Svoje izkušnje je začela deliti z ženskami po svetu in tako so ustanovile evropsko mrežo za enakost spolov, v kateri so si izmenjevale izkušnje ter se učile strategij, s katerimi so spreminjale zakone, uvedle kvote, prodrle v parlament. Lokarjeva je znanje o tem delila od Balkana do Bližnjega vzhoda in nekdanjih sovjetskih držav. Pogovor z njo je učna ura aktivnega državljanstva in opozorilo vsem ženskam, da ne smemo zaspati.
Poudarja, da je vprašanje politične moči žensk izjemno pomembno. »Če politične moči ne osvojimo, nam preostane le še čiščenje govna, ki ga ustvarja politika, ki nima ženskega uvida ter neprenehoma ustvarja probleme, ki ne bi bili na dnevnem redu, če bi pri odločanju res enakopravno sodelovale tudi ženske.« Nekdanja poslanka je predsednica Ženskega lobija Slovenije, ki združuje devet nevladnih organizacij z različnih področij in več kot deset akademikinj in vidnih pobudnic enakih možnosti za ženske in moške v Sloveniji. Ženski lobi Slovenije je član Evropskega ženskega lobija, ki povezuje 2000 ženskih nevladnih organizacij po Evropi. Vse, kar delajo, delajo kot prostovoljke.
Ste z zastopanostjo žensk v slovenskem parlamentu zadovoljni?
Kontrarevolucija: »Ta trenutek živimo kontrarevolucijo! Vse, kar so različna napredna, zlasti delavska gibanja dosegla po drugi svetovni vojni, se ruši: osemurni delovnik, pravica do bolniškega dopusta, socialne pravice, javno zdravstvo, najbolj elementarne delavske pravice. Pred sto leti ni bilo mogoče na dopust, ni obstajal. Pravica ženske, da ostane na plačani porodniški, ni obstajala. To so izbojevane pravice!«
Ne, nikakor! Kako se sprejemajo zakoni v parlamentu? 50 odstotkov plus en glas za navadne zadeve, za zelo pomembne je potrebna dvotretjinska večina. Četudi bi nas bilo 50 odstotkov, bi še vedno potrebovale en glas za izglasovanje stvari, za katere moški v parlamentu mislijo, da ženskam ne pripadajo. Zdaj smo dobile v parlament ravno toliko žensk, da nas ne morejo več ignorirati. Drugo vprašanje je, ali smo v parlament dobili take, ki se bodo bojevale za naše interese. Dobile smo nekaj takih, ki se bodo, in zelo veliko takih, ki se ne bodo. Ko se je sprejemal ZUJF, smo imeli v parlamentu kar solidno število žensk (čez 30 odstotkov) in te so glasovale za zakone, ki so ženske zelo tolkli po glavi in žepu. Na primer: drugi otrok v vrtcu ni bil več brezplačen, porodniška se je znižala s 100 na 90 odstotkov, pokojnine in plače v javni upravi so bile znižane oziroma zamrznjene za osem let. Seveda je bilo treba varčevati, ampak zakaj tako, da je ženske to trikrat bolj udarilo kot moške? Zakaj so tako glasovale? Zato, ker tiste ženske, ki so bile v parlamentu, niso bile sposobne oceniti, da se to dogaja, in se na to odzvati ter se postaviti zoper svojo stranko. Pa bi se lahko, če bi bile združene! Če bi o tem vzpostavile žensko soglasje v parlamentu, bi to lahko dosegle.
Vi skušate v slovenskem državnem zboru vendarle obrniti nekaj v to smer.
Ženski lobi se že zelo dolgo trudi, da bi poslanke pripravili do skupnih akcij; da bi se domenile, o čem se strinjajo. Ne glede na strankarsko pripadnost se ženske strinjamo o pomembnih vprašanjih: enako plačilo za enako delo, ničelna toleranca do nasilja v družbi, pravica do polovice politične moči. So stvari, v katere ne bi nikoli smele privoliti – kot je ta, da bi bili v 21. stoletju pri nas otroci lačni ali da izgine ginekolog s primarne ravni zdravstva. Bomo to dovolile?! Če bi se poslanke o teh vprašanjih sporazumele, bi lahko v DZ vodile politiko ženskega konsenza o najpomembnejših stvareh, ki zadevajo vse ženske v Sloveniji. In o teh točkah se fantki ne bi mogli odločati po svoje. To je tisto, kar morajo ženske v parlamentu razumeti in se tega lotiti! Kdaj in kako se jim bo posvetilo; kdaj jih bomo prepričale, da je to v njihov prid, pa ne vem. V tem trenutku se zdi, da v parlamentu ni žensk, nihče jih ne opazi, ker jih njihove stranke posesajo v strankarske boje, in vsaka od njih je videna samo kot izpostava stranke, ne pa kot političarka, ki se na neki točki, stranka gor ali dol, zavzame za boljše življenje vseh žensk v Sloveniji.
