Ustavno sodišče je razveljavilo zakon o delovnih razmerjih (ZDR) v delu, ki opredeljuje vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi po pošti. Določbe namreč ne zagotavljajo, da bo delavec z odpovedjo dejansko seznanjen in bo lahko pravočasno vložil tožbo, zaradi česar je lahko kršena njegova pravica do sodnega varstva.
Ustavno sodišče je razveljavilo četrti odstavek 88. člena ZDR, ki določa, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu vroča s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov prebivališča ter da se šteje, da je vročitev opravljena, ko je pošiljka prevzeta oziroma če pošiljka ni prevzeta v roku za sprejem, ko poteče osem dni od dneva prvega poskusa vročitve.
Pri tem je tudi odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi po pošti uporabljajo pravila pravdnega postopka o osebnem vročanju.
Ker zakonska ureditev ni v skladu z ustavo, je ustavno sodišče tudi ugodilo ustavni pritožbi in razveljavilo sklepe vrhovnega sodišča, višjega delovnega in socialnega sodišča ter Delovnega sodišča v Mariboru, zadevo pa slednjemu vrnilo v ponovno odločanje. To bo moralo sedaj upoštevati, kdaj je bila pritožnici odpoved vročena na zakonit način.
Odpoved so ji vročili po pošti, po dveh mesecih o tem v prostorih delodajalca
Pritožnica na sodiščih prve in druge stopnje ni bila uspešna, ker so ta presodila, da je bila njena tožba, s katero bi se ugotavljala zakonitost odpovedi, vložena prepozno. Tožbo je namreč vložila po tistem, ko je bila z odpovedjo seznanjena v prostorih delodajalca - dobra dva meseca po tistem, ko ji je delodajalec odpoved skušal vročiti po pošti, in torej po preteku 30-dnevnega roka od takrat, ko se je štelo, da je bila odpoved po pošti vročena. Tožbo je vložila 15 dni po seznanitvi z odpovedjo v prostorih delodajalca, torej znotraj omenjenega 30-dnevnega roka, če se šteje, da je bila z odpovedjo dejansko seznanjena pri delodajalcu.
Ustavno sodišče je ocenilo, da zakonska ureditev, s katero je želel zakonodajalec poenostaviti vročitev odpovedi, pomeni prekomeren poseg v pravico delavca do sodnega varstva.
Vse pomembnejše sodne in upravne odločbe se sicer vročajo tako, da se po izteku roka za dvig na pošti pisanje pusti v poštnem nabiralniku, po izpodbijani ureditvi pa se pošiljka z odpovedjo po preteku omenjenega osemdnevnega roka vrne delodajalcu.
Res je, da odpoved še ni sodno pisanje, je pa vročitev odpovedi predpogoj za uveljavljanje sodnega varstva zoper odpoved, ki je za delavca lahko življenjskega pomena. "Zato mora biti omogočeno najmanj to, da se delavec z odpovedjo dejansko seznani," piše ustavno sodišče.
Do neseznanitve z odpovedjo lahko pride tudi zaradi premajhne skrbnosti delavca, piše ustavno sodišče, a meni, da je teža posledice nesorazmerna z morebitnimi koristmi poenostavitve vročanja odpovedi. Z vidika zapletenosti postopka vročanja je po mnenju ustavnega sodišča za delodajalca popolnoma vseeno, ali se pošiljka po izteku roka za dvig na pošti pusti v naslovnikovem nabiralniku ali vrne delodajalcu.
"Izpodbijana ureditev lahko že v primeru daljše odsotnosti delavca zaradi bolezni ali dopusta povzroči, da se s pošiljko dejansko ne seznani niti do takrat, ko se izteče prekluzivni rok za vložitev tožbe, še zlasti, ker je ta zelo kratek (30 dni od fikcije vročitve). Verjetnost, da se to zgodi, je še večja zato, ker na obvestilu, ki se pusti v poštnem nabiralniku, ni navedeno, kdo je pošiljatelj. Zato delavec ali drugi člani gospodinjstva ne morejo vedeti, da je od delodajalca, kar bi praviloma pri njih povzročilo večjo skrbnost," je ugotovilo ustavno sodišče, ki je odločitev sprejelo soglasno.
