Na Cerkljanskem Matildo Kranjc številne generacije domačinov dobro poznajo. Vse obdobje službovanja je tam delala kot babica. Zdaj je že vrsto let v pokoju, a njeni spomini na ljudi in razmere v hribovitih odročnih krajih so še vedno živi, kot bi se vse dogajalo pred kratkim. In tako zanimivi so, da jih je res dragoceno slišati!
Časi so se od takrat, ko je skoraj pred petdesetimi leti začela Matilda Kranjc službovati kot babica, zelo spremenili. Tako zelo, da si jih mlade generacije, odraščajoče v digitalnih časih, niti predstavljati ne znajo. Takrat pač še ni bilo telefonov v vsakem žepu, pa tudi ne gostega prometa in terenskih vozil, zato se je za tiste čase sodobna babica Matilda Kranjc vozila po terenu kar z mopedom. »Seveda, naučila sem se voziti moped, ki mi ga je znanec še nekoliko predelal, da je lažje vlekel v hrib. A moped je prišel na vrsto šele po tem, ko sem več let ves teren po dolgem in počez prehodila kar peš!«
Matilda Kranjc se je rodila v Šebreljah, vasi na Cerkljanskem. Težki časi otroštva v drugi svetovni vojni in v obdobju po njej so jo zaznamovali predvsem tako, da je oblikovala svoj odločni značaj ter močno voljo po učenju in napredovanju. Med vojno je ostala brez očeta. Že v osnovni šoli je pokazala nadarjenost, kot ena redkih učencev v svojih krajih je nadaljevala šolanje. »Po osnovni šoli, stara sem bila 16 let, sem izvedela za možnost, da nadaljujem šolanje v Tolminu. Vse sem sama uredila in se vpisala, saj doma tega niso odobravali. Imela sem star kovček, nujne stvari sem zložila vanj in preprosto pobegnila od doma. Mama je ravno takrat, ko sem tekla na avtobus, prišla z njive, a me ni zmogla ustaviti. Pol leta me ni bilo nazaj!« se spominja Kranjčeva.
Velika vzornica
Tudi odločitev za babiški poklic je dobila spodbudo že v domačem okolju. »Moj dedek je bil doma na domačiji, kjer je živela tudi sorodnica, ki je bila izšolana babica. Poročena je bila z njegovim bratom. Leta 1900 je imela že tri otroke, a župnik jo je vseeno pregovoril, da je šla v babiško šolo v Trst. V pol leta se je izučila za ta poklic in bila je prva tako izobražena ženska v teh krajih. Potem je tudi sama rodila še šest otrok in do pozne starosti pomagala ženskam. Izjemna babica je bila za tiste čase!«
Deklica Matilda je prav s tisto babico večkrat šla od maše in jo spraševala o njenem delu. »Nekoč sem jo vprašala: 'Teta, koliko šol je potrebnih za to, da postaneš babica?' 'Zakaj pa te to zanima?' me je vprašala. 'Moja sošolka bi to rada postala,' sem ji odgovorila. Vse mi je razložila.«
Čudoviti spomini na babiško šolo
Leta 1957 se je vpisala na babiško šolo v Ljubljani. Na to obdobje ima Kranjčeva čudovite spomine – na profesorje, kolegice in družabno življenje. Njen profesor je bil tudi profesor dr. Vito Lavrič, ki je na šoli za babice predaval porodništvo in šolo vodil. Kranjčeva se spominja, kako izjemen človek in predavatelj je bil. Kot prizadevni študentki ji je bil zelo naklonjen.
Šolanje je bilo brezplačno, a obdobje vseeno težko, na robu pomanjkanja. »Nekatere kolegice so bile z bogatih štajerskih kmetij in so za praznike prinesle košare dobrot, ki smo si jih potem delile.« V kako skromnih razmerah se je šolala Kranjčeva, ponazori z opisom dogodka pred podelitvijo diplome. Vprašali so jo, ali ima primerno obleko za dogodek. Seveda, je zatrdila, imela je predelano birmansko obleko. A ta se je po nesreči nekoliko raztrgala. »Profesorica je prišla k meni in mi rekla: 'Za to priložnost te bomo obuli in oblekli.' V Čopovi ulici je bila velika šivalnica, tam so mi naredili novo obleko. Profesor Lavrič je uredil, da so mi zbrali denar še za čevlje, in to bele, s peto. Vsi so se zelo potrudili in še zdaj imam čudovit spomin na zaključek šolanja. Bila sem aktivna v družbenem življenju in dobra učenka, kar so cenili.«
Vrnitev v domače kraje
Junija leta 1959 je začela službovati. Stanovala je doma, v Šebreljah – v bližini naše vasi so Divje babe, kjer so odkrili starodavno piščal, pojasni Kranjčeva – njen delovni teren pa se je širil po vaseh pod Poreznom. »Prehoditi sem morala veliko vasi: Zakojco, Bukovo, Orehek, Jagršče, vse tja do Vojskega, in to s torbo v roki, ki je tehtala 12 kilogramov.«
Šele nekaj let pozneje si je kupila moped. Z njim se je več let vozila po terenu. Pozneje sta z možem kupila prvega fička, ki je bil prav tako redkost na Cerkljanskem. Službenih avtomobilov takrat ni bilo. Ti so prišli na vrsto šele v zadnjih letih njenega službovanja.