Kaj je pri tem Srbkinjam uspelo, nam pa še ne?
Čezstrankarske ženske mreže si ni izmislil Ženski lobi Slovenije, temveč ideja že dolgo živi v zahodnih družbah. Najboljši čezstrankarski lobi imajo Finke. Kaj pa so naredile Srbkinje? Močno žensko parlamentarno mrežo, v kateri so vse poslanke! V parlamentu imajo skoraj toliko žensk kot mi – imajo visoke ženske kvote in Srbija je ena volilna enota, Slovenija jih ima osem. Pri njih mora biti na volilnem seznamu vsak tretji kandidat ženska. Pri nas je ta odstotek malce višji (35 odstotkov), vendar se zaradi okrajev vedno lahko zgodi, da veliko žensk ni izvoljenih. V Ženskem lobiju smo dokazale, da niso izvoljive osebe, temveč okraji! V enem okraju lahko stranka nastavi opico, pa bo izvoljena, v drugem okraju pa niti prvak te stranke ne bo dobil potrebnih glasov. Na seznamih bi tako lahko imeli 70 odstotkov žensk, pa niti ena ne bi bila izvoljena. Ker strankarski strategi to zelo dobro vedo, imajo ženske v strankah veliko težavo, kako dobiti okraj, v katerem imajo možnost za izvolitev. Stranke, ki so dolgo let na sceni, natančno vedo, kje imajo glasove in kje ne. Tja pač porinejo večino kandidatk. Na naslednjih volitvah imamo zato lahko spet 13 odstotkov žensk, ali sedem, ali pa nobene.
Bi bila rešitev, če bi politične stranke uvedle finance za delovanje ženskih forumov?
Zakaj ženske v strankah ne pridemo naprej? Kje je največja težava? Ko pride ženska v stranko, ne ve, da ima novo družbeno nalogo: ker je ženska, mora hočeš nočeš predstavljati druge ženske; da se mora bojevati za njihove interese, saj se nihče drug ne bo. Najprej pa se morajo organizirati. Brez tega lahko pozabijo na uspeh! Ni pa nujno, da se te dolžnosti članica stranke ali poslanka zaveda, ker je k temu nič ne usmerja – celo nasprotno. Dogaja se tudi, da če se začne ukvarjati z ženskimi vprašanji, si lahko nakoplje težave in obtožbe, češ, zoprna, agresivna feministka, skrbi samo za svoje interese ... To so resni problemi. V socializmu se ženske v stranki nismo smele organizirati v posebne skupine. Prva stvar, ki jo je prinesla demokracija, je bila možnost, da se ženske organiziramo v okviru strank. Sama sem to storila leta 1990, saj sem po prihodu v parlament ugotovila, da sem sama. Ko je prišla na dnevni red ustava, so fantje hoteli barantati z ženskimi pravicami, sama pa tega nisem mogla ustaviti. Zato moramo imeti svojo žensko organizacijo, ki mora stranki dopovedati, kaj je njena dolžnost glede ženskih pravic. Pri tem pa so velika težava finance, saj za sklic denimo dvodnevnega srečanja 30 žensk z vseh koncev Slovenije potrebuješ približno 3000 evrov. Če ti stranka tega denarja ne odobri, kje ga boš vzel? Ne moreš zahtevati od žensk, da si same plačajo prevoz, hrano, predavatelje …
Pri tem je treba vedeti, da so stranke financirane iz proračuna, kajne?
Ampak ženske do tega denarja nimajo nikakršnega dostopa. Če se ne organizirajo, ne morejo niti prositi za ta denar! Da bi lahko to dosegle, moramo v parlamentu doseči, da se zakon o strankah spremeni. Da se na primer 20 odstotkov denarja za strankarsko delo nameni za organizacijo žensk. Ampak za to se je treba bojevati – vse ženske skupaj, s kombinacijo tistih znotraj in zunaj parlamenta. Sicer ne bo nič. To ženske v Sloveniji vemo, ker smo to že delale.
Kaj pa mlade?
