Danes o slepoti govori tako, da jo skoraj »reklamira«, se radi pošalijo njegovi prijatelji. Prav nič se ne pritožuje. No, če bi po kakšnem čudežu spregledal, bi pa najrajši videl … ne svoje žene, ampak člane ansambla The Rolling Stones ali The Beatles. Takšen je pač Luj. Pred kratkim je izdal novo knjigo z naslovom, ki ga je ustvarila njegova žena: Spomini starega sitnega slepca.
Poznamo vas tudi kot kritičnega pisca pisem bralcev, o veliko stvareh imate trdna mnenja. Se vam zdi, da ste s svojimi pismi kaj spremenili?
Nič se ni spremenilo, a to me niti ni nikoli zanimalo. Pišem zato, da povem svoje mnenje, ljudje pa se z mano strinjajo ali pa ne. Nekateri mi potem pišejo, a zasebno, ne javno. Nekoč je nekdo »popravljal« moje izjave o domobrancih, pa sem mu odpisal, naj to objavi javno, saj je to njegova teorija. Želel pa sem spreminjati le sebe, da bi bil boljši človek. Ko sem bil majhen, sem namreč imel v značaju nekaj maščevalnosti. Želel sem se tudi naučiti dobro igrati kitaro. Želel sem bolje spoznati ljudi, ki so mi bili dragi, pa so mi nekateri od njih že ušli v grob. A nič hudega, je že moralo tako biti. Sem sprijaznjen s tem svetom, nimam zamere do nikogar. Nekoč me je neka zdravnica vprašala, ali me je moje telo nekoč razočaralo in ali sem kaj žalosten zaradi tega. Pa sem ji odvrnil, da me sploh ni razočaralo, ampak da mi je omogočilo mnogo veselja. To, da ne vidim, je zgolj spremljajoči pojav. Zakaj bi delal cirkus iz tega? Nekateri so plešasti, drugi nimajo posluha – kaj bodo pa oni rekli? Nekateri od njih so bili v mladosti pravi lepotci, danes pa so brez las. Njim bi dal malo svojih las za eno oko. (smeh)
Bili ste direktor urada za invalide. Ste tam naredili kaj koristnega, drugačnega?
Že to, da sem prišel do tega mesta, je bilo največji šok. Do takrat noben invalid v Sloveniji ni imel tako visokega političnega položaja, tako pomembne funkcije, tudi zdaj je nima. LDS mi je zaupala ta položaj kljub protestom invalidov in se jih s tem rešila, saj so se lahko obračali le name. Jaz pa sem bil takrat ves oster. Pri meni niso mogli igrati na usmiljenje, ker sem bil sam del njih. Zagovarjam načelo: kar boš sam naredil, to boš pa imel. Invalidi pa večinoma menijo, da jim tisto, kar dobijo, tudi pripada, če pa česa ne dobijo, se jim godi krivica. Zaradi tega se ne morejo izviti iz svojega socialnega položaja. Poglejte Alena Kobilico! Oslepel je, a ni začel jokati, da je slep. Še zdaj deluje, kot da vidi, uči plavati invalide, se ukvarja s športom. Kot človek z dokaj kratkim statusom slepote misli, da bo spet videl, a to smo mislili vsi, ki smo oslepeli, vsaj prvih pet let. Tomaž Domicelj mi je v šali rekel, da zadnjih pet let bom pa že še videl. (smeh)
In če bi se res zgodilo – da bi spet videli – kako bi to sprejeli po toliko letih?