Prvi porod v novi službi
Kranjčeva se dobro spominja svojega prvega poroda v novi službi v vlogi mlade babice. »Bila je deklica, ki se je rodila junija leta 1959 v vasi Jazne.« Danes ima tudi sama že otroke in vnuke, tako kot številni drugi otroci, ki jim je v tistem obdobju Kranjčeva kot babica pomagala na svet. »Kako je bilo? Njen mož me je prišel iskat v Cerkno z mopedom in odpeljal na dom. Prav nobene treme nisem imela, saj sem pred tem v šoli opravila že kakšnih sto porodov in sem imela dovolj prakse.« Že v prvem mesecu službe je opravila pet porodov.
Veliko revščine, a prijazni ljudje
Na terenu je v tistih časih Kranjčeva srečevala še veliko revščine. »Stari hlapci so bili brez prihodkov, ljudje brez služb. Tudi takšne primere sem skušala reševati. A ljudje so bili pridni, skrbni in prijazni. Mlade mamice sem pred porodom pripravila, z dojenčki so hodile v posvetovalnico, kjer je bilo treba včasih preseči katero od starih prepričanj, ki se je prej vleklo iz roda iz rod. Otroke sem spremljala v prvih mesecih in morali so imeti ustrezno težo, da sem jih zapustila.«
Natančni zapisi v dnevniku
Matilda Kranjc vzame v roke enega od dnevnikov z opisom dela, ki jih še vedno hrani. »Ne vem natančno, pri koliko porodih sem sodelovala. Lahko bi sešteli, saj sem za vsak dan posebej vodila natančno evidenco opravljenega dela in obiskov na terenu.« Hiter pogled nam lahko pove, da je bilo v povprečju takšnih dogodkov približno pet na dan, tudi ob koncu tedna in praznikih.
Pozneje se je začelo drugačno obdobje, ko so porodnice začeli voziti v porodnišnico, najprej v Šempeter, nato v Ljubljano. Prigod, kot jih danes lahko imenujemo, takrat pa so bile situacije zelo stresne in tvegane, je Matilda Kranjc doživela zelo veliko, od porodov v avtomobilu do tehničnih težav, saj je pogosto kar sama vozila avto s porodnico. »Danes bi rekli, da sem bila nora,« še danes jezno reče sama zase, »ker sem včasih toliko tvegala.«
Pritiskaj na plin!
