Nikjer se prav ne najdem, ne med tistimi, ki zagovarjajo politiko vsakomur povsem odprtih vrat, ne med onimi, ki bi Slovenijo ogradili kar s kitajskim zidom. Tako kot pred časom nisem mogla razumeti, kako brez pameti, strategije in integracijskega načrta je Angela Merkel mirno gledala, ko se je reka v Nemčijo namenjenih vojnih beguncev zlivala z ekonomskimi migranti, danes ne morem razumeti, da Slovenija sprejema zakon, ki je menda celo v opreki z ustavo.
Pa me dušebrižništvo različnih evropskih birokratov, ki nimajo ne pameti ne jajc za kakršne koli uporabne vseevropske rešitve, nad Slovenijo pa gredo z vsemi topovi, še najmanj skrbi. V resnici napovedujejo prihodnost. Takšne signale bi morale majhne države vzeti zelo resno: veliki bodo vedno veliki, majhni pa na prepihu. Zgodovina nas uči.
Priznam, da me skrbi. Vse pogosteje se mi pred očmi riše podoba mojih vnukov in njihovih staršev, ki bi se sredi zime zataknili v kakšnem razpadajočem begunskem taborišču in ne bi mogli ne naprej ne nazaj. Bolni, premraženi, lačni. Med politiki in grabežljivci tega sveta je vedno več norcev. Briga njih za milijardo ali dve življenj, dokler so oni vplivni in bogatijo! Saj si tudi Sirci pred desetletjem niso mogli predstavljati, da jih bo doletelo.
Vreča ista, vatel ne?
Begunci so neizčrpen vir populizmov vseh sort. Slovenija. Poslanec Grims: »1900 evrov po glavi nas mesečno stane begunec.« Na televiziji ta posnetek pogosto vrtijo! Prištel je stroške delovanja tako ali drugače z begunci povezanih inštitutov, ustanov, nevladnih organizacij, uradov, ki pri nas delujejo ne glede na število beguncev, dodal še približno deset evrov za dnevno prehrano in razglasil: 1900 evrov!! Seveda je vedel, da na debelo zavaja, pa kaj!
Takole mimogrede, kaj, ko bi poslanec s podobno vnemo in širino seštel davkoplačevalski strošek svojega »poslanstva«? Pač tako, da bi k svoji plači, potnim stroškom in malici prištel še »obratovalne stroške« državnega zbora, vse plače tam zaposlenih, vzdrževanje, najemnine, čiščenje, ogrevanje, varovanje, lahko tudi poslansko restavracijo? Pa še protokolarni vozni park, stanovanja v glavnem mestu, nadomestilo za ločeno življenje, stroške za telefon, potovanja … vse naj sešteje! Tudi na približno 500 evrov mesečnega poslanskega pavšala za stike z volivci na terenu naj ne pozabi. Če že govorimo o isti vreči, naj bo še vatel enak, mar ne?
Dežela, polna beguncev
Je pa res, nihče nikoli ni rekel, da je demokracija poceni. A tudi človečnost ni. In koliko te človečnosti Slovenija zmore? Ste zgroženi nad vprašanjem? Pa v resnici ni novo. Natanko tako smo se spraševali že pred 24 leti, ko je prek slovenske meje pljusnil begunski val iz Bosne in Hercegovine. Dr. Lev Kreft, takrat predsednik DZ, je opozarjal: »Ali zid na Karavankah ali na Kolpi? Ali odgovornost do lastne države ali vojna krajina v njej?« V Sloveniji je bilo v nekem obdobju 70. 000 vojnih beguncev. Predvsem starcev, žensk in otrok.
