Redkokdo je pri nas v zadnjih letih vzbudil toliko medijskega zanimanja kot barviti gost z Otoka. Gotovo ste ga kje ujeli? »Najbolj nori Britanec« je bil tako rekoč povsod, od televizije do tiska, če spletnih burkanj sploh ne omenjamo … In prevladujoč odnos, na katerega je v karantanskih logih naletel, je bilo spoštljivo zanimanje za konkretno vsebino njegovih učenj.
Veliko zadovoljstvo nad tem je izrazil tudi sam veliki konspirolog. »Svetovno znani publicist, ki glasno govori o tem, o čemer drugi molčijo,« kot so ga oglaševali organizatorji, je bil navdušen tako nad lepoto kot nad prebivalci Slovenije. »Ko sem z letala videl to vašo čudovito pokrajino, sem mislil, da sem umrl in odšel v nebesa!« je vzkliknil na tiskovni konferenci pred svojim velikim nedeljskim predavanjem.
Takoj zatem pa je pohvalil tudi slovenske novinarje. »Res, toliko odprtosti in spoštovanja, kot sem ga bil deležen od njih, ne boste našli nikjer na zahodu. Pri nas v Britaniji tipična televizijska poročila itak vedno potekajo po formuli 'Dober večer! – evo vam nekaj laži, polresnic, uradnih laži, pa še nekaj totalnih bebavosti – in že je tu Bill z vremenom! Lahko noč!' No, moje izkušnje pravijo, da pri vas v Sloveniji ni tako.«
Samo ne recite mi »normalen«!
A vse to so bile le predpriprave na osrednji dogodek. V nedeljo je Gospodarsko razstavišče zasedlo približno tisoč zvedavih duš, ki so prišle prisluhnit predavanju v okviru turneje z naslovom Svet, zbudi se!
Vstopnice niso bile poceni, marsikdo pa je vnaprej obupal tudi nad samim formatom. V nedeljo je ognjeviti Britanec zbranim namreč grmel kar deset ur s tremi premori. Sam vnaprej kar nisem mogel verjeti, da bi bil lahko kdo dejansko tako brezobzirno zdržljiv, da bi govoril deset ur … a David Icke je svoj čas celo malo presegel. Res je, da je med sprehajanjem po odru dvakrat skoraj padel z njega, a iz njegovega neusahljivega žara bi si upal sklepati, da bi na koncu potreboval samo kozarec vode, pa bi bil zmožen strašljive resnice streljati naslednjih deset ur.
»Če me res hočete užaliti, mi samo recite, da sem normalen!« je zjutraj navihano začel to celodnevno govorniško odisejo. »Normalen pač pomeni biti tak kot večina. Večina ljudi pa je žal norih. Kako tudi ne bi bili? Če si odraščal v norišnici, je norost zate pač nekaj najbolj normalnega … In velika večina nas je pač odraščala v norišnici po imenu civilizacija!«
Samo ozreti se moramo okoli sebe, in takoj bomo videli, kako zelo je vse postavljeno na glavo. Zdravniki uničujejo zdravje, pravniki uničujejo pravico, psihiatri uničujejo ume, znanstveniki uničujejo resnico, mediji uničujejo informacije, religija uničuje duhovnost in vlade uničujejo svobodo. »Tako je: svet je nor – in ko enkrat to dojameš, vse skupaj kar naenkrat postane razumljivo!«
Igre lakote
Iz teh besed je bilo mogoče sklepati, da bo govornik v nadaljevanju napadel obstoječi red … in natanko to se je tudi zgodilo. Napadel ga je na čisto vseh frekvencah, kar jih je.
Kremeniti Britanec na svojih govorniških maratonih rad uporablja prispodobo zajčje luknje iz Alice v čudežni deželi, torej tiste luknje, v katero Alica skoči na začetku in ni potem zanjo nič več tako, kot je bilo. Kot rečeno je bila večina dvorane že vsaj delno seznanjena z Ickejevimi teorijami. Na srečo – povsem nepripravljen človek bi ob vsem, kar je sledilo, lahko preprosto zakuhal.
Demontaže obstoječega se je Britanec najprej lotil na ravni globalne politične slike. Veliko ljudem je zdaj že povsem jasno, da svet drvi v nepopisno zloveščo smer. Končni cilj vseh teh zloveščih procesov pa je po Ickejevi analizi družbo spremeniti v svet, kakršnega poznamo iz trilogije Igre lakote.