Ne vem, za koga bi bil večji šok, zame ali za ženo, ko bi jo prvič pogledal! (smeh) A čisto nič se ne bi spremenilo. Nekatere skrbi, kaj bi bilo, če bi pogruntal, da mi žena sploh ni všeč. Pa jih tolažim, da to sploh ni mogoče, saj se ljudje nimajo radi zaradi videza. Morda je videz pomemben prvi trenutek, potem pa je pomemben vonj. Ko se ljubiš, je pomemben vonj. Če ti človek ne diši … Vse je v simetriji: ali ti je vse všeč na njem in v njem ali pa ti je vse zoprno. Ne vem pa, koliko časa bi potreboval, da bi se navadil na novosti: zdaj imajo mladi vijoličaste lase, pol glave pobrite … A mislim, da bi šla pot v nasprotno smer hitreje, kot je šlo od vida do slepote. Tisto je bilo malo težje. Sem pa že tako daleč od tega, da sploh ne vem več, da sem slep. Včasih kar pozabim in se kam butnem. Zame je slepota obrobna. Saj ni užitek, a vse, kar imam o njej povedati jaz, je, da ni praktična.
Ali slepi res živite v drugem svetu, svetu občutkov, tipa?
Slepota ti res hočeš nočeš odpre drug svet, za katerega ne veš, če vidiš. Ne propagiram slepote – včasih mi prijatelji pravijo, da skoraj delam reklamo zanjo – ampak če smo že na drugi strani, poglejmo, kakšna je! Slepota je v ekstremnosti zelo barvita. Vid lahko prevaraš s pomočjo leč, zvok lahko spreminjaš s pomočjo aparatur, z glasom pa ne moreš varati. Ko slišim nekoga govoriti po radiu ali na televiziji, natančno vem, kdaj laže. To je neka posebna vibracija, spodaj levo rjava.
Spodaj rjavo je laž? Je pri govorih politikov veliko te rjave barve?
Uh, veliko, bolj ali manj ves čas! Ravno toliko blizu politike sem bil, da sem približno vedel, kaj se dogaja. Med kratko vojno, ob vseh padcih vlade, spremembah zakonodaje sem vedno natančno vedel, kakšna je resnica, kdo laže in kdo ne. Moja žena se samo čudi. Da pogruntaš, kdo laže, moraš biti slep! Šele ko izgubiš vid, vidiš, kakšna strašna prevara je televizija, kakšen velik tat časa in pozornosti je. Pa saj jo spremljam tudi jaz. Pogledam Dnevnik, sovražim abotne reklame, rad imam stand up komike, Zvezdanine in Vesnine intervjuje … ne gledam pa več političnih tem. Prevar in prevarantov ne potrebujem.
Kako je nastal naslov vaše zadnje knjige Spomini starega sitnega slepca?
Tako, da sem doma nekaj zabavljal in mi je žena rekla, da se spreminjam v starega sitnega slepca. In sem jo vprašal, kaj pije, ker je pravkar izrekla naslov moje knjige. Na snidenju srednješolcev sem naslov zaupal svojim sošolkam, pa so mi rekle, da siten pa res nikoli nisem bil, morda le malo preveč radoveden.
Po uradu za invalide ste šli na ministrstvo za zdravje, a ste odšli tudi od tam.
Z ministrstva sem odšel zaradi odnosov, pomanjkanja organiziranosti, komuniciranja, zaupanja, odgovornosti. Nisem odšel zaradi izčrpanosti in še manj zaradi delomrznosti. Ko sem dobil ugodne pogoje, sem odšel v pokoj. Že drugič. Ampak res nisem mogel zdržati. Sistem dopušča, da je javna uprava psihološko in moralno kurbišče sistema. Na vseh ministrstvih je enako. Vrednote padajo. Nimamo moralnih norm, vse je dovoljeno.
Rešitev?
Sami sebe moramo bolj ceniti. Smo maloštevilen, ne pa majhen narod. Smo velik narod. Besedo Slovencelj bi kazensko preganjal kot verbalni delikt. Malikujemo tujce, in to me jezi. In ob takšnih priložnostih se oglasim v časopisih.
So vas kaj drugače gledali, ko ste bili na visoki funkciji in ste bili slepi?
