore za bivanje. Ko mu je zaradi službe, po poklicu je zlatar in draguljar, začelo zmanjkovati časa, je slekel poslovno obleko, si odvezal kravato in si pustil rasti brado in lase. »Bil sem oblikovalec nakita. Delo mi je bilo sicer všeč, vendar me je preveč vleklo v naravo. Ko se je začela kriza in časi za kupovanje nakita niso bili več rožnati, sem se odločil, da službo pustim. Odločitev je bila težka, vendar mi ni žal. Rajši sem zunaj v naravi, na dežju, moker, prezebel, kot pa da bi sedel v pisarni. Živali mi dajejo več, kot sem dobival od ljudi. Če se mi finančno ne izide, pa še vedno sedem za oblikovalsko mizo. Tudi žena je še vedno redno zaposlena, dela kot vzgojiteljica.« Račun, pove Tomi, se izide edino, če delaš sam. »Tri četrt stvari sva naredila z očetom. Tudi hišo sem si zgradil sam.«
Delam za osem ljudi
»Delati je treba. Jaz že 20 let delam od jutra do večera, delam za osem povprečnih ljudi. Roke imam včasih tako razpokane, da zakrvavijo. Pogosto ves dan nimam niti toliko časa, da bi kaj pojedel.« Sprva so si ljudje hodili živali ogledovat mimogrede; ko mu je začelo zmanjkovati denarja, je bil primoran živali dati na ogled javnosti. 15 let jih je imel samo zase. »Se pa držim tega, da sem od ponedeljka do petka sam z njimi. Živalski vrt je za obiskovalce odprt samo konec tedna, pa še to le od 12. do 18. ure.« Je tudi ustanovitelj Vzgojno-izobraževalnega društva ljubiteljev živali. Med tednom v živalski vrt prihajajo skupine, za katere Tomi pripravlja vodene oglede. »Današnji otroci premalo zahajajo v naravo, zato jo slabo poznajo, še njenih pravil ne. Posebno jim manjka stik z živalmi. Zato smo se odločili, da posestvo uredimo tako, da lahko otroci pod strokovnim nadzorom opazujejo živali, jih božajo, hranijo, fotografirajo in si zapisujejo zanimivosti. Ko otrok izkusi naravo z vsemi čutili, ustvari pozitiven odnos do nje. Kar doživimo kot majhni otroci, ostane v našem spominu vse življenje, najsi gre za zvoke, vonje ali podobe. Današnji malčki veliko bolje poznajo melodije na mobilnih telefonih in izmišljene podobe kot petje ptic in resnična bitja, ki živijo z nami.« Ker se mu računi še vedno komaj izidejo, razmišlja, da bi dobil še botre za živali. »Ne vem pa, ali bi pri nas to zaživelo. Smo na podeželju in nimamo velikega zaledja. Sicer pa nisem preveč zahteven. Imam vse, kar potrebujem: tri zdrave otroke, dobro ženo, ki je devet let mlajša od mene, pa hišo in avto.«