»Saj ste gledali film, kajne? Govorim o družbi, v kateri en odstotek najbogatejših v policijski državi povsem obvladuje stradajoče množice. Pozor, svet, ki mu vladajo korporacije, ni svet prihodnosti! To je naš svet tu in zdaj! Samo 49 od največjih sto svetovnih ekonomij predstavljajo države, preostalo so vse korporacije. Največjih 200 korporacij na svetu je bogatejših od 182 držav skupaj!«
Skrite oblastnike poganjata izključno pohlep in strah pred izgubo lastnega bogastva. »Medtem ko mediji ustvarjajo vtis, da je vse v redu, oblastniki v zakulisju mrzlično vzpostavljajo policijsko državo, ki jih bo zaščitila pred besom stradajočih množic. Vojska in policija se sistematično polnita s psihopatskimi kadri, v splošno populacijo pa se pumpajo vse večje doze strahu, da se nas čim bolj omrtviči.«
Svoje teze je nenavadni mislec vedno znova podkrepil z lucidnimi in pogosto hecnimi diapozitivi, denimo s fotomontažo volka v ovčji koži ali s podobo enega najbolj očitno zlih svetovnih verskih voditeljev z vrečko čipsa na glavi. Ob tem je na platno pridno projiciral diagrame mrež skrivnih organizacij, citiral iz uradnih vojaških dokumentov in navajal pričevanja žvižgačev.
»Povedano zelo preprosto,« je proti koncu uvoda strnil svojo doktrino, »oni ščijejo na nas, mi pa se prepričujemo, da dežuje.«
Večje ovce od ovc!
Posebno pomembno poglavje v Ickejevih učenjih je skrivno, podzavestno programiranje, ki da ga je od rojstva naprej deležen vsak bodoči zgledni davkoplačevalec. Ker naj bi se vsak človek rodil kot bitje ljubezni in harmonije, je treba veliko manipulacije, da ga lahko pripraviš k sodelovanju s tako pošastnim sistemom, kot nam vlada. »Glejte,« je ponazoril Britanec, »ZDA porabijo za vojsko več kot naslednjih sedem držav na spisku skupaj in Trump je to vsoto pravkar še povečal. Z enim letnim proračunom ameriške vojne mašinerije bi lahko čisto vsakemu brezdomcu v državi kupili hišo za milijon dolarjev. Ampak o ničemer podobnem nikoli sploh ne razpravljamo. Kaj ni smešno, kako ni denarja za ljudi, nikoli pa ga ne zmanjka za vojno? Da je vojna tista reč, ki si jo res vedno lahko privoščimo? No, da so nas vsem našim spiritualnim dimenzijam navkljub prepričali v tak sistem, so se morali nadvse potruditi.«
Programiranje naj bi se z vplivi na mater začelo že v maternici. »Ko se otrok rodi, imajo starši praviloma že tako oprane možgane, da ga kot zgledni vojščaki sistema z najboljšimi nameni sami programirajo naprej.« Zelo hitro na pomoč priskoči tudi šola, kjer se malčki naučijo predvsem naslednjega: da resnico v celoti določa avtoriteta, da pomeni inteligenca skoraj izključno sposobnost pomnjenja in papagajskega ponavljanja … in da se vsako nesodelovanje brutalno kaznuje. »Z enim stavkom: v šoli se otroci naučijo, da ima sistem vedno prav. In vse to v atmosferi hudega strahu. Kot beremo, se zdaj že osnovnošolci ubijajo, ker se tako bojijo slabih ocen!«
To pa ni vse. »Hecno se mi zdi, kako ljudje radi ovce uporabljamo kot prispodobo za bedno krotkost!« se je v nedeljo z odra ironično nasmehnil Britanec, »halo, mi ljudje smo vendar veliko večje ovce od ovc! Ovce za to, da ostanejo pridno na paši, potrebujejo vsaj pastirskega psa – mi pa ga ne potrebujemo, saj discipliniramo drug drugega. Kar pomislite, kaj družina in družba naredita človeku, če se neha obnašati 'normalno'!«
Življenje je muzikal
Ta misle je nekako sklenila prvi sklop predavanja. Trajal je skoraj štiri ure, a je bil vseeno res samo uvod. Po kosilu se je neutrudni predavatelj namreč lotil demontirati sam ustroj resničnosti.