Stranke imajo podmladke in tam so mlade ženske številne, vendar ste opazili, da mladi fantki pridejo naprej, dekleta pa izginejo. Kam? Dolžnost žensk, ki se bojujemo v politiki, je, da delamo tudi z mladimi. Če se bojujemo za spolno občutljiv strankarski proračun, se moramo bojevati tudi za mladinsko občutljivega. Za mlade ženske je treba skrbeti od prvega dne. Kadre oblikujemo, usposabljamo, preskušamo, ne pa da jih pred volitvami lovimo kot muhe. Ženske si moramo izmenjevati izkušnje. Sprva sem mislila, da je to samo moja osebna zgodba, pa ni! To je zgodba vseh žensk, ki želimo v politiki nekaj pametnega narediti.
Trenutno se zavzemate proti predlaganim rešitvam za uvajanje najnižjih pokojnin.
Nenadoma so se domislili, da je ljudem, ki so se upokojili s polno delovno dobo, treba pokojnino dvigniti – za malce spodobnejšo starost. Zelo dobro! Toda: sem spadajo le tisti, ki so ob upokojitvi dosegli 65 let in delali 40 let. Nenadoma se zaveš: kje so pa stare ženske? One pa takega zneska ne bodo dobile, ker so v prejšnjih letih pred spremenjenimi zakoni morale v pokoj z nižjo starostjo in krajšo delovno dobo. Četudi so hotele, niso smele delati dlje, toliko kot moški. Upokojenke že tako prevladujejo med najrevnejšimi v družbi in med upokojenci in taka najnižja pokojnina, kot je predlagana zdaj, bi jih izključila iz kroga upravičenk. Zato je rešitev nezakonita, saj naša ustava in zakoni izrecno prepovedujejo diskriminacijo na podlagi spola.
Ampak kako da odločevalci niso pomislili na to?
Ker so spolno slepi (spolno neobčutljivi) – menijo, da če je zakon za vse enak, je pravičen. Ni, ker ne živimo v enakih razmerah! Zato je pri vsakem zakonu, ki se sprejema, treba raziskati, kaj pomeni za ženske in kaj za moške. Formalna enakost ne prinese vedno enakih posledic.
Eno leto ste se bojevali proti oglasu za kondome, ki je navajal napačne podatke o številu splavov v Sloveniji, in dosegli popravek.
Begunci – preprosta rešitev
Tipičen primer nesposobnosti evropske politike so begunci. Evropejci bi lahko preprosto stopili skupaj in se vprašali: kaj pomeni za 500 milijonov Evropejcev pet milijonov beguncev? Kapljico v morje. In kaj smo naredili? Največji mogoči politični in moralni problem, s katerim smo razveljavili vse pravice ljudi v najhujši stiski, ki smo jih stoletja gradili. Pravico do azila smo si dovolili uničiti zaradi tega, ker smo si izmislili, da je to tako hud problem, da si človečnosti ne moremo privoščiti. Če se zagozdijo begunci v majhnih državah, kot je naša, smo res lahko v resnih težavah. Preprosto pa bi se lahko Evropa odločila takole: begunci si ne morejo izbirati, kam bodo šli, temveč si jih bomo države razdelile. Vsaka bo prevzela del bremena, ob tem seveda nihče ne bo srečen, ampak od tega nam tudi ne bo nič hudega. Namesto tega pa je vsaka država ukrepala po svoje. Tiste, ki niso na tranzitnih poteh, so obrnile glavo stran, mi je pa ne moremo. Kaj naj pa naredita Italija in Grčija? Pomislimo, kam to vodi in s kakšnimi posledicami se bomo morali ukvarjati zato, ker smo se ustrašili za svoje malo udobje!
Z napačnimi podatki je tako krepil tiste sile v državi, ki mislijo, da je splav zlo in ga je treba takoj prepovedati, ker da baje zaradi tega Slovenci izumirajo. Dejstvo pa je, da število splavov že leta upada in da čim bolj liberalen je splav in čim boljša je spolna vzgoja, tem manj splavov je v družbi. Če pa so še kontraceptivi dostopni vsem, je to sploh najučinkovitejša protisplavna politika. Namesto da se bobna proti splavu, naj se raje izboljša spolna vzgoja v šolah! V raziskavi smo ugotovile, da tudi v tistih šolah, kjer je spolna vzgoja dobro organizirana, umanjka ključni element. Pomembno je, da bi ljudje razumeli, da je spolnost družbeno pogojena in jo sodoloča politika, in da si je politiko, zaradi katere se boš lahko svobodno in informirano odločal o lastni intimi, treba izbojevati. Že jutri lahko pride na oblast stranka, ki bo vrgla spolno vzgojo iz šol ali uvedla ABC-pristop (A – abstinenca, B – bodi zvest, C – kondom). Kako se bodo mladi jutri bojevali za svoje spolne pravice, če ne vedo, da je to politično vprašanje?! To ni zasebna stvar. Ti imaš lahko stokrat mnenje, da mora biti splav brezplačen in dovoljen, pa ti lahko država splav prepove – kaj ti pomaga tvoje prepričanje? Kako država odloča o splavu? V parlamentu. Kdo v parlamentu o tem odloča? Stranke. Katere stranke so v parlamentu, si njihov del, kaj delaš za to, da boš dobil, za kar se zavzemaš?