A, seveda! Kakšen človek je šel trikrat pogledat na vrata, ali je prišel na pravi naslov. Pri nas je to nekaj nenavadnega, slep človek na takšnem položaju. V Angliji je bil notranji minister David Blunkett lahko slep. V Ameriki je bil že pred 70 leti človek na invalidskem vozičku zaradi paralize, Franklin D. Roosevelt, pa je bil lahko predsednik tri mandate. No, dva, med tretjim je umrl. Pri nas kaj takega ne bi bilo mogoče, da bi bil invalid predsednik vlade ali minister, invalid ni izvoljiv. Meni številni ne verjamejo, da imam doktorat znanosti. Invalidi niso nič drugega kakor odraz družbe. Invalidnost ni lastnost, invalidnost je stanje in socialni položaj, ki te doleti.
Bili ste borec že od malega, v prejšnjih knjigah opisujete, kako ste se bojevali za drugačno šolanje, za drugačna delovna mesta, prej so bili namreč slepi lahko samo telefonisti … napisali ste osem knjig.
Hm, govorili so mi tudi, da se moje knjige sploh ne bodo prodajale, pa sem imel sanjske naklade. Moja druga knjiga, Tudi jaz vidim, se je prodala v 35.000 izvodih, moj prvenec pa v 10.000. Žena me zafrkava, da so se zmotili v številki, da so napisali eno ničlo preveč.
Poročeni ste bili dvakrat, prvič 12 in drugič 30 let, tole drugo še kar traja. Kako vam to uspeva?
Lepa dekleta ljubijo barabe! (zapoje in se zasmeje) O prvi ženi nimam žal besede, a jaz sem si želel otroke, ona pa ne, in sva se razšla. Moj drugi zakon res traja že 30 let in vsako leto sva rajši skupaj. Na začetku so bili otroci, oba sva bila polno zaposlena z njimi, zdaj pa so odrasli in se med nama začenja razvijati tisto, kar je bilo na začetku, ko otrok še ni bilo: navezanost, razumevanje, več strpnosti. Pri naju tihih tednov ni. Besede ločitev tudi ne, takšne besede bolijo. Žena mi daje čisto vse, kar potrebujem v življenju. Zakaj zakon drži? Ker se spoštujeva, ker nimava zmerljivk, vrednostnih sodb. Če kdo od naju dvigne glas, ga pač dvigne. Potem grem malo v sobo igrat kitaro in se vrnem dobre volje. Včasih pač misliva drugače o stvareh, ki pa sploh niso pomembne za najino življenje.
Želeli ste otroke, vaši hčeri sta stari 26 in 28 let, ste tudi že dedek. Kaj so vam v življenje prinesli otroci? Ste jih vzgajali drugače kot videči?
Otroci so huda preizkušnja, velik izziv za ego, njihov je močnejši kot tvoj. Ne dovolijo laži. Naredijo te bolj spoštljivega do soljudi. Povežejo te s partnerjem na nov način; ko odraščajo, so najlepši trenutki zveze. Tisti, ki vidijo, lahko otroke nadzirajo. Moral sem drugače paziti, da se ne poškodujeta, da ne padeta … ko sta šli v prvi razred, sta poznali imena vseh ljubljanskih ulic, ker sta vodili mene ali pa jaz njiju. Ob slepem človeku je treba malo več govoriti. Ko smo hodili na Rožnik, smo ves čas peli, da sem ju imel pod nadzorom, da sem ju slišal, kje sta. Dosti smo se vozili z vlakom. Mogoče sta bili prikrajšani za opise narave, a je to nadomestila žena. Učil pa sem ju človeških odnosov. Mislim, da nista bili prav nič prikrajšani. Zadnjič sta se mi zahvaljevali, ker ju nisem silil v cerkev, a jima tudi branil nisem. Če sta želeli v glasbeno šolo, smo šli poskusit, pa se nista navdušili. Ena hči je diplomirala iz veterine, druga je študirala menedžment in mi pomaga pri knjigah. Njuna prednost, ker sta živeli z mano, pa je, da znata spoštovati drugačnost, jo sprejemati in da se ne bojita invalidov. Dostikrat mi pomagata brati pošto in časopise in pomoči mi nikoli ne odrečeta. Njuna srčna kultura je neizmerna.