»Če hočeš pobegniti iz zapora, moraš najprej doumeti, da si v njem,« nam je položil na srce. »Ljudje pa so zaradi vsega prej omenjenega programiranja tako obsedeni z vejicami, da sploh ne vidijo gozda.«
Zelo telegrafsko: prav vse, kar obstaja, ima svojo zavest – in prav vse je povezano. To ni sicer prav nobena novica, tako so trdili tako Ciceron, Leonardo, Tesla kot Einstein. Moderna znanost pa je neizpodbitno dokazala, da je vesolje kvantni računalnik, trdna snov pa je v resnici le informacija. Nekako tako kot v filmski klasiki Matrica. Nič ne obstaja, dokler tega opazovalec ne prikliče iz polja vsega možnega. Morda je to najbolje strnil Albert Einstein, ki je rekel: »Resničnost je v resnici samo iluzija – čeprav zelo vztrajna iluzija.«
Po Ickeju nam lahko vsa ta spoznanja pomagajo pri najpomembnejši nalogi, ki jo imamo pred sabo, namreč da se čim manj istovetimo z našim lažnim jazom, torej z egom … in čim bolj z našim pravim jazom – torej z nesmrtno čisto zavestjo, ki je ne definira čisto nič drugega kot ljubezen. »Čim bolj bomo v stiku s tem bistvom, tem prej bomo spoznali, da je življenje v resnici muzikal, v katerem bi morali peti in plesati – ne pa prekladati papirje v sivi pisarniški celici.«
Iščete rešitev? Tretji del predavanja je bil potem spet posvečen globljim ravnem zarote, za katere tu žal nimamo prostora. Konec pa je vseeno zadonel na precej bolj optimistični noti.
»Iščete rešitev?« nas je govornik pobaral sredi osme ure predavanja: »Samo v ogledalo poglejte, pa jo boste našli!«
Drži, pred našo civilizacijo so veliki izzivi. Po Ickeju (in po Budi in Konfuciju in Sokratu) smo rešitev mi sami. »Že s tem, ko se naučiš videti skozi iluzijo, si postal del rešitve! Ko smo na nizki frekvenci zavedanja, lahko dostopamo samo do nizkofrekvenčnega dela kvantnega polja. Ko se zbudimo v svoje višje frekvence, dobimo s tem nazaj ogromno moči. Moč pošasti, ki vladajo civilizaciji, pa je izključno v poslušnosti državljanov. Če ne dovolimo, da nas še enkrat več sprejo, da se namesto z njimi bojujemo med sabo, bodo oropani za velik del moči.«
Edina zares smiselna revolucija je torej po mnenju barvitega gosta revolucija percepcije, žametna revolucija znotraj nas samih. »Ne gre za 'iskanje razsvetljenja' – v svojem nesmrtnem energetskem bistvu smo že razsvetljeni, samo znebiti se moramo vseh škodljivih programov! Drži, nujen del te poti je zapustiti čredo, kar je lahko nekoliko stresen proces, ampak veste kaj … če ti idiot reče, da si nor, je to kompliment! Ko to spoznaš, je vse lažje.«
David Icke je zbrane še enkrat pozval, naj se nikoli ne bojijo narediti tega, kar je prav. Pri tem si je v podporo citiral Martina Luthra Kinga, ki je rekel: »Naša življenja se končajo tisti dan, ko začnemo biti tiho o pomembnih stvareh.« Ljudje smo v svojem najglobljem bistvu iskre ljubezni. In čim bolj se bomo identificirali s tem svojim jedrom, tem prej bo odklenkalo civilizaciji lažnih jazov, ki nam je bila vsiljena.
Človek iz druge dimenzije
Ob pol enajstih zvečer je Ickejev studenec modrosti vendarle presahnil. Večina jutranjih obiskovalcev je z njim zdržala do večera, čeprav je jačina zadnjega aplavza vseeno izražala skurjenost in izmozganost vsaj nekaterih med njimi. »Vsi geniji so naporni!« je dolžino govora komentirala gospa na moji desni, ki je med predavanjem pogosto tiho sama pri sebi ploskala posebno učinkovitim poantam z odra.
Za mnenje sem poprosil tudi pionirja karmične diagnostike Marjana Ogorevca, ki sem ga uzrl med poslušalci. »Oh, že od prej zelo dobro poznam Ickejevo delo!« je bil nedvoumen. »O veliko rečeh, ki jih je predstavil, predavam tudi sam. Vse te nevidne mreže, v katere smo ujeti – to je žal čista resničnost. Sam David Icke pa? On je človek iz druge dimenzije, tako kot recimo Tesla ali Einstein, in zato ima tudi takšne neverjetne govorniške sposobnosti. Ko sem ga takole malo pregledal na odru, sem kaj hitro začutil, zakaj mu še nihče ni ničesar storil, torej zakaj mu nobena obveščevalna služba ne more do živega. Icke je čisti kanal za vsebine iz višjih dimenzij, on ves žari … Brez rezerve lahko rečem, da bi moral njegovo knjigo Fantomski jaz prebrati čisto vsak Slovenec!«