Zdaj ste nam zmetali v obraz, zakaj je škodljivo, da gledamo stran od politike. Ko tako pogosto slišimo: mene politika ne zanima.
To lahko rečeš in imaš vso pravico, a ne bodi presenečen, ker ti politiko pa zanimaš ves čas! Ona te upravlja! Edini način, da to preprečiš, je, da si aktiven državljan. Ne pravim, da moraš v stranko – to ni edina rešitev. Vplivati se da tudi od zunaj, vendar neorganizirano se družbe ne da spreminjati. Torej pojdi v sindikat, nevladno organizacijo, na protest, organiziraj protest, naredi kar koli, samo ne sedi doma in ne čakaj, da bo nekdo drug namesto tebe nekaj naredil – ker ne bo!
Pa Facebook tudi ni dovolj, kajne?
Najlažje je deliti všečke, to ni nobena demokracija! Rit je treba dvigniti, delati je treba, da bo v družbi urejeno tako, kot je treba.
Če se vrnemo h kondomu … vi menite, da bi morali biti kondomi brezplačni.
Da, seveda, na recept, tako kot drugi kontraceptivi. Mladi ljudje dostikrat nimajo treh evrov za škatlico dobrih kondomov ali namesto njih kupijo cigarete, ker se ne zavedajo življenjske pomembnosti kondoma! Ljubitelji ABC-metodologije bodo rekli, da spolnost ne spada v šolo, temveč v družino. Leta 1992 sem bila na študiju v ameriški zvezni državi Arkansas, kjer sem se ob nekem obisku kampusa pogovarjala s srednješolci. Ko sem jih vprašala, kako je s spolno vzgojo, so mi povedali, da je ta stvar staršev. Pa vam starši povedo kaj o tem, sem jih vprašala. Ne, niso nam, so mi odgovorili. Ko sem z njimi šla po kampusu, so mi povedali, da je pri njih največja težava veliko število nosečih najstnic. Po toliko letih je zdaj tam enako ali še slabše: še manj spolne vzgoje v šolah, še bolj se z različnimi načini onemogoča odločanje o lastnem telesu.
Medtem pa nam iz vsakega videospota butajo v obraz povsem razgaljena telesa.
Človeško telo vedno bolj postaja blago. To je protislovje kapitala – iz vsega poskuša iztisniti profit. Največji posel za zdravnike je nelegalni splav. Plačljiva kontracepcija je odlična stvar za farmacijo. Če ni plačljiva, se lahko država dogovarja in znižuje v cene.
Trudite se, da bi ukinili brezplačno delo iz ljubezni.
Človeštvo se ustavi tisti trenutek, ko ženske prenehamo opravljati delo iz ljubezni. Kdo bo skrbel za dojenčke, bolnike, starce, čiščenje stanovanj? Za vse to naj bi bilo samoumevno, da poskrbimo ženske. Ne mislim, da je mogoče vsako od teh del spremeniti v družbeni servis, mnogo od teh pa se da organizirati kot plačano delo. Zaradi tega, ker opravljamo delo iz ljubezni, izgubljamo možnost, da bi delale za denar. Ker ni časa! Bil bi velik napredek, če bi si vse delo iz ljubezni, ki ga ni mogoče podružbiti, enakopravno delile z moškimi partnerji. Pri mladih parih se danes zaradi načina življenja veliko tega dela že deli – bolj kot se ga je kadar koli v zgodovini. Veliko smo že premaknili in treba je vztrajati. Kar pa se da podružbiti, je treba to narediti takoj – ker so to kakovostna, strokovna delovna mesta za nas! Oskrba starih naj se plačuje iz skupnih stroškov, ne pa da se zvali na ramena ene ženske, ki je imela to smolo, da ima dementnega moža ali negibno mater. V družbi je treba razumeti, da se take stvari da urediti, le odločiti se je treba: novi tanki ali zakon o dolgotrajni negi? Treba je poskrbeti za povprečne ljudi, za ljudi srednjega sloja, da bodo lahko normalno živeli. In da se to delo iz ljubezni ne bo valilo samo na ženske, ki omahujemo pod tem bremenom.