Ob neki priložnosti je voznik rešilnega avtomobila »zatajil« in ni bil sposoben za nujno vožnjo, zato je babica kar sama sedla za volan avtomobila, ki pa je imel okvaro. »Opozorili so me, da ne smem spustiti pedala za plin, ker se bo motor ustavil in ga ne bo mogoče več pognati.« V porodnišnico pa se je mudilo. Na poti je porodnici postalo slabo, zato je babica prosila moža, naj pritiska na plin, da je lahko pomagala njegovi ženi. In tako je bilo tudi pred porodnišnico v Ljubljani: porodnico so oskrbeli, njen mož pa je sedel v avtu in pritiskal na plin, da motor ne bi ugasnil, sicer se z babico ne bi mogla vrniti domov. »Danes so takšne pripovedi slišati naravnost avanturistične, nekoč pa so bile del vsakdanjosti.«
Porod v avtomobilu
Še ena izkušnja: »Bilo je 29. novembra, takrat še na državni praznik. Porodnico iz Šebrelj sem peljala najprej v Idrijo, kjer me je počakal voznik. A že kmalu se je v rešilnem avtomobilu pokvarilo gretje in pihalo je z vseh strani. Žensko sem pokrila s svojim plaščem, čez nekaj kilometrov so odpovedale še luči. In takrat se je začel še porod, ki ga je bilo treba opraviti kar v avtu. Ženska je rodila dečka, vse najnujnejše sem opravila v temi. Nekaj kilometrov naprej, v Godoviču ob župnišču, je bila obcestna svetilka, da sem opravila najnujnejše, nato smo se peljali do cestninske postaje ob avtocesti in tam do konca oskrbeli dojenčka in mamico.«
Dramatični trenutki
Bilo je v Zakojci. Mlada mamica se je že vrnila iz porodnišnice, a je hudo zbolela. Domači so dolgo odlašali in niso poklicali pomoči. Prav takrat je zapadlo veliko snega in morda so upali, da se bo stanje izboljšalo. »Pregazila sem pot do hiše visoko v hribu in ugotovila, da bo nujno treba nazaj v bolnišnico. Možje so žensko na sankah peljali do ceste, jaz sem novorojenčka zavila in ga grela pod bundo, dokler nisem prišla z njim v Ljubljano. Vse se je srečno izteklo. Z veseljem lahko še povem, da v vsej svoji karieri na srečo nisem doživela tragičnih izkušenj.«
Krst takoj po porodu
V Cerkljanskem Vrhu na samotni kmetiji se je predčasno začel porod, čeprav je bila ženska šele v sedmem mesecu nosečnosti. »Ugotovila sem, da pričakuje dvojčke in da bo stanje zapleteno. Moža sem poslala po zdravnika, ki je moral priti iz Idrije. Dolgo je trajalo, da je prišel, in bil je še zelo neprijazen. Do takrat sem že opravila porod. Rodila sta se deklica in deček, imela sta manj kot kilogram in pol in dečku ni uspelo takoj zadihati. Nujno ju je bilo treba peljati v Ljubljano. Takrat mi je prišla na misel še ena zapoved profesorja iz babiške šole. Naročil nam je, naj vedno presodimo, v kakšno hišo vstopamo. V družini so bili verni, kar sem vedela že prej, zato sem otroka, ker ni bilo jasno, ali bo preživel, krstila za Janeza, ki je godoval tistega dne.«
A preizkušnje še ni bilo konec. Zdravnik je zahteval, da je treba najprej njega peljati v Idrijo, čeprav bi bilo do Ljubljane veliko bližje čez Škofjo Loko. »Otroka sem dobro zavila, namestila sem ju v pleteno košaro iz šibja, kakršne so takrat uporabljali za prevoz kokoši.« Morda se jih nekateri še spomnijo, nasmejano pravi Kranjčeva. »Dodala sem jima termo posodo za gretje in po dolgi vožnji smo se pripeljali v Ljubljano na takratno pediatrijo, kjer so imeli edini inkubator. Ena od sester je zagledala košaro in hudomušno vprašala: 'Ste prinesli češnje?' Takrat nas je sprejela takratna dežurna zdravnica Zora Konjajev in se na sestro zelo razjezila. Pohvalila me je, da sem tako skrbno in iznajdljivo opravila delo ter si pomagala s tem, kar je bilo takrat pač na voljo.«
Dragoceni spomini
Podobnih zgodb bi Kranjčeva lahko povedala še veliko. Če se nam zdijo še tako posebne in dramatične, jih Kranjčeva danes doživlja le kot njeno nekdanje običajno delo in službo. A ob tem doda: »Naporno je bilo, a mi ni žal za nič, čeprav se je bilo treba zaradi dela pogosto tudi čemu odrekati. Želela sem pomagati ljudem.« Ob rednem delu je bila svojevrstna socialna delavka. Poskrbela je tudi za druge vrste težav oseb in družin v stiskah ter se pogosto povezala s centrom za socialno delo. Spominja se, da se je bilo vedno treba hitro odzvati, brez obotavljanja. »Poznali so me, da sem energična in odločna,« pravi danes Matilda Kranjc.
Danes imajo otroci, ki so se rojevali v času njenega službovanja, že svoje otroke in tudi vnuke. Ko nekdanja babica lista in s prstom drsi po dnevniku, se ob vsakem imenu spomni osebnih zgodb, kot bi se zgodile včeraj. »Erik, Sebastjan … da, spominjam se obeh, bilo je leta 1979. Tudi te deklice, ki je živela na trgu v Cerknem …« Njeni spomini so dragoceni tudi nam, ki jih lahko slišimo v času, ko se je svet že temeljito spremenil.