Spomin je očitno selektiven. Sama se teh ostrih polemik ne spomnim, a ker arhivi ne lažejo, so očitno bile. Kot novinarki so mi bolj ostali v spominu praviloma stari in otroci, ki so se gnetli najprej na ljubljanski železniški postaji, zatem v vojašnici na Roški in potem v barakarskem naselju na Viču. Obup in beda nemočnih ljudi. Kakor koli, razmere so se v letu ali dveh umirile: eni so odšli na Zahod, drugi nazaj, tretji so ostali v Sloveniji. Naslednji velik begunski val smo na Balkanu dočakali leta 1998. Takrat so zaradi medetničnih spopadov in napadov Nata bežali Albanci s Kosova. Približno milijon jih je odšlo. Nekaj jih je prišlo tudi v Slovenijo, a ne prav veliko. Bila so torej leta, ko je Slovenija, ki je takrat premogla polovico današnjega BDP, zmogla poskrbeti za več deset tisoč ljudi.
Molk, panika, zidovi
Danes je v Sloveniji v azilnih centrih manj kot 400 ljudi. Ne 40 ali celo 400 tisoč. 400! Čemu torej strah, revolt in odpor? Čemu tako rekoč v čisto vsakem okolju civilne iniciative že ob omembi morebitnega sprejemnega centra in šolanja otrok zaženejo vik in krik? Transparenti, bestialno vpitje, primitivizem najslabše vrste na eni in poveden molk na drugi strani. Zakaj je danes drugače, kakor je bilo pred četrt stoletja?
Marsikaj je drugače. In da je tako, so najbolj krivi prav politiki, ki so v nenadzorovani in nepregledni človeški reki videli rešitev za demografski zaton Evrope in verjeli, da bodo vse dileme, ki prihajajo z njimi, že kako rešili. Sledil je molk, zatem panika in, ko so se bližale nove volitve, zidovi. Takšni in drugačni. Evropo je nujno zaščititi pred novimi begunci, danes ugotavljajo politiki. Tudi Merklova. Le kako? Kaj pa bodo milijoni ljudi delali v getoiziranih begunskih taboriščih v Libiji, Libanonu, Turčiji razen tega, da bodo kovali maščevanje proti vsem, ki so jih nič krive spravili v tak položaj? Boljše tople grede za teroristične ideje ni.
»Starševska« ljubezen
Begunci z Balkana so res bežali pred vojno. Za razliko od današnjih tistih med 16. in 60. letom med begunci ni bilo veliko. Do nedavnega smo bili sodržavljani, govorili smo podoben jezik. Na poti niso odmetavali dokumentov, otrok brez spremstva praviloma niso pošiljali naprej. Danes je takih otrok v Evropi 60 tisoč. Večinoma so to predhodniki ekonomskih migrantov. Starši jih na pot pošiljajo zaradi pravice do združitve družine. Same! Če uspe, prav, če ne pa …??? Številni težko razumemo takšno starševsko ljubezen.
A to še ni vse! Pred četrt stoletja še nismo bili v Evropski uniji. Sami smo odločali o svojem ravnanju. Načeloma. Danes pa po moje ni Slovenca, ki se mu ne bi dvignil tlak zaradi vzvišenega in podcenjevalnega odnosa evropskih birokratov do Slovenije. Še bolj seveda zaradi strahospoštovanja, ki ga do njih gojijo naši. S kakšno pravico predsednik Evropskega sveta zaradi našega – četudi nekonsistentnega azilnega zakona – žuga Sloveniji, če pa so njegove članice tudi Rusija, Poljska, Madžarska, Velika Britanija, Turčija, ki se nanj povsem požvižgajo? S kakšno pravico se kdor koli zgraža nad ograjo med Slovenijo in Hrvaško, ne pa tudi nad avstrijsko, ki so jo sosedje okrepili še z dodatnim mejnim nadzorom?
Odgovori, ki se jih bojimo
Vsi ti pomisleki nam izmikajo tla pod nogami. Kje smo, kam gremo, kaj nas čaka? Se lahko Evropska unija, takšna kot je, kosa z vsem, kar ji pripravljajo onstran Atlantika? Z brex- frex- in grexitom? Ima Slovenija kakšno lastno strategijo? Bomo kar čakali in upali, da bo bolje? Kot medvedek Pu?
Ker se bojimo odgovorov na velika, za prihodnje generacije vitalna vprašanja, niti tega, kaj s 400, morda kdaj s tisoč begunci, nočemo vedeti! Pa je jasno, da to v primerjavi z res pomembnimi dilemami sploh ni težava.
